VALOVI

____________________

Noge so jo same nesle naprej. Ni gledala kam stopa, ni vedela, kam je namenjena. Pogled nanjo v tistem deževnem dnevu je poskušal sramežljivo skriti dejstvo, da se dež na njenih licih v resnici meša z drobno soljo, ki so jo ure prej tam nalagale solze. Ustavila se je šele, ko je skozi megleno mokro zaveso odkrila, da stoji tam, kjer je še nekaj dni prej skupaj z njo stala njena smreka. Močna, mogočna, zaščitniška ... je nemočno ležala na tleh. V borbi, da le ostane pri življenju, je vztrajno srkala sokove iz korenin, ki so nemočno štrlele v nebo in ji razlagale, da se najbrž vidita zadnjič. Kaj ti ostane, ko ugotoviš, da je odšlo tudi tvoje pribežališče, tvoj kotiček, kamor lahko smukneš kadarkoli in se počutiš varno, toplo, sprejeto? Pa ravno zdaj? Počutila se je, kot bi za njo lomastila pošast, ki ji ne pusti dihati, jo grabi za vrat in od nje zahteva, da preneha biti ona.
___________________

Tam pred vrati sem se zazrla v žalostno modre oči. Oči, ki jih pogrešam. Pogrešam iskrice in lumparije, ki občasno sekajo iz njih. Kaj se skriva za njimi? Me boš odrinil? Me boš sprejel? Bom čez nekaj minut spet lovila sapo na krilih razočaranja? Toplota, moč in vztrajnost objema so me spravili na rob joka, ki sem ga spustila na plano šele za vogalom. Ko bi vedel, kaj si mi dal v tistih nekaj kratkih trenutkih. Pridi prosim nazaj. Jaz sem še vedno tam kot ponavadi. Na dosegu.
____________________

Jima res ni jasno, da je meja med vse in nič le kratek trenutek? Fajt dan za dnem, strele iz oči namesto iskric in objemov, sovražim te namesto rad te imam. Zakaj za vraga? Pa vem, da globoko in še globje v sebi mislita povsem drugače, kakor izražata skozi svoja dejanja. A lahko nehata prosim?
____________________

Včasih bi bil dež,
včasih tud rože dišijo preveč,
včasih bi se stisnil v kot in ostal tam,
včasih niti strupeno zelena ne pomaga,
včasih ti energija odteka z rdečimi kapljami,
včasih samo dihaš in čakaš, da noč ugasne dan.
____________________

Spet so bile tam oči. Sprva tihe, zadržane, varno pospravljene pod lokom obrvi, ki kljub začetnem vztrajnem skrivanju pogleda že od samega začetka ni mogel skriti tople barve kostanjevega medu. Skoraj boječe počasno tipanje, odkrivanje sogovornika in njegovega razmišljanja se ob ugašanju dneva obrne v smeha poln pogovor. Slovo ob navihanih iskricah in veliki želji, da se srečamo ponovno. Vsi pomisleki so bili brez veze. Včasih je edina smiselna reakcija ta, da se prepustiš toku dogodkov in sprejmeš presenečenja, ki te čakajo ... in neizmerno toploto isker, ki švigajo iz oči.
 ____________________


In včasih je že nasmeh dovolj, da utrga se nebo.
 ____________________

Ko hrepenenje boli do solz, ti počasi postane jasno, da se tvoje strasti prelivajo v odvisnost ... ki je niti nimaš namena odpraviti.
 ____________________

Čist zares je treba zelo malo, nekaj časa, malo potrpljenja, malo zaupanja, malo drznosti, nekaj trme, nekaj trenutkov stisnjenih zob in pravi dan, da se kotički ustnic spet obrnejo navzgor, da te preneha dušiti teža lastnih misli, da te vdih na polna pljuča spet preplavi z zadovoljstvom, da začutiš, da se telo počasi spet začenja odzivati na pravilen način in tudi trdi glavi postane bolj jasno, da bo kmalu tukaj trenutek, ko zmagaš tudi v tem fajtu.
 ____________________

Polno uživanje življenja je daleč najboljša droga pod soncem ... izkoriščaj jo na polno dokler je še legalna.

 ____________________

En objem med oblaki - saj veš, kam letijo tvoje ujede :)
That's what friends are for. Za vse ostalo je tu ...card.

 ____________________

Pride dan, ko ga neskončno pogrešaš ... nekoga, ki ga sploh ne poznaš, ne veš, kako izgleda, ne veš niti, ali je živ, je oseba, je le občutek, mogoče misel, le preblisk ali točno določen pogled, mogoče trenutek v nekem času ... samo manjka ti, v tebi vihari praznina, ki bi jo moral izpolniti, da bi se počutil bolje. Kdo? Kdaj? Zakaj? Ah, ko bi vedela, bi bilo že to nekaj. Tako pa čudno hrepeniš v prazno in čakaš, da se praznina nekje ob poti zapolni. S čim? Ne vem, bom vedela, ko bom videla. Do takrat pa ... pride dan, ko ga neskončno pogrešaš ...
 ____________________

There are some days when I think I'm going to die from an overdose of satisfaction.  Salvador Dali
 ____________________

Besede ... božajo, vzpodbujajo, netijo ogenj, zbujajo spečega zmaja, žabo spreminjajo v princa in princa v žabo, bolijo, zdravijo, navdušujejo in razočarajo, rišejo nasmeh na obraz in zalijejo veke. Pridejo dnevi, ko bi rabila čepke za ušesa in dnevi, ko od vsega navdušujočega najraje ne bi šla spat, da bi trajalo. Mah, očitno je tako, da mora biti oboje.

 ____________________

Neprijetna pričakovanja so presegla rob in se v slanih potokih prelivala na površje. Neizrečene besede, samonapihujoči strahovi, neustavljivo hrepenenje so povzročali neurja in potrese.
 ____________________

Ah, seveda se spremenijo ... vsi po vrsti prej ali slej. OK, globoko v sebi mogoče ne, navzven pa definitivno. Svojega pravega obraza nihče ne mora skrivati v nedogled.
 ____________________

Življenje je tisto, kar se zgodi medtem, ko delaš druge načrte.
 ____________________

Če se upiraš svojim občutkom, ne bo situacija nič drugačna. In ko se končno sesuješ, boli čist enako. Torej ...
 ____________________

Priljubljene objave

Slika

...