Na obisku pri Highlanderjih VIII

Popoldne po Higlanderjskih igrah je bilo zaradi dežja naenkrat daljše in oba z J sva upala, da nam uspe še isti dan priti do Skyea. Malo naprej od Aisaigha namreč leži pristanišče, iz katerega nekajkrat dnevno na otok odpelje manjši trajekt in zadnji tistega dne je bil na sporedu čez dobro uro. Ko danes razmišljam o vseh znanih dejstvih, lahko dodam samo "ženska, a si ti čist blond?".
Podnapisi :) Ma nisem tolk zlo blond, sem pa od J privzgojen optimist in včasih imam(o) celo srečo s tem. Mnja, samo ne tokrat.
Če seštejem vrhunec poletne sezone, počitnice na Škotskem, MANJŠI trajekt, urnik le nekajkrat dnevno, v bližini prireditev z ogromno udeležbo, potem je najbrž vsakomur že jasno, da smo odšli v pristanišče pogledat na uro in obrnit. Prijazni informator na začetku pomola nam je razložil, da v zadnjih nekaj dnevih (pozabila številko) ni bilo potnika na trajektu, ki bi se lahko vkrcal na način, kakršnega smo izbrali mi. Z drugimi besedami, če želiš na tale trajekt, je rezervacija zanj nujna, varianta pa preko neta ali na licu mesta. Naslednje prosto mesto pa je na vidiku šele konkretno popoldne naslednjega dne. Hm, takrat smo mi lahko že zdavnaj krepko na otoku po drugi strani. Pa smo obrnili. Kaj pa bi drugega? Čakati več kot 20 ur na naslednji trajekt v odročni vasici nima nobene veze.
Tako smo se vrnili nazaj v Fort William, se utaborili v istem kampu z neskončno prijaznim Škotom na recepciji, si privoščili še pohajkovanje po mestu (vključno z Whisky shopom), si pripravili novo rundo nesramno dobre roštiljade Angusov, opazovali nenehne skrivalnice, ki si jih je privoščil Ben Nevis in naredili nov načrt za dan, ki je sledil.

Vremenska napoved je obljubljala še nekaj solidnih dni pred konkretnim poslabšanjem (opomba - pred konkretnim dežjem, rosilo je že zdaj vsak dan vsaj malo). Kolikor smo uspeli vreme spoznati do sedaj, nam je bilo vsem že jasno, da konkretne plezarije v visokih stenah na tem dopustu glede na napoved ne bomo izkusili. Če bi šli na pot mesec dni prej, bi se nam izšlo tudi to, vendar smo z izborom termina naleteli tudi na povsem klasično škotsko poletje. Na večernem premlevanju o možnostih za naslednji dan smo izbrali, da zjutraj zgodaj odrinemo iz mesta v smeri Skyea, malo pred njim odrinemo malenkost višje ob obali, se ustavimo v enem od opremljenih plezališč in tempiramo aktivnosti tako, da bomo proti večeru nekje na Skyeu. Tale načrt je začuda v celoti zdržal. Mislim, da je bil to dan,  v katerem smo v času bivanja na Škotskem videli največ sonca in najmanj dežja (temu primerno pa tudi največ mrčesa). Naslednji dan bo že precej drugačen.

Še malo sončnega potepa po Fort Williamu

S pomočjo nadvse prijaznega gospodiča med whisky policami odkrijem svoja dva favorita. Po mnenju mnogih sem sicer softič, ampak vseglih - tole sta "zvarka" z viskijem in medom, levi z dodatkom ingverja, desni zorjen v sherryjevih sodih ... 

Tale je po moje na vseh fotkah s Škotske, tko da ne rabi podnapisov

Mi smo šli še malo višje, da izkoristimo nekaj sonca v tistem dnevu. Avto smo pustili sredi ničesar in odšli vsak na svojo stran - J&S&C do plezališča na vrhu fotke, midva z B pa na kontra stran na vrh drugega hriba (oziroma več njih - slikano z vznožja najinega hriba)

Pogled z najine strani proti fantom. V plezališču so uspeli spoznati postavljalca plezališča, ki očitno velja za bolj kot ne čudaka in je bil neskončno navdušen, ko so naši trije obiskali njegovo postavitev.

Če bi se dalo tole doživeti brez dodatka mrčesa, bi bilo že čist kičastno, tko pa ostaja lep razgled in zmerjanje ob pobijanju muh, mušic, komarjev ...

 

Še pogled z druge strani - iz plezališča proti najinemu hribu

 

S v smeri, J ga varuje
skala tukaj je bila menda enkratna
sama žal nisem šla poskusit, ker sem B obljubila družbo na drugi strani

Portree na Skyeu. Ko smo se nastanili v kampu, sva šla z J na sprehod. Nekaj naju je gnalo do mesta. Tko ene 2 km v eno stran. Nočno pohajkovanje po spečem mestecu ima prav tako svoje čare.

Portree tam okrog polnoči z druge strani zaliva

A, še ena od stvari, na katero sem v resnici že malo pozabila, pa me je tale fotka spomnila. V celi deželi smo srečali ogroooooomno psov. Oziroma drugače. Škoti imajo ogromno psov. Se mi zdi , da ima vsak drugi posameznik psa, pa včasih tudi več kot enega. Ampak na celotnem dopustu nismo srečali nevzgojenega psa oziroma nevzgojenega lastnika. Ful dobr u glavnem. Nad tem sem bila čist navdušena. Tale fotka pa kaže napis na smetnjaku za pospravljene pasje kakce.