četrtek, 28. julij 2016

Chamonix julij 2016

Letošnje leto je precej posebno. Izgleda kot da bi si zadalo za nalogo, da mi sfiži vsak z navdušenjem pričakovani dopust. Kolikokrat sem imela zaradi večinoma vremenske situacije dolg nos, sploh ne štejem več ...
Pa se nekako prilagodiš in ne načrtuješ več prav veliko. Propadlih načrtov imaš na zalogi čez glavo dovolj in vsi po vrsti potrpežljivo čakajo v svojem kotu.
Potem pa se pokaže luknja v oblakih, v delovni norišnici, v splošni zasedenosti ... še mail iz Refuge des Cosmiques pove, da so tudi pri njih postelje še proste ... ej, a gremo?

Predhodni načrti za potep nad Chamonixom so bili sicer rahlo drugačni - v precejšnji meri povezani s turnim smučanjem, pa tudi ekipa je bila na koncu hudo okrnjena, vendar to sploh ne zmoti celotnega vtisa kratkega dopusta.

Prvi dan v smeri Traversée des Pointes Lachenal







utrinek iz sobe v koči


jutra so vsa enako kičasta



drugi dan - Contamine-Grisolle v Triangle du Tacul



Z rumeno barvo je vrisana smer, ki sta jo opravila

tretji dan - pohajkovanje 



Grand Capucin - ga je blo treba it pogledat




Dent du Geant nam je pa itak ves čas migal z nasprotne strani

Pogled v dolino je večino časa kazal podobno sliko - imeli so oblačno vreme


na ledeniku pod kočo so postavljeni šotori


vsega fletnega je enkrat konec - domov startamo malo čez 6, da ulovimo še škripavčka in manjšo gnečo na grebenu do Aguille du Midi


Greben ni za vrtoglave in na njem NI ograje, kot rade prikazujejo različne fotografije. Po sobotnem sneženju (10-15 cm) je bil spust po njem sploh "zanimiv" (beri - ko sem prišla čez, sem bila našvicana do konca. Z mojim kolenom in 15 kg na ramenih ves čas loviti 100% sigurnost na takem terenu je hudičevo težka zadeva tud če ne vidiš na eno stran skor dol v Chamonix, na drugi pa 200m v konkretno špaltno)




Nekaj dejstev preteklih dni:
  • Ker smo se odpravili na pot v soboto, je bila vožnja do tja osupljivo tekoča. Ko na italijanskih avtocestah ni tovornjakov, je promet precej bolj sprejemljiv in manj stresen kot med tednom.
  • Namažite se s kremo - tudi po nosu
  • Po 12h je kvaliteta snega že zelo slaba, zjutraj je lepo pomrznjeno. Popoldne se začnejo podirati tudi seraki, po koluarjih leti kamenje ... no takrat ni fajn bit tam.
  • Ledeniške razpoke so resna stvar, čeprav je precej ljudi v pajkicah, ki letijo čez v solo varianti.

Opravljene ture:
  • Traversée des Pointes Lachenal
  • Arête à Laurence (Fotk nimam. Ujel nas je oblak in zadnje metre smo plezali že v sneženju, kmalu zatem, ko smo ušli v bajto, pa so se začele poditi še strele ... ja no, fotk ni, ker smo čas namenili pospešenemu prehodu čez greben)
  • Contamine-Grisolle v Triangle du Tacul (samo S&J; če piše, da voda ni pitna, pol ni pitna. Če tega ne upoštevaš, pač fašeš prebavne neumnosti, ki te stanejo dobre ture, dan pa preživiš v relativni bližini wc-ja namesto v nori steni Tacula)
  • pohajkovanje po ledeniku do Grand Capucina 

Uporabne informacije o poti:
  • Povratna karta tunel pod Mont Blancom velja 7 dni. Vse o tunelu.
  • Povratna karta za gondolo na Aguille du Midi velja celo sezono. Naša sezona se konča 30.11.2016. Rezervacije za gondolo - stane 2 evra, ti jo zaračunajo tudi če kasneje ne velja vrstni red in stojiš z vsemi ostalimi v redni koloni.Vse o gondoli.
  • Parkiranje v Chamonixu - pri pokopališču je 600 brezplačnih parkirnih mest. Če dobiš mesto na parkingu z belimi črtami, je prav tako brezplačno, vse ostalo je precej drago.
  • Če nameravaš prespati v avtu, je parking pri britofu skoraj najboljša izbira, saj imaš zraven tudi wc-je. Mi smo prespali v Argentieru na parkingu pod gondolo. 
  • Tankanje goriva v Chamonixu - daleč najcenejša pumpa je tista pri trgovini Carrefour.
  • Ne zanašaj se na to, da boš ob pol osmih zvečer v Chamonixu še kje dobil kruh. Če bo slučajno še kaj odprto, bojo pa police prazne.

Refuge des Cosmiques:
  • super organizirana bajta. Ob vsakodnevni prijavi poveš, kdaj nameravaš naslednji dan vstati in v sobo te dajo s tistimi, ki bojo vstajali ob istem času. Tole je res fenomenalno. Vsako jutro sicer vse spakiraš in odvečno robo pustiš v prostoru za opremo, ampak vsaj noč imaš dolgo toliko, kolikor ti ustreza in zjutraj brez vsake težave prižgeš luč, ko se odpravljaš.
  • Koča ima nekaj skupnega s Kredarico - smrad iztoka iz wcja
  • Rezervacija bajte, se da prestaviti - vplačana akontacija ti ne propade (letos konkretno preizkušeno).
  • Plačilno sredstvo je izključno gotovina
  • WCji so samo eni, nič ločeni za oba spola - ni čist nobene finosti. Konec koncev tam vsi počnemo enake "aktivnosti"
  • Vseeno je potrebno računati, da koča stoji na konkretni višini - nekaj posameznikov je imelo konkretne težave, da smo že mislili, da jih bo kar pobralo. Svoje je zraven naredila še panika.
  • V spalnicah je zaradi količne ljudi ponoči obupno slab zrak - če ne odpreš okna ali vrat na hodnik, bo noč resnično slaba.
  • Na ledeniku pod kočo so praktično ves čas postavljeni šotori in kljub opozorilu v dolini (o narodnem parku) jih nihče ne preganja.
  • Vreme - prognozo ima šefica, ampak je treba spremljati dogajanje
  • Signal za mobitel včasih je, včasih ga ni oziroma praviloma ga ni.
  • Wi-fi se menda da kupit v koči, nismo preizkusili
  • Sestop/dostop z Aguille du Midi ni za nesigurne in vrtoglave
  • Zdejle res ni za smučat (Verjemite, jaz bi takoj, če bi se dalo. Tud če gor nesem še mal več robe - že tko sem je imela čist preveč)
Ko bo varianta, grem spet gor :) To j to.

ponedeljek, 20. junij 2016

A bi Persen? Al pa vsaj en metin čaj?

Sori, ne morem več. Ne gre več.

Počutim se kot vesoljec med vsemi ostalimi. Pa ta svet sploh nima več pojma kam jo maha. Al pa samo jaz živim v okolici, ki je ne dohajam več. Različne histerije generacije staršev tam nekje mojih let (10 let gor ali dol) presegajo vsako mejo zdravja in okusa. Mejijo že na psihozo in obsesijo. S svojimi dejanji in aktivnostmi dušijo sebe, svojo okolico in seveda svoje mulce. Jaz jim sicer poskušam ubežati, vendar se jim vsaj na sestankih oziroma srečanjih, ki se neposredno tičejo naših otrok, ne morem izogniti.

Na plano so privrele vse silne ambicije pretirano zasedênih in zasédenih fotrov ter zdolgočasenih mam. V svojih potomcih, ki jih dolžini svoje prisotnosti na svetu primerno po večini mirno pošljejo k vragu v različnih oblikah, ko jim na žive in mrtve najedajo v smeri svojih nikoli izživetih ciljev, vidijo svoje majhne jaze, ki morajo skozi svet potovati na krilih čiste perfekcije, ki so jo zanje postavili starši.

In skozi to obsesivno pot popolnosti vsa okolica lahko opazuje izpade staršev na športnih tekmovanjih, ko v objemu stola na tribuni postanejo največji strokovnjaki vseh športov in otroške psihologije, neskončne slapove solz njihovih otrok, ko osvojijo "samo" drugo mesto v državi, zmulane ksihte otroških damic, ko z nesrečno mamo že ne vem katerič hodita po vseh poznanih modnih trgovinah in iščeta točno določeno obleko za valeto (jp, za konec osnovne šole), ki bo pasala k 14 cm petam čevljev, s katerimi se bo mladenka po vsej verjetnosti zvrnila z odra in na večer svoje valete pristala na urgenci z večkratnim zakompliciranim zlomom gležnja (ne, tole ni izmišljeno, tole je žal resnično). Da ne omenjam sploh vsesplošne družinske histerije ob maturantskem plesu ... Bohpomagej, ampak da cela družina v dveh kolenih v vse možne smeri zmeče obupne količine denarja za tist en večer, ki se ga večina maturantov kasneje v življenju spomni po vsem drugem kot po tem, kaj je imela množica čist preveč povabljenih takrat oblečeno ... razen, če mu družina s tem povzroči neskončne travme, kar pa spet predstavlja eno drugo plat te iste zgodbe.

Nič ne rečem, fajn je biti zraven ob uspehu svojih otrok. Lepo je, ko doživiš določene trenutke skupaj z njimi. Priznam, tudi meni se sprehodijo mravljinci po hrbtu, tudi jaz včasih dobim cmok v grlo in tudi meni tečejo solze in bi včasih na ves glas zavpila "a ga vidite, tale je pa moj". Ampak to so v prvi vrsti njihovi trenutki. A jim res morate viseti za vratom kot pijavke? Ali res morajo ob vsakem uspehu najprej poiskati vaš obraz v množici, da jim ta uspeh potrdite? Ali mora biti res stik z vašimi očmi tisto nekaj najhujšega, ko doživijo poraz? Ali se morate res za vsak drek vi odločati namesto njih?

A lahko malo ustavite svoje konje? Histerija upravljanja njihovih življenj je čist prehuda. Ali se ne spomnite več, kako izgleda potolči svoja lastna kolena? Ja priznam da boli, ko vidim, kako moje trmaste kopije ponavljajo moje napake, ki se na žalost niso prenesle v genski zapis kot imunska telesa. Po drugi strani pa - ali ste v šoli, ko ste ušpičili kakšno neumnost, leteli domov in hiteli detajle razlagati staršem? Ne vem no. Glede na to, da smo se od malega učili lastne napak popravljati sami in da bi po kazni v šoli sigurno sledila še kazen doma, smo vsi po spisku iskreno upali, da bo staršem kakšna od naših neumnosti zamolčana.

In če smo tole dali skozi ... kje za vraga je prišlo do kratkega stika? Ker do tega je prišlo. Vsaj polovica generacije staršev, ki jo omenjam že zgoraj, je za moje pojme čist neprimerna za starševstvo. Nekje na poti lastnega zorenja so izgubili smisel za igranje te vloge. Otroka ne poskusijo več pripraviti na življenje, pač pa hodijo pred, za in ob njem in mu s poti umikajo vse kamenčke in kamne, preusmerjajo potoke, da si le sončku bonbončku ne bi bilo treba zmočiti nog ali da bohnedaj ne bi zavil kam, kamor si starši niso zamislili. Hm ... sori, potoki morajo ostati tam, kjer so, mulca pa je treba naučiti, kako pride na drugo stran - naj poišče ali zgradi most, naj potok preusmeri sam, naj obuje dovolj visoke škornje brez lukenj oziroma naj skače dovolj daleč, da skoči čez ... v nasprotnem primeru se bo zmočil ali ostal na neželenem bregu.

Lube duše. Ti otroci bojo zelo kmalu odšli po svoje. Kaj bo pa potem? Oni se bojo sesuvali na vsakem koraku, ker niti sladoleda ne znajo kupiti sami, vam pa bo manjkala glavnina vašega vsakodnevnega bistva ...

Sicer pa nič, sem se morala samo skašljat. Spremenilo se itak ne bo kaj dosti.

ponedeljek, 09. november 2015

Daleč in še malo naprej ... Epilog

S prejšnjim delom so se zapisi v mojem zmahanem zvezku končali. Čeprav sem imela na 45 ur trajajoči poti domov čez glavo dovolj časa, da bi vanj dopisala še kaj, pa se to ni zgodilo. Dokler smo leteli nad Himalajo, sem vztrajno stegovala vrat proti oknu in skupaj z ostalimi poskusila locirati poznane mogočne špice, ki so se svetile v zimski belini. Kasnejši izlet po Delhiju je bil tako ali tako dogodivščina zase, ki je pustil poseben priokus v zbirki vtisov tega odklopa. Ko smo enkrat prišli do prevažanja proti domu, pa sem čas na obeh letalih razdelila med filme, glasbo in celo nekaj minut spanja.

Tale objava bi morala biti mogočna črta pod mogočno dogodivščino ... pa nekako ne pridem do tega. Vrnitev v realnost domačega vsakdana je s seboj prinesla tudi ogromen kup dela, ki ga na službenem področju namesto mene ni naredil nihče ... pa je nekako treba zaslužiti za nove odklope :)

V teh tednih po naši vrnitvi se srečujem s prijatelji in skoraj vsak ima na zalogi še kup vprašanj, na katera skozi pretekle zapise nisem uspela odgovoriti oziroma sem jih z njimi šele vzbudila. Če koga zanima karkoli v zvezi s potovanjem, naj me seveda vpraša. Čveka kot sem, sem pripravljena povedati vse, le spomnim se ne, da bi bilo mogoče zanimivo ali primerno povedati. Precej več sem (smo) sigurno povedala tudi na predavanju, ki smo ga skupaj s kolegi pripravili ob koncu oktobra v Škofji Loki. Čeprav je na predavanje prišlo več kot 130 ljudi, vas je še vedno nekaj takih, ki vam ni uspelo. Če se vas bo nabralo nekaj več (ne ravno 10 no), lahko vse skupaj ponovimo ... vse je le stvar dogovora. Poiščite me :)

In če poskusim potegniti tisto mogočno črto ... Hja, mogočnost kar izgine, nisem sposobna zajeti v besede tistega resničnega waw. Ostane pa neskončna toplina, ki sem jo dobila od ljudi tam daleč - od domačinov in od tistih, ki so bili tam skupaj z mano, ostane občutek norega miru in vsesplošne umirjenosti, ostane navdušenje nad neskončnimi gorami in želja, da se še vrnem ... nekoč, ko odkljukam še nekaj drugih ciljev, ki so na vrsti sedaj.