M ... v svojih očeh

Tam nekje v začetku osnovne šole se spomnim, da smo mulci energično razmišljali o prihodnosti. Tista številka 2000 se je takrat zdela tako hudo oddaljena, tako daleč stran, da se še čist živo spomnim, da sem izjavila, da bom leta 2000 stara že toliko, da bom že za v smeti :o bohpomagej, tko je to bilo takrat
Ampak danes veliko let po tem se tud slučajno še ne počutim za v smeti - prav nasprotno, včasih se mi zdi, da sem šele sedaj, ko so mulci malo večji in sem našla svoj prostor pod različnimi sonci, v resnici polno zaživela.
V našem brlogu mi delajo družbo štirje sinovi - trije od teh so moji, en je od tašče ... sin, namreč. Moji so včasih zaprepadeni nad mano. Včasih se mi zdi, da bi si želeli bolj umirjeno, bolj odgovorno, bolj predvidljivo in manj odpuljeno mami.
Živimo na vasi, 8 km oddaljeni do prve civilizacije v katerokoli smer pod Dolgim hribom in Špičasto goro. Če imam poleti odprto okno, me zbudi ščebet ptic in žuborenje potoka, noči so temne, da v jasnih nočeh brez težav opazuješ zvezde enako dobro kot sredi višav ... selitev v to okolje je bila ena boljših odločitev mojega življenja. Ko bom velika, bi imela hišico še bolj na samem, ampak ... nisem sigurna, da bom kdaj resnično zrasla, resnično odrasla.
Ko so bili fantje majhni, sem ogromno šivala, zdaj pa je vsa šivarija namenjena le še meni, hišni dekoraciji ali krpanju kakšnih lukenj ... kavbojk se mi namreč ne zdi šivati (ker nikoli niso take, kot bi morale biti), ostalega pa praktično ne nosijo ... pa tko fajn je bilo šivat za tiste majhne bučke.
Do pred nekaj let sem štrikala, štrikala in še štrikala. Občutek volne na sebi v mrzli zimi je tako prijeten, polzenje volnene niti med prsti, ko jo sestavljaš vrsto za vrsto v nekaj novega, je tako sproščujoč ... pa sem morala s tem prenehati. Odkrili smo, da je JM-ovo večno zimsko bolehanje v resnici konkretna alergija na volno in ni mi ostalo drugega, kot da gre popolnoma vsa volna ven. Ostal mi je bombaž ... ampak to ni isto, ne potegne me tako zelo, sem pa zaradi menjave materiala postala vedno bolj naklonjena kvački in manj pletilkam.
Moja še vedno konkretna strast in skoraj obsedenost so gore. Tistih nizkih položnih neskončno obljudenih skoraj romarskih sprehajalnih poti ne maram. Obožujem občutek skale pod prsti, ne moti me zmahanost dlani po vrnitvi s skalne ture, rada imam zakotne gorske pašnike, še raje okus mrzlega potoka, ki ledeno moder teče skozi oddaljeno krnico, vonj murke je tako ali tako nekaj enkratnega ...
Rada se potepam in rada pridem domov. Neskončno rada kuham in pečem, če imam le čas. Ko bom velika, bom v tisti sanjski hišici ob robu gozda imela veliiiiiiiiko kuhinjo (za vse tiste, ki me poznate - ja, še večjo, kot je ta trenutno), na vrtu ob hišici bom imela drevesa - sadna drevesa. Tam bo rasla čist taprava bosanska češplja, iz katere bo nastajala najboljša marmelada pod soncem, poleg nje se bo krasotila marelica, pa višnja in nekaj jablan, tik ob hiši bo ogroooooooooomen začimbni vrt - nekaj jih bo v zemlji, nekaj v veliiiiiikih lončenih posodah, začimbe se bodo bohotile v njih in ob kuharskih dnevih (mnja, če sem cel dan v Ljubljani, to seveda ne gre najlažje) se bom sprehodila med njimi s škarjami in nabrala ogromne količine svežih dišav za v lonec ... no, saj to z začimbami je že danes precej podobno, manjka le še idila postavitve ... ampak, nekaj pa mora ostati za takrat, ko bom velika ;)

Ampak glede na to, da mi je Alice vedno bolj všeč ... ne vem, če bom res kdaj velika :)

Alice Kingsley: This is impossible.
The Mad Hatter: Only if you believe it is.



Komentarji

Priljubljene objave