Na obisku pri Highlanderjih IX

Ko smo večer prej prišli na Skye, sem imela težave le s tem, da sem si praktično povsod želela, da se ustavimo in en čas ostanemo tam. Že ko sem brskala po literaturi in iskala informacije o otoku, mi je bilo kmalu jasno, da bi bilo zame dovolj, če si privoščimo celoten dopust kar na Skyeu. Pa nisem bila edina. Vse po vrsti nas je popolnoma prevzel in lahko rečem, da smo bili vsak zase precej kisli, ko smo glede na vremensko situacijo morali sprejeti odločitev, da gremo nazaj na osrednjo Škotsko. Mislim, ni bilo ravno pod nujno, ampak v prihajajoči fronti na enem lepših otokov po našem okusu prav tako nimaš česa pametnega početi.

Jutranji pogled v nebo in kasneje še tisti na male prenosne naprave, ki med drugim prinašajo tudi zadnje informacije o vremenski situaciji, je odkril oblake, dež, fronto, dež, še malo dežja, še veliko dežja in še več oblakov. V trenutnem dnevu je napoved obljubljala še kakšno suho uro, kaj več pa že ne. Ampak, nismo se vozili na drugo stran Evrope, da bomo zdaj čakali v avtu na boljše vreme. Bomo pa tko kot domačini - gremo v vsakem vremenu. Vzameš marelo in anorak in greš ...

pogled s Skyea proti zahodu - tudi tam se napovedujejo oblaki

najprej smo jo ubrali proti Storru
v zvezi s tole skupino zadaj smo imeli kar konkretne načrte, pa jih je uspel zmočiti nekdo tam zgoraj

še vedno v območju Storra
proti razgledni ploščadi se sicer vije široka pot, po kateri se vije avtocesta turistov, ki bolj ali manj umirajo zaradi rahlega vzpona in konkretne gneče
mi pa smo jo kaj kmalu ubrali po svoje in prav zaradi tega hudo dolgo uživali v popolni samoti na sicer zelo obiskanem kraju

 

Če nam že ni bilo usojeno, da bi lahko uživali konkretno plezarijo v tem delu, smo si privoščili vsaj poplezavanje po balvanih in stolpih, ki so posejani po celotnem pobočju

Tale fotka je posneta v začetku dežja, ki se je obrnil v konkreten naliv, v fante pa že fajn prši
Zadaj za fanti naj bi tekel en od bolj znanih slapov Mealt waterfall, ki pa je bil v času našega obiska zaradi do takrat sušnega poletja tako nikakršen, da je izgledal bolj kot ne en potoček, ki curjla čez skale.
Pečine zadaj - Kilt rock so ostale nedotaknjene z naše strani, čeprav so vsaj J precej mikale. Po eni strani je plezarijo preprečilo vreme, po drugi pa je bližnji ogled razkril, da so pečine naložene iz samih velikih blokov, ki ne izgledajo nič kaj stabilni ...

dostop z druge strani Kilt rocka
Avto smo pustili spodaj na obali. Midva z B sva jo mahnila na vrh telih pečin, ostali trije pa spodaj naokrog čim bližje Kilt rocku

Na vrhu pečin sva si privoščila poležavanje v okolici kamnov, ki predstavljajo enega od mnogih lokacij, kjer so nekoč izvajali razne obrede
In ja, poležavanje naju je med drugim nagradilo tudi s precej mokrimi hlačami. Nihče od naju ni razmišljal o tem, da je še uro pred najinim obiskom precej deževalo in se trava v resnici še ni posušila.

Občasna obdobja nedežja so nas opogumila, da smo ponovno zagrizli v klanec še na severnem delu otoka. Skale, ki so nas vabile so bile sicer mokre, pogledi pa neverjetni. Nazaj proti avtu nas je pregnal šele nov konkreten naliv, ki nas je ulovil že precej visoko na hribu.

Če ti vreme že ne dovoli, da bi se dolgo potepal po okolici, smo si izbrali tudi  kaj drugega. Na potepu po otoku smo tako obiskali tudi lokalno pivovarno. Ni kej, pivo je vrhunsko, je pa v njihovi trgovini tudi daleč najdražje. Vsaka bolje založena trgovina ga prodaja vsaj 20% ceneje. Popolnoma enako izkušnjo smo doživeli tudi z viskijem. 

V Portreeju smo ob vrnitvi popolnoma neuspešno iskali kakšno picerijo, da nam ne bi bilo treba kuhati v mokrem. Dež pa je proti večeru na srečo ponehal vsaj toliko, da smo si lahko v miru skuhali na prostem. Vmes ko čakaš, da se speče večerja, paše spet mal muzke.