Na obisku pri Highlanderjih X

S Skyea smo pobegnili. Jutranje nevihte in obljuba, da bo vreme zdržalo nekoliko dlje malo nižje, so nas prestavili nazaj v Fort William. Meni je bilo bolj kot ne vseeno, J pa si je zadal cilj - Ben Nevis na kakršenkoli način. Ob prihodu v mesto smo se kar takoj ustavili v agenciji, ki izposoja gorska kolesa. V bistvu smo se zmenili vse, da bi bicikle naslednje jutro lahko takoj prevzeli, če ... Ja, tudi dečko v agenciji je poudaril, da naslednji dan razen ure ali dveh ne bo ravno primeren za bicikliranje. In res ni bil. Ampak potem gremo pa lahko peš, ane?

Hehehehe, ja al pa ne. Mi smo šli - eni do vrha, eni pa tud ne :)

Pa če ne prehitevam vseh dogodkov.

Če je prvi del tegale dopusta predstavljalo nenehno lovljenje nečesa , je drugi del definitivno minil v iskanju (in udejanjanju) plana B. Prelomnico med obema pa definitivno predstavlja dan na Ben Nevisu.

Ko smo tokrat prišli v Fort Wiliam, smo načrtno odšli v kamp pod samim hribom. Kljub temu, da se prijetnost tega kampa skrije pred unim na drugem koncu mesta, kjer smo prebili prejšnji dve noči v tem mestu, smo ostali v tem. Razlog - vzpona na vrh smo se lahko lotili direktno iz kampa.

Po pregledu fotografij sem odkrila, da imamo na točno eni fotograviji viden vrh Ben Nevisa v popoldnevu, ko smo drugič prispeli v Fort Wiliam

Sicer se je že nekaj minut kasneje najvišji hrib na Otoku pokazal (pravzaprav skril) v povsem drugačni luči

Kaj neki so si mislile ovce naslednjega jutra, ko smo se zjutraj odpravljali navzgor?

Mogočna drevesa kmalu ven iz kampa so nas krepko navduševala.

V samem začetku se je voda zadrževala le v strugi hudournika, kmalu pa je je bilo povsod dovolj

Pogled na kamp s pobočja

Vrh je bil še daleč, oblak pa je vedno bolj puščal

B: mami, a jst moram ke gor? (nekje na pol poti)
M: ne, ni ti treba
B: a greva lohk pol dol? K jst sem RES moker, pa vidim tud skoz manj
In sva se obrnila nazaj navzdol. 

Ostali trije so bili medtem že bistveno višje. Kakšnih 15 minut pod vrhom se je obrnil tudi S, saj so bili mokrota, veter in mraz zanj prehudi.

Sam hrib je v resnici en živ dolgčas. V suhem vremenu najbrž pohleven kot en Blegoš, v namočenih razmerah pa kamni hudo zelo drsijo in slabo opremljeni hribolazci imajo z njimi kar precejšne težave

J na vrhu na izstopu iz grape. V zimskih razmerah je najbrž poslastica

Pot na vrh je široka in tlakovana s kamni

V času našega obiska so preko poti na več mestih žuboreli hudourniki

J&C je na vrhu pričakal tale lepotec. Prav nič se ni pustil motiti

Tega, da smo se v dolino vrnili premočeni do gat in zadnjega laska, najbrž ni treba posebej razlagati. Ko sva z B prišla do avta, je termometer v dolini kazal 6°C. Kakšna je bila temperatura 1300m višje, lahko le ugibam. V vsakem primeru smo bili vsi neskončno zadovoljni z enkratnimi tuši, pod katerimi smo se lahko segreli. Situacijo z mokroto pa je večina prebivalcev kampa uspešno reševala z velikimi industrijskimi sušilci, ki so nenehno sušili premočeno obleko, čevlje, nahrbtnike ...

Naša mnenja o tem dnevu so bila razdeljena. Trije smo delili mnenje, da smo očitno res že skoraj po škotsko ubrisani, da smo butli rinili gor v takem. En je izjavil, da mu ni blo kej hudga oziroma je blo čist OK, en pa je naravnost navdušen nad dogodivščino in bi jo najbrž takoj spet ponovil ... Lahko uganete, kako pašemo v zgornja mnenja?