V deželi Vikingov VII



V Bodo smo prispeli sredi popoldneva in odkrili, da z nekaj sreče lahko odplujemo proti Lofotom že čez nekaj ur. V vrsti za trajekt nas ni bilo preveč. Pojavilo se je sicer vprašanje, koliko je takih, ki imajo karto kupljeno že vnaprej in imajo pri vkrcanju prednost. Avto smo postavili v čakajočo vrsto, v njem pustili speča J&C, z B pa sva se sprehodila do kakšen kilometer oddaljene trgovine, da sva nakupila nekaj za pod zob. Tokrat smo odšli na pot brez hladilnika. Čist zavestno. Dokler se voziš po razbeljenem delu Evrope, ti potovalni hladilnik v avtu prav nič ne pomaga, saj ohladi notranjost hladilnika le za kakšnih 10°C napram zunanji temperaturi. Ko prideš v hladnejše kraje, ga pa tako ali tako ne potrebuješ. Če upoštevaš še dejstvo, da vsi kampi, kjer smo se ustavili na poti, uporabniku nudijo popolnoma opremljeno kuhinjo s kuhalniki, pečicami in hladilniki vred, pa sploh veš, da je vlačit hladilnik na tako pot čist brez veze. Že tako smo s seboj peljali en kup robe. Ampak, ker nimaš hladilnika, si določeno vrsto hrane moraš kupovati sproti. Precej hrane smo sicer prinesli s seboj (naš priljubljeni sir je zdržal skoraj do konca, da o teglcu bazilike, ki je naš obvezen sopotnik sploh ne govorim), nekaj pa jo je bilo še vedno nujno kupovati.
Po pikniku v vrsti za trajekt smo ulovili ladjo, ki je proti Moskenesu odrinila nekaj čez 17h. Sama sem na stolih jedilnice uspela celo zamižati za kakšno uro, vendar sem bila že res pošteno utrujena. Ko smo okrog 23h pristali, nisem bila sposobna samo še spati. Pretekli teden je začel kazati zobe. Če bi morala tisto rundo odpeljati jaz, bi zapeljala le do prvega počivališča in zamižala, J pa je odpeljal še hudo daleč.
Polnočno potepanje po otokih nas je takoj naučilo, da teme v poletnih nočeh tam resnično ni. Da je edino temnejše stanje dneva takrat, ko se na sceno prikrade oblak. Da s severne strani otočja nenehno prihajajo meglice, ki se ustavijo ali pa tudi ne na pregradah dih jemajočih gora otočja. Da imajo kraji na otočju vsak svojo mikrovreme, ki se lahko na razdalji nekaj km popolnoma spremeni.
Čez čas se je J sprijaznil s tem, da sredi noči (krepko po polnoči) ne bomo našli idelanega prostora za naše bivanje na otočju in odvil na enega od počivališč ob robu ceste, kjer smo kljub dnevni svetlobi zaspali kot ubiti.

Nov dan me je izbezal na plano prej kot moje tri. Glede na to, da sem bila sama crknjena do konca, mi srce ni dalo, da bi jih budila. V sončnem jutru smo bili parkirani nekje na Lofotih (bolj natančno pri Svolværju), fronti smo ubežali, zaradi pospešene vožnje pa smo pridelali 2 dneva na otočju več, kot sva sprva računala). J sem povedala samo toliko, da bom nekje v bližini, ko se zbudi, oziroma bom prej ali slej nazaj ... da ga ne bi zagrabila panika, ko bi odkril, da me ni. Jutro me je tako odneslo do neskončne preproge borovnic, ki se je raztezala na obali. Sama sem se jih do sitega najedla, kasneje pa jih nekaj lončkov nabrala še preostalim trem za zajtrk.

Dan nas je najprej odnesel v Svolvær, kjer smo se oborožili z literaturo, informacijami in novo zalogo hrane. V nadaljevanju smo poiskali kamp, ki nam je takoj, ko smo ga zagledali, narisal nasmeh na obraz - ravno prav urejen in ravno prav divji za nas, na ravno pravšnji lokaciji, da ga doseže celodnevno sonce in ga lahko uporabljamo kot začasen dom, od koder dosežemo večino tistega, kar bi radi na otočju počeli.

nova sled naše poti - z leve proti desni
trajekt nas je izkrcal v Moskenesu, otočje smo zapustili teden kasneje s trajektom iz Andenesa, si privoščili ogled Senje in odrinili na Švedsko
kilometrov po samem otočju smo v tednu dni seveda naredili precej več

čeprav je bila ura skoraj polnoči, je vasica Reine sijala v soncu - kmalu po našem pristanku


meglice so se ves čas valile preko hribovskih pregrad s severnih na južne strani otoka

zajtrk

na recepciji kampa nas pričaka prizor značilen za te kraje

del kuhinje z jedilnico

pa še druga stran kuhinje

a greva lahko mal lovit?

ej fantje, smo se zmenili da samo tolk, kolikor jih lahko pojemo naenkrat

v kampu je hišica ob obali namenjena čiščenju rib - vse ostanke pridno pospravijo galebi

Po ribiški pojedini naju odnese na bližnji hrib (507m visok Breitinden).
Izbirala sva si ga s pogledom iz kampa in zaključila, da bo vzpon nanj prijeten sprehodek, saj so linije lepo vidne, vegetacija pa tudi nizka, tako da bo orientacija enostavna.
Japajade - orientacija že, nisva pa računala na vrsto vegetacije. Do vrha sva se prebijala po neskončnih travah, ki ponekod zrastejo krepko čez pas. Te trave rastejo iz podlage, ki je čez in čez prekrita z mahom, ki se razteza čez razgibano pobočje, ki ti mimogrede pogoltne nogo v močvirje, potoček ali samo razpoko med dvema kamnoma. Na vrhu sva si bila enotna, da so stegna garala ravno tako, kot bi celo pot gazil slabega pol metra celca.

Razgledi so ves čas jemali dih



Hecno - ves čas se mi je v glavi ponavljala ena in ista situacija. Najprej sem pomislila, da je bila pot navzgor res sitna (je pač ni bilo), da morava to isto pot prehoditi še navzdol in da ne bi bilo fajn, da naju ujame noč, saj bova sicer gagala še bolj kot gor grede. Misel še ni izzvenela do konca, ko se je pojavila druga - butara, kakšna noč neki? A nimaš že nekaj dni tažave s tem, da ni prave teme, da bi se lahko do sitega naspala? Pa sem se spet za nekaj trenutkov prepustila uživanju, ko se je spet pojavila ona prva misel ... In sva ostala na vrhu dokler se nama je dalo.

sonce ne kaže najmanjše želje, da bi se spustilo dosti nižje

spodaj v zalivu se kamp pripravlja na spanje
na južni strani otoka smo imeli večino časa ob našem obisku sončno vreme, medtem ko je severne strani oblivala megla

greva še midva poskusit malo zaspat

Komentarji

Priljubljene objave