V deželi Vikingov V
Jutro nas je odpeljalo v smeri Geirangerja. Na okoliških pobočjih se je bohotilo vedno več snega, ki me je prijazno vabil k sebi, jaz pa sem mu obljubljala "naslednjič se pa res ustavim", a na mojo žalost pa se je tudi gneča na cesti obratno sorazmerno večala z oddaljenostjo do mesta v svetovno znanem fjordu, ki se nahaja na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Za Geiranger je imel J neskončno željo, da bi v njem preživeli noč ali dve in se s kajaki odpeljali pogledat slap »Sedmih sester« … Ampak … tu je zablokiralo moje podstrešje. Jp, zmrznila sem. Najprej zaradi neskončne gneče, zaradi ljudi, ki so bili v malo mestece natlačeni skoraj tako kot kure na farmah. Ljudi, ki so prav tako kot kure rinili za svojimi z marelami in podobnimi rekviziti opremljenimi vodiči, ki so skoraj tekli naokrog po stisnjenih uličicah. In ja, pred veliko leti v nezgodi v množici sem se nalezla strahu pred njo. Z leti je vse huje. Počutim se utesnjeno in zbežim takoj, ko se pokaže možnost ...
Drugi razlog za mojo tesnobo pa je bil neznosen promet ogromnih plovil v fjordu. Z malim kajakom si ne upam deliti vode z veliko križarko ... Ne, res ne. Jg, zajc sem.
Ko sem J razložila, da se mi bo utrgalo, če bomo še dolgo tam, ni bil prav nič vesel (če povem zelo zelo lepo).
Hkrati pa sem v turistični pisarni izkoristila wi-fi in si snela novo vremensko napoved za tisto območje. Napovedovali so, da bo fjord ponoči dosegla fronta, ki smo jo ulovili že v Trelleborgu, pa ji potem z vožnjo ubežali, in ga iz svojih krempljev ne bo izpustila do ... do koder je nesla napoved.
Ko sem J razložila tudi ta del, sva se strinjala, da po hitrem postopku poskušamo priti nad domet vremenske fronte, kar pomeni, da bomo nekaj načrtovanih obiskov preskočili ... Pa smo šli ... naprej na sever.
Za Geiranger je imel J neskončno željo, da bi v njem preživeli noč ali dve in se s kajaki odpeljali pogledat slap »Sedmih sester« … Ampak … tu je zablokiralo moje podstrešje. Jp, zmrznila sem. Najprej zaradi neskončne gneče, zaradi ljudi, ki so bili v malo mestece natlačeni skoraj tako kot kure na farmah. Ljudi, ki so prav tako kot kure rinili za svojimi z marelami in podobnimi rekviziti opremljenimi vodiči, ki so skoraj tekli naokrog po stisnjenih uličicah. In ja, pred veliko leti v nezgodi v množici sem se nalezla strahu pred njo. Z leti je vse huje. Počutim se utesnjeno in zbežim takoj, ko se pokaže možnost ...
Drugi razlog za mojo tesnobo pa je bil neznosen promet ogromnih plovil v fjordu. Z malim kajakom si ne upam deliti vode z veliko križarko ... Ne, res ne. Jg, zajc sem.
Ko sem J razložila, da se mi bo utrgalo, če bomo še dolgo tam, ni bil prav nič vesel (če povem zelo zelo lepo).
Hkrati pa sem v turistični pisarni izkoristila wi-fi in si snela novo vremensko napoved za tisto območje. Napovedovali so, da bo fjord ponoči dosegla fronta, ki smo jo ulovili že v Trelleborgu, pa ji potem z vožnjo ubežali, in ga iz svojih krempljev ne bo izpustila do ... do koder je nesla napoved.
Ko sem J razložila tudi ta del, sva se strinjala, da po hitrem postopku poskušamo priti nad domet vremenske fronte, kar pomeni, da bomo nekaj načrtovanih obiskov preskočili ... Pa smo šli ... naprej na sever.
Kermit je imel na poti družbo - 15 let starega Puja, ki gre še vedno povsod s C |
eno od počivališč ob poti - tista velika kastrola na levi strani je kurišče, ki je bilo še vedno toplo od pretekle noči |
ah ja, sneeeeeeeg |
Trol v Geirangerju |
fjord in znameniti slap |
na tej ploščadi se je dalo vsaj dihati - na ostalih je bila gneča prehuda v fjord smo se spustili čez hribe na sredini fotke |
Sedem sester |
V Norddalu sem ga opazila prvič, potem pa praktično v vsaki vasi, kjer smo se ustavili - brus ... pa ne za babje jezike 😆 |
Sonce je že hudo dolgo vztrajalo na nebu |
Komentarji
Objavite komentar