V deželi Vikingov IX
Na tej točki se moram malo ustaviti. Tempo dopusta je ustavil tudi oni dan s svojimi dogodki. Pride tak dan, ko gre narobe vse, kar si lahko zamisliš, pa še tisto, česar si niti zamisliti ne znaš. Potem, ko štirje obupno močni karakterji trčijo in potrebujejo vsak zase konkretno brco, da se ponovno spomnijo, da se imajo v resnici najraje na svetu. Potem, ko žabca žuli kamen v čevlju tako zelo, da rabi prvo pomoč. Potem, ko ti še stol pod ritjo razpade in tudi ribe ne prijemljejo (sploh), je daleč najbolje, da se pospraviš nekam na varno, se bolj ali manj delaš, da te ni in počakaš, da dan mine.
Tudi potem, ko se zbrcaš na območje wifija, da si ogledaš vremensko napoved, te ta prizemlji z novimi podatki, ki ti napovedujejo le še pol dneva lepega vremena, potem pa samo ljubo scanje do konca dopusta razen, če prilagodimo načrte.
In kaj zdaj? V načrtu je še toliko vsega - Vikingi, tazaresna ribičija, plezanje, hribolazenje ... Kaj od tega bomo zapakirali v to polovico dneva, ki nam ga je Odin še namenil v idealni obliki? Družinski posvet je prinesel soglasno odločitev - naslednji dan se podamo med Vikinge, potem pa se parkiramo direktno pod plezalne poslastice in upamo, da bo poslabšanje ubralo drugačno pot, kar v tistem okolju ne bi bilo nič čudnega, saj se napovedi spreminjajo iz ure v uro.
Pozdravljenega žabca smo tako naslednje jutro ponovno spakiranega spravili na pot in se takoj zjutraj narisali pred vrata Vikinškega muzeja Lofotr.
Tole je bila spet ena od tistih dogodivščin, ki bi jo priporočila prav vsakomur. Rekonstrukcija posestva s pristnim prikazom takratnega življenja, vodička, ki se je popolnoma vživela v pripoved, jadranje z vikinško staro damo, metanje sekir in bratski pretep s pouštri bojo še dolgo vsem ostali v spominu. Vodička je uspela povzročiti tudi to, da sem se odločila, da v bližnji prihodnosti namenim nekaj časa raziskovanju njihove mitologije. Fantje so se mi sicer smejali. Sami zaradi Marvela niti slučajno ne trpijo kakšnega pomanjkanja znanja s tega področja.
Obisk muzeja ti z vsemi aktivnostmi, ki se jih lahko udeležiš, mimogrede lahko vzame pol dneva. Če smo bili že tam, smo si seveda privoščili, medtem pa sva vsaj midva ves čas opazovala nebo in čakala poslabšanje, ki pa ga ni bilo od nikoder.
Pa zdaj? A gremo na oni hrib, ki nam ni bil usojen dan prej? Vsaj dokler ne začne padati?
Hm, tale nam zgleda sploh ni bil usojen. Očitno smo izbrali cilj, ki ni prav priljubljen v tistih krajih. Na zemljevidu je bila pot sicer vrisana, ampak prehoda čez strme pečine na vrh nismo našli. Pot sama se je po odcepu druge, bolj obljudene poti, spremenila v stezico, ki se je vila po strmem travnatem pobočju visoko nad skalno obalo, nad katero se je peneče izživljalo vedno bolj razburkano morje. Ko na taki popolnoma nezavarovani stezi pred seboj gledaš najstnika, ki mu v tistem trenutku vse skupaj diši približno tako kot krožnik vampov (ki jih v resnici nikoli še niti poskusil ni, ampak vampi so menda bljak, ane), je težko. Ko se zaradi jebivetrsko malomarnega vlečenja na vsakem tretjem koraku spotakne, te je samo še strah. Mislim, če bi se takrat kdo od nas skotalil tam dol, bi postal naš dopust eno samo sranje.
Najprimernejšega mulca je pod svoje okrilje vzel J, jaz sem hodila tako zadaj, da mi jih ni bilo treba gledati, ampak ko odcepa navzgor ni in ni bilo, sem vseeno predlagala, da midva s kisloksihtom počakava, J&C pa skočita sama poiskati pot na vrh. Ja, tudi tam, kjer se je slutil prehod, se nista prebila na vrh. Po njuni vrnitvi smo se skupaj vrnili proti avtu in se vmes do sitega najedli borovnic.
Avto smo imeli parkiran v zalivu, kjer je ob našem prihodu kar nekaj posameznikov v neoprenih jahalo valove. Ko sem že mislila, da smo zreli za odhod, je J izjavil "kdo upa v vodo"...
Mislite, da je blo treba dvakrat rečt?
Tudi potem, ko se zbrcaš na območje wifija, da si ogledaš vremensko napoved, te ta prizemlji z novimi podatki, ki ti napovedujejo le še pol dneva lepega vremena, potem pa samo ljubo scanje do konca dopusta razen, če prilagodimo načrte.
In kaj zdaj? V načrtu je še toliko vsega - Vikingi, tazaresna ribičija, plezanje, hribolazenje ... Kaj od tega bomo zapakirali v to polovico dneva, ki nam ga je Odin še namenil v idealni obliki? Družinski posvet je prinesel soglasno odločitev - naslednji dan se podamo med Vikinge, potem pa se parkiramo direktno pod plezalne poslastice in upamo, da bo poslabšanje ubralo drugačno pot, kar v tistem okolju ne bi bilo nič čudnega, saj se napovedi spreminjajo iz ure v uro.
Pozdravljenega žabca smo tako naslednje jutro ponovno spakiranega spravili na pot in se takoj zjutraj narisali pred vrata Vikinškega muzeja Lofotr.
Tole je bila spet ena od tistih dogodivščin, ki bi jo priporočila prav vsakomur. Rekonstrukcija posestva s pristnim prikazom takratnega življenja, vodička, ki se je popolnoma vživela v pripoved, jadranje z vikinško staro damo, metanje sekir in bratski pretep s pouštri bojo še dolgo vsem ostali v spominu. Vodička je uspela povzročiti tudi to, da sem se odločila, da v bližnji prihodnosti namenim nekaj časa raziskovanju njihove mitologije. Fantje so se mi sicer smejali. Sami zaradi Marvela niti slučajno ne trpijo kakšnega pomanjkanja znanja s tega področja.
Obisk muzeja ti z vsemi aktivnostmi, ki se jih lahko udeležiš, mimogrede lahko vzame pol dneva. Če smo bili že tam, smo si seveda privoščili, medtem pa sva vsaj midva ves čas opazovala nebo in čakala poslabšanje, ki pa ga ni bilo od nikoder.
Pa zdaj? A gremo na oni hrib, ki nam ni bil usojen dan prej? Vsaj dokler ne začne padati?
Hm, tale nam zgleda sploh ni bil usojen. Očitno smo izbrali cilj, ki ni prav priljubljen v tistih krajih. Na zemljevidu je bila pot sicer vrisana, ampak prehoda čez strme pečine na vrh nismo našli. Pot sama se je po odcepu druge, bolj obljudene poti, spremenila v stezico, ki se je vila po strmem travnatem pobočju visoko nad skalno obalo, nad katero se je peneče izživljalo vedno bolj razburkano morje. Ko na taki popolnoma nezavarovani stezi pred seboj gledaš najstnika, ki mu v tistem trenutku vse skupaj diši približno tako kot krožnik vampov (ki jih v resnici nikoli še niti poskusil ni, ampak vampi so menda bljak, ane), je težko. Ko se zaradi jebivetrsko malomarnega vlečenja na vsakem tretjem koraku spotakne, te je samo še strah. Mislim, če bi se takrat kdo od nas skotalil tam dol, bi postal naš dopust eno samo sranje.
Najprimernejšega mulca je pod svoje okrilje vzel J, jaz sem hodila tako zadaj, da mi jih ni bilo treba gledati, ampak ko odcepa navzgor ni in ni bilo, sem vseeno predlagala, da midva s kisloksihtom počakava, J&C pa skočita sama poiskati pot na vrh. Ja, tudi tam, kjer se je slutil prehod, se nista prebila na vrh. Po njuni vrnitvi smo se skupaj vrnili proti avtu in se vmes do sitega najedli borovnic.
Avto smo imeli parkiran v zalivu, kjer je ob našem prihodu kar nekaj posameznikov v neoprenih jahalo valove. Ko sem že mislila, da smo zreli za odhod, je J izjavil "kdo upa v vodo"...
Mislite, da je blo treba dvakrat rečt?
 |
| posestvo muzeja |
 |
| v ženski del prostora moški niso upali ženske so bile v teh krajih že v času Vikingov enakovredne moškim in nikakor se jim niso želeli zameriti kaj se pa ženska zamudi, da mu skuha kaj "posebnega" in si s tem odpre vrata za novega moža? 😄 |
 |
| polenovke so bile pomemben vir prehranjevanja že v vikinških časih ko se ta hudič suši, smrdi 7 km naokrog |
 |
| J: lej, k sem Viking |
 |
| s predico sva udarili kar konkretno debato o njihovih ovcah |
 |
| v osrednjem prostoru nad ognjem brbota dišeča čorba |
 |
| obednica pripravljena za vikinško pojedino |
 |
| Hogar Grozni in Helga Još Groznija 😆 |
 |
| C kot Thor |
 |
| Veste, zakaj kača drži svoj rep? Po mitih zato, da svet ne razpade. |
 |
| jadranje s staro vikinško barkačo s štirikotnim jadrom |
 |
| metanje sekir - mulca razturata |
 |
| mnja, meni sekiranje ne gre najbolje od rok ... če sem že zadela tistle kup slame, se je pa sekira odbila od njega |
 |
| s tegale dela kar nismo in nismo šli B je imel popolnoma posmojeno roko |
 |
| brata, dva fanta zlata, se rada imata 😄 |
 |
| v iskanju poti na vrh hriba |
 |
| sreča te čaka tudi na enem najbolj severnih rtov Evrope ... samo oči moraš odpret 😊 |
 |
| zaliv pod nami vreme se nikakor ni odločilo, kaj bi - od popolne črnine z vetrom se je že čez pol ure pokazalo sonce, pa spet oblaki ... |
 |
| borovnicam se nismo mogli upreti |
 |
| tistle hrib nam ni bil usojen, borovnice pa nam niso ušle |
 |
| kdo upa v vodo? lokacija nekje 68°16"S |
 |
| a če je bilo mrzlo? Hehehe, ne vem. Jaz sem bila samo fotograf |
Komentarji
Objavite komentar