A lahko malo tulim?

Kje bi sploh začela? S tem, da mi na samem tečejo solze? Solze, ki v sebi hkrati skrivajo srečo in jezo? Na samem zato, ker mulo kar žari in mu niti v sanjah ne nameravam pokvariti veselja?

Ali malo bolj v preteklosti, ker za celotno zgodbo potrebujem še veliko ozadja?

Tisti, ki me osebno poznajo, ali pa samo spremljajo tukaj gor, bojo vedeli, da z našim C-jem nikoli ni bilo najbolj enostavno. Že rodil se je bistveno prezgodaj, takoj po rojstvu pristal na intenzivnem oddelku in čez dober dan prišel nazaj k meni z razlago zdravnikov "pojma nimamo, kaj mu je". Ampak ni moj namen spisati zgodbo ponovno od začetka. Nazadnje sem o njem pisala tukaj. Od takrat je minilo leto in pol in ...

Mogoče pa moram nadaljevati prav tam, kjer sem prejšnjič končala. Zadnje leto v osnovni šoli je bilo prav táko kot tisto, o katerem sem govorila prejšnjič. Določeni učitelji so pomagali po svojih najboljših močeh, določeni ne bojo nikoli, mulo je bil precej bolj vesel in zadovoljen kot vsa leta prej, midva z možem sva bila čez glavo zadovoljna, da je mulo vsaj pri določenih predmetih precej bolj sproščen in bije svojo obupno bitko le še z ostalimi. Ampak ... Ja, itak je vedno nekje en ampak. Ampak - kaj bo naprej? Kako bo naprej v srednji šoli, če se že v osnovni tako pobija skozi en enostaven osnovnošolski sistem?
Trmasta kot sem, sem vztrajala na tem, da ga na gimnazijo, ki jo je obiskoval njegov starejši brat, ne pustim. Imela sem namreč priložnost spremljati, kako so uspešno ubili duha najstarejšemu sinu, za C pa bi bila ta šola skoraj siguren popoln propad. Na srečo nisem bila edina v družini, ki je vsa ta leta gimnazije s starejšim doživela na tak način. Pa vseeno. S kilavimi ocenami nimaš najboljših možnosti pri izbiri svoje bodoče šole.
Če preskočim razmišljanja in dolge pogovore o tem, kje in s čim bi bil res srečen, pridemo do rezultatov vpisa na želeno gimnazijo. Če bi zdajle pisala o natančnih številkah, bi nakladala - ne spomnim se jih več, ampak številke niso tako važne, kot je za zgodbo samo važna situacija.
V prvem letniku želene gimanzije je bilo nekaj želja za vpis preveč. Mulo je bil s svojimi ocenami seveda uvrščen v ta repek učencev, ki so trepetali, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj. Na šoli so povedali, da imajo tako ali tako nekaj rezerve pri vpisu za primer, če bi kdo od obstoječih učencev ponavljal letnik in če teh ne bo prav veliko, bojo sprejeli vse, ki so oddali prijave v prvem roku. Kaj zdaj? Ob koncu lanskega šolskega leta smo pri nas doma vsi po vrsti držali pesti, da bi bili vsi dijaki prvega letnika omenjene gimnazije uspešni. Hecno a ne, česa si v takih primerih želiš.
Zaslug za to, da ponavljalcev ni bilo, si seveda ne lastim, vseeno pa sem skupaj z mulcem skakala skoraj pod strop, ko je na dom dobil obvestilo kdaj in kam naj se pride vpisati v prvi letnik.

Ampak takrat se je nova stran šele začela obračati. Mulo je dobil svojo novo priložnost, jaz pa cmok v grlo, ker se mi sanjalo ni, kaj nas čaka naprej. Ja, strah me je bilo. Po vsem tem, kar smo z njim dali skozi čez osnovno šolo, me je bilo konkretno strah. Izkušnje z učitelji, ki še danes (najmlajši brat je na žalost še vedno na tisti isti šoli) namesto razlage snovi otrokom pri pouku rečejo, naj si odprejo učbenik in si tiho preberejo, kar piše na tej in tej strani, me oblivajo z grozo. Zaradi takih primerov in tistih, ki so vsa leta samo monotono narekovali svojo snov, mi pa smo v strahu lovili njihove odmomljane besede, jaz še vedno nimam pojma o zgodovini in še čem in se pri svojih letih čudim, kako zanimive so lahko posamezne teme. Pa to jaz, ki nimam nobenih dislektičnih motenj.

Pa če se vrnem k mulcu.
V svojem strahu pred neznanim sem resnično nihala med tem, da grem v šolo in se vsaj z razredničarko pomenim o situaciji, ter na drugi strani med odločitvijo, da se odmaknem in mulcu pustim, da počasi začne popolnoma sam biti svoje bitke.
Odločila sem se za prvo in se kaj kmalu po začetku pouka z razredničarko začela meniti za obisk. Kot nalašč pa nikakor nisva uspeli priti skupaj. Vedno je nekaj prišlo vmes, čas je tekel, situacija pa je ubirala pot, na katero nisem nikoli zares računala. Ko se je na vidiku pokazala možnost, da se z razredničarko le dobiva, sem bila že v močni dilemi, ali naj sploh grem, ali naj ji sporočim, da pogovora v resnici ne rabim.
Pa sem šla. Govorilno uro je začela tako, kot jo najbrž zlo vsi učitelji. Ne vem, mogoče imajo pa zapovedano, da takoj preidejo na uspešnost otroka, na pohvale in graje ... Seveda sem vedela za prav vse ocene (ki še nikoli v njegovi zgodovini šolanja niso bile tako visoke, da višje praktično ne morejo biti) in ob enormnih pohvalah sem lahko samo kimala in čakala na iztočnico "tolk iz moje strani, zdaj pa prosim še vi povejte, kaj vas je že tako zgodaj gnalo k nam".
Takoj na začetku sem ji povedala, da sem zaradi razvoja dogodkov hotela najino uro že odpovedati, pa sem se potem odločila, da mogoče vseeno ni nič narobe, če jo seznanim z zgodovino njenega učenca, čeprav si v resnici želim, da se prav nič ne bo spremenilo. Poslušala me je z neverjetnim pogledom in komaj verjela, da govoriva o istem fantu.
Ko sem končala, je bila nekaj časa tiho, potem pa le začela govoriti. Povedala mi je, da so po eni strani prav taki pogovori s starši tisto, kar učitelji (če so pravi - tole je moj medklic) najbolj potrebujejo, da razumejo in pravilno usmerjajo svoje učence, po drugi strani pa, da je neskončno vesela, da sem ji povedala tudi zato, ker je to velika potrditev za celoten njihov kolektiv, da delajo pravilno. Usmeritve, kako izvajati pouk v primeru, da so med učenci tudi dislektiki, so že tako ali tako poznali zaradi stalnih dodatnih izobraževanj (kako to, da jih v osnovni šoli ne oziroma se prav gotovo ne trudijo na identičen način v tej smeri) in so že pred časom samoiniciativno sprejeli tak način dela (njene besede "natisniti test v malo večjem fontu pa res ni noben dodaten trud, če to otroku pomaga, da bolj čitljivo prebere, kaj od njega zahtevamo")

In zakaj so me prav danes premagale solze? Otrok, za katerega sem ničkolikokrat slišala "Gospa, pač malo drugače funkcionira. Saj ko se boste navadili, bo OK. Pa tud taki ljudje so lahko srečni v življenju. Saj je čist v mejah normale... ", otrok, iz katerega so se norčevali sošolci z učitelji vred, blesti, kot ni še nikoli do sedaj. Ta mulc je letos domov prinesel že toliko enih nagrad, da jih sploh ne štejem več, danes pa je tako mimogrede povedal, da je na področnem tekmovanju iz fizike dobil srebrno priznanje in da ne ve, kdaj ima naslednje tekmovanje ...
Aaaaaaaaaa, a lahko malo tulim?
Ko bi ljudje vedeli, kako pomemben je človeški stik, bi se tega lotevali povsem drugače. Doma imam živ primer, kakšen je lahko rezultat dobrega ali slabega učitelja. In tisti, ki se jim zjutraj, ko jim zvoni budilka, obrne v želodcu, ker morajo stopiti pred razred poln otrok, naj lepo prosim razmislijo o menjavi službe. S svojim odnosom gradijo veliko bodočnosti in od njih je odvisno, kako vesele bojo te bodočnosti.

Komentarji

  1. Vesela zate in za tvojega sineta še bolj.
    Škoda za tistih devet let borbe in negativizma! Velika škoda.
    Predzadnji stavek bi morala zapisati z večjimi črkami!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. :) hvala. Iskreno upam, da bom o tem lahko pisala samo še v pozitivnem tonu.

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave