Daleč in še malo naprej ... Ladakh XV
kje: tabor pod GongmaruLa na cca. 4.800m
kdaj: ponedeljek 21.9.2015, okrog 13h
Danes sem pa čist zanič. Sedim na bregu, ostali pa postavljajo šotore. Še zadnjič.
Včeraj zvečer je začelo snežiti, spala sem bolj slabo. Pojma nimam, ali je bila za to kriva utrujenost, višina, veselje, težko pričakovanje, da se obrnemo v dolino ...
Današnjo rundo hoje sem bolj životarila kot kaj drugega. Z višine 5.000m smo se najprej dvignili na okrog 5.200m, se spustili na 4.700m, spet dvignili na cca. 5.300m in spustili do tabora na 4.800m. Ma težko je bilo. Prestavljala sem nogo pred nogo in razmišljala samo o tem, da sem z vsakim korakom bližje domu.
__________________________________________________________________________
kje: hotel Rafica, Leh
kdaj: sreda 23.9.2015, 17.15
Včeraj nisem ničesar napisala. Po jutru v zadnjem kampu smo se čez neverjeten kanjon in kilometrske doline spustili do "civilizacije". Ne vem, kako je bilo z ostalimi, ampak glede na moje trenutno utrujenost (koleno me je že drugi dan kar konkretno opozarjalo, da nisem najbolj prijazna do njega) in grožnje vremena (sneg in dež) sem občasno svojo zavest skoraj izklopila in izključno prestavljala nogo pred nogo. Nič ne razmišljaš. Ko je konec, se pač ustaviš.
Vsak nov znak bližajoče se civilizacije mi je dodal nekaj več energije. Prvi od njih je bila definitivno obupno nevarna električna napeljava, ki se je nekje vmes pojavila. Naslednja pa je bila že kao cesta, na kateri se je dalo opaziti sledove gum - očitno se bližamo delu, do kamor lahko pririnejo z avtomobilom - ali vsaj njegovim približkom.
Ko smo dosegli mesto, kjer nas je čakal prevoz, smo si bili vsi enotni - waaaaaw, zdaj pa samo še v hotel in pod tuš.
Tuš ja :) Če nisem pod curkom vode stala 20 minut, potem nisem niti sekunde. Čist taprav vroč tuš po 14 dnevih. Končno sem lahko umila in razčesala lase. Pustimo to, da sem jih potem sušila več kot eno uro, ker je hotelski fen vsako rundo nehal delati po kakšnih 20 sekundah. Ampak počutila sem se kot nova. V prtljagi, ki sem jo pustila v Lehu, sem našla celo dišeče sveže spodnje perilo - čisti luksuz. In postelja ... ah ja, fajn je.
Vreme se je medtem do konca poslabšalo. V mestu je lilo kot iz škafa. Po eni strani je to čist OK, ker se mesto vsaj nekaj časa ne bo obupno prašilo, po drugi strani pa smo bili po večerji z vodiči mokri kot cucki.
Ja, večerja. Prejšnji večer smo vse naše spremljevalce povabili na skupno večerjo v Lehu. Prišli so trije - Neema, Migma in Anchuk. Moram reči, da je bilo naše zadnje srečanje zelo prijetno in prijetno je bilo občutiti, da se poslavljaš od prijateljev.
Ja, spanec v pravi postelji, z WCjem na dosegu roke brez ledenih dodatkov je čisti luksuz. Danes smo se podali še na zadnje nakupe po mestu, uredili vse podrobnosti v zvezi z letalskimi kartami, se dobili s šefom agencije, spakirali naše prasice (transportne vreče) ... Jutri navsezgodaj odrinemo. Najprej v Delhi, kjer imamo z Anchukovo pomočjo urejen celoten aranžma prevoza po mestu skupaj s kosilom. Zgodaj zjutraj naslednji dan letimo v Istanbul in naprej v Budimpešto, kjer nas čaka kombi ...
:) Domov gremo.
kdaj: ponedeljek 21.9.2015, okrog 13h
Danes sem pa čist zanič. Sedim na bregu, ostali pa postavljajo šotore. Še zadnjič.
Včeraj zvečer je začelo snežiti, spala sem bolj slabo. Pojma nimam, ali je bila za to kriva utrujenost, višina, veselje, težko pričakovanje, da se obrnemo v dolino ...
Današnjo rundo hoje sem bolj životarila kot kaj drugega. Z višine 5.000m smo se najprej dvignili na okrog 5.200m, se spustili na 4.700m, spet dvignili na cca. 5.300m in spustili do tabora na 4.800m. Ma težko je bilo. Prestavljala sem nogo pred nogo in razmišljala samo o tem, da sem z vsakim korakom bližje domu.
__________________________________________________________________________
kje: hotel Rafica, Leh
kdaj: sreda 23.9.2015, 17.15
Včeraj nisem ničesar napisala. Po jutru v zadnjem kampu smo se čez neverjeten kanjon in kilometrske doline spustili do "civilizacije". Ne vem, kako je bilo z ostalimi, ampak glede na moje trenutno utrujenost (koleno me je že drugi dan kar konkretno opozarjalo, da nisem najbolj prijazna do njega) in grožnje vremena (sneg in dež) sem občasno svojo zavest skoraj izklopila in izključno prestavljala nogo pred nogo. Nič ne razmišljaš. Ko je konec, se pač ustaviš.
Vsak nov znak bližajoče se civilizacije mi je dodal nekaj več energije. Prvi od njih je bila definitivno obupno nevarna električna napeljava, ki se je nekje vmes pojavila. Naslednja pa je bila že kao cesta, na kateri se je dalo opaziti sledove gum - očitno se bližamo delu, do kamor lahko pririnejo z avtomobilom - ali vsaj njegovim približkom.
Ko smo dosegli mesto, kjer nas je čakal prevoz, smo si bili vsi enotni - waaaaaw, zdaj pa samo še v hotel in pod tuš.
Tuš ja :) Če nisem pod curkom vode stala 20 minut, potem nisem niti sekunde. Čist taprav vroč tuš po 14 dnevih. Končno sem lahko umila in razčesala lase. Pustimo to, da sem jih potem sušila več kot eno uro, ker je hotelski fen vsako rundo nehal delati po kakšnih 20 sekundah. Ampak počutila sem se kot nova. V prtljagi, ki sem jo pustila v Lehu, sem našla celo dišeče sveže spodnje perilo - čisti luksuz. In postelja ... ah ja, fajn je.
Vreme se je medtem do konca poslabšalo. V mestu je lilo kot iz škafa. Po eni strani je to čist OK, ker se mesto vsaj nekaj časa ne bo obupno prašilo, po drugi strani pa smo bili po večerji z vodiči mokri kot cucki.
Ja, večerja. Prejšnji večer smo vse naše spremljevalce povabili na skupno večerjo v Lehu. Prišli so trije - Neema, Migma in Anchuk. Moram reči, da je bilo naše zadnje srečanje zelo prijetno in prijetno je bilo občutiti, da se poslavljaš od prijateljev.
Ja, spanec v pravi postelji, z WCjem na dosegu roke brez ledenih dodatkov je čisti luksuz. Danes smo se podali še na zadnje nakupe po mestu, uredili vse podrobnosti v zvezi z letalskimi kartami, se dobili s šefom agencije, spakirali naše prasice (transportne vreče) ... Jutri navsezgodaj odrinemo. Najprej v Delhi, kjer imamo z Anchukovo pomočjo urejen celoten aranžma prevoza po mestu skupaj s kosilom. Zgodaj zjutraj naslednji dan letimo v Istanbul in naprej v Budimpešto, kjer nas čaka kombi ...
:) Domov gremo.
 |
| zadnje jutro v baznem taboru - čeprav je ponoči konkretno snežilo, je zjutraj sonce hitro stopilo ves sneg |
 |
| ampak oblaki ne napovedujejo kaj prijaznega vremena v naslednjih urah |
 |
| bye bye |
 |
| čaka nas spust v Nimaling spodaj ob reki in potem nov dvig na 5.300 - na desni strani se vidi pot čez hrib |
 |
| Nimaling tik pred nami |
 |
| spust do zadnjega tabora |
 |
| zadnji skupni večer v taboru nas je ekipa presenetila s torto :) ganili so me do solz |
 |
| zadnji dan - spust skozi spet slikovite kanjone |
 |
| samo še vožnja do hotela in potem vrooooooč tuš |
 |
| skupna večerja z vodniki v Lehu |
Komentarji
Objavite komentar