Daleč in še malo naprej ... Ladakh XIV
kje: bazni tabor pod KangYatze II na cca. 5.100m
kdaj: nedelja 20.9.2015, 13:20
Ko smo se včeraj zvečer pogovarjali z Neemom še zadnje podrobnosti za današnji vzpon, je napovedal -25°C. Brrrrrr torej!
Tole noč, kolikor jo je bilo, sem prespala kot dojenček. Popoldne in zvečer smo si vsi že vse pripravili. Še spat sem šla skoraj v cunjah, ki sem jih nameravala imeti na sebi za vzpon. Kar nisem spravila nase, sem dala gret v spalko - vključno z lečami. Še čevlji so to noč prespali v šotoru.
Ko je Tundup ob enih prav nežno začebljal pred šotorom svoj obredni "good morning", sva oba rinila v luft kot petardi. Najbrž vsi, ne samo midva. Vsi smo bili z zajtrkom vred pripravljeni tako hitro, da smo menda startali že pred drugo. Menda - na tej poti nimam pojma, koliko je ura. Ko to želim vedeti, se že najde kdo, ko mi to pove :)
Ko smo pomolili nosove iz šotorov, je bilo prav toplo ... -3°C je kazal termometer in na turo smo se vsi po vrsti podali precej pogumno. Ah, saj očitno ne bo tako zelo hladno ... Ampak višje ko smo ši in več ko je bila ura, bolj je zavijal veter in kaj kmalu smo res doživeli tistih norih -25°C, ki so imeli ob konkretnih sunkih vetra še precej drugačen učinek. Že na pol poti do "crampon point" me je noro zeblo. Od vsega, kar sem imela s seboj, sem imela v ruzaku samo še puhovko, vse ostalo sem že nosila na sebi in začelo me je konkretno skrbeti. Oblekla sem še puhovko in šlo je za minute, ko sem se odločala ali s potjo nadaljujem ali bom morala obrniti. Puhovka je na srečo do ključne točke le odigrala svojo vlogo in z miganjem sem lahko ohranjala toploto na nivoju, ki ga potrebuješ za varen vzpon. V takem mrazu pa je bila pred mano nova težava, za katero mi ni bilo popolnoma jasno, kako jo bom rešila, če sploh ... dereze. V takem mrazu sem imela na rokah rokavice in protektorje ... derez ne morem varno spraviti na noge s takimi ovoji na rokah. Kot bi mi bral misli, je takrat JK izjavil - P&M, da ne bi katera od vaju razmišljala, da bi dajala dol rokavice. Jaz vaju bom obul v dereze! Jasno?
JK, HVALAAAAAAA!
Hribi niti slučajno ni nedolžen, čeprav proti svojemu višjemu bratu izgleda kot pohleven puklček. In kakor je rekel en od prijateljev, ko smo odhajali - z vsakim metrom bolj piskaš.
Na srečo smo ubrali res počasen tempo, JK pa se je skozi cel vzpon izkazal kot nora podpora. Če ne bi bilo med nami njega, ne vem, če bi mi uspelo. Tako pa :) 20.9. ob 9:20 po lokalnem času je bila na vrhu KangYatze II skupaj celotna ekipa.
Zdaj pa sledi pol dneva počitka.
Dodatek doma:
Tole zgoraj sem začela pisati točno 4 ure po trenutku, ko je še zadnji od naših stopil na vrh. Na vrhu smo se zadrževali minimalno količino časa - čestitke, ekspresni foto sešn in brzinski sestop nazaj v dolino. Za vzpon smo potrebovali 7 ur in 15 minut. Nam se je vsaj zadnjih 100 višincev vleklo kot kurja čreva, kasneje v Lehu pa smo izvedeli, da je to v resnici nor čas, saj je za tak vzpon "nižinskih softičev" predvidenih tam okrog 10 ur, pa tudi do 12. Spustili smo se pa sploh ekspresno - dobre tri ure po vrhu smo bili vsi že pri šotorih ... tudi jaz, ki sem spodnjih 500 višincev, za katere nismo bili več navezani, prehodila bistveno počasneje kot vsi ostali, saj me je že krepko opozarjalo koleno in nisem mogla riskirati prevelike razbolenosti, saj nas je čakal še dvodnevni sestop do civilizacije.
Ko danes berem zgornji zapis, se mi zdi neverjetno hladen, ali bolje nevtralen, brez občutkov. Pa ni bilo tako. Vsi smo bili noro zadovoljni, tudi jaz ... bila pa sem tudi noro utrujena, kar je prišlo kmalu za mano, saj sem s seboj domov prinesla en tak malo bolj konkreten prehlad.
Pred nekaj dnevi sem dobila najboljšo oznako za tole pot, kar bi jih lahko človek sestavil. JK je izjavil - "Kaj češ lepšega? Vsi smo dosegli vrh, vsi smo se vrnili OK, nikomur se ni nič hudega zgodilo, tja smo šli kot prijatelji, vrnili smo se pa še večji prijatelji." To je to :) Rada imam tole mojo himalajsko bando.
kdaj: nedelja 20.9.2015, 13:20
Ko smo se včeraj zvečer pogovarjali z Neemom še zadnje podrobnosti za današnji vzpon, je napovedal -25°C. Brrrrrr torej!
Tole noč, kolikor jo je bilo, sem prespala kot dojenček. Popoldne in zvečer smo si vsi že vse pripravili. Še spat sem šla skoraj v cunjah, ki sem jih nameravala imeti na sebi za vzpon. Kar nisem spravila nase, sem dala gret v spalko - vključno z lečami. Še čevlji so to noč prespali v šotoru.
Ko je Tundup ob enih prav nežno začebljal pred šotorom svoj obredni "good morning", sva oba rinila v luft kot petardi. Najbrž vsi, ne samo midva. Vsi smo bili z zajtrkom vred pripravljeni tako hitro, da smo menda startali že pred drugo. Menda - na tej poti nimam pojma, koliko je ura. Ko to želim vedeti, se že najde kdo, ko mi to pove :)
Ko smo pomolili nosove iz šotorov, je bilo prav toplo ... -3°C je kazal termometer in na turo smo se vsi po vrsti podali precej pogumno. Ah, saj očitno ne bo tako zelo hladno ... Ampak višje ko smo ši in več ko je bila ura, bolj je zavijal veter in kaj kmalu smo res doživeli tistih norih -25°C, ki so imeli ob konkretnih sunkih vetra še precej drugačen učinek. Že na pol poti do "crampon point" me je noro zeblo. Od vsega, kar sem imela s seboj, sem imela v ruzaku samo še puhovko, vse ostalo sem že nosila na sebi in začelo me je konkretno skrbeti. Oblekla sem še puhovko in šlo je za minute, ko sem se odločala ali s potjo nadaljujem ali bom morala obrniti. Puhovka je na srečo do ključne točke le odigrala svojo vlogo in z miganjem sem lahko ohranjala toploto na nivoju, ki ga potrebuješ za varen vzpon. V takem mrazu pa je bila pred mano nova težava, za katero mi ni bilo popolnoma jasno, kako jo bom rešila, če sploh ... dereze. V takem mrazu sem imela na rokah rokavice in protektorje ... derez ne morem varno spraviti na noge s takimi ovoji na rokah. Kot bi mi bral misli, je takrat JK izjavil - P&M, da ne bi katera od vaju razmišljala, da bi dajala dol rokavice. Jaz vaju bom obul v dereze! Jasno?
JK, HVALAAAAAAA!
Hribi niti slučajno ni nedolžen, čeprav proti svojemu višjemu bratu izgleda kot pohleven puklček. In kakor je rekel en od prijateljev, ko smo odhajali - z vsakim metrom bolj piskaš.
Na srečo smo ubrali res počasen tempo, JK pa se je skozi cel vzpon izkazal kot nora podpora. Če ne bi bilo med nami njega, ne vem, če bi mi uspelo. Tako pa :) 20.9. ob 9:20 po lokalnem času je bila na vrhu KangYatze II skupaj celotna ekipa.
Zdaj pa sledi pol dneva počitka.
Dodatek doma:
Tole zgoraj sem začela pisati točno 4 ure po trenutku, ko je še zadnji od naših stopil na vrh. Na vrhu smo se zadrževali minimalno količino časa - čestitke, ekspresni foto sešn in brzinski sestop nazaj v dolino. Za vzpon smo potrebovali 7 ur in 15 minut. Nam se je vsaj zadnjih 100 višincev vleklo kot kurja čreva, kasneje v Lehu pa smo izvedeli, da je to v resnici nor čas, saj je za tak vzpon "nižinskih softičev" predvidenih tam okrog 10 ur, pa tudi do 12. Spustili smo se pa sploh ekspresno - dobre tri ure po vrhu smo bili vsi že pri šotorih ... tudi jaz, ki sem spodnjih 500 višincev, za katere nismo bili več navezani, prehodila bistveno počasneje kot vsi ostali, saj me je že krepko opozarjalo koleno in nisem mogla riskirati prevelike razbolenosti, saj nas je čakal še dvodnevni sestop do civilizacije.
Ko danes berem zgornji zapis, se mi zdi neverjetno hladen, ali bolje nevtralen, brez občutkov. Pa ni bilo tako. Vsi smo bili noro zadovoljni, tudi jaz ... bila pa sem tudi noro utrujena, kar je prišlo kmalu za mano, saj sem s seboj domov prinesla en tak malo bolj konkreten prehlad.
Pred nekaj dnevi sem dobila najboljšo oznako za tole pot, kar bi jih lahko človek sestavil. JK je izjavil - "Kaj češ lepšega? Vsi smo dosegli vrh, vsi smo se vrnili OK, nikomur se ni nič hudega zgodilo, tja smo šli kot prijatelji, vrnili smo se pa še večji prijatelji." To je to :) Rada imam tole mojo himalajsko bando.
 |
| z vzponom smo začeli ob 2h zjutraj na ledeniku je občasno rahlo snežilo |
 |
| JK&D&G na vrhu |
 |
| midve s P |
 |
| skupinska na vrhu (JK fotografira) |
 |
| spust je bil ekspresno hiter |
Komentarji
Objavite komentar