Daleč in še malo naprej ... Ladakh IX
kje: vas Markha, dolina Markha camp na višini 3.770m
kdaj: ponedeljek 14.9.2015, 17:45
Drugi dan hoje po dolini Markha je samo še potrdi moja pretekla razmišljanja. Po tistem, kar smo predelali v prvih štirih dnevih, je tale dolina "kr neki". Če vas bo pot zanesla v te kraje, je res ne priporočam, če boste imeli na voljo krajšo količino časa, energije, sredstev ... izberite kakšen drug trek.
V prejšnjem kampu je po moje ponoči voda nekoliko prestopila bregove mini kanalov, ki so izkopani čez ravnico kampa. Prvi razlog za ta sum tiči v tem, da je zjutraj kar precej teklo od šotorov ... pa z neba ni pritekla niti kapljica, po drugi strani pa je mlinček, ki ga je včeraj izrezljal D in postavil na enega od mini kanalov, zjutraj žalostno ležal kakšnih 50m nižje kot zvečer, ko se je ob našem odhodu v postelje še veselo vrtel. Na srečo smo v novem kampu dovolj zgodaj, da uspemo šotore od včeraj še presušiti na soncu, preden jih ovije nov naval vlage ... od zunaj in znotraj.
Pokrajina je ves čas dolgočasno enaka. Neskončne kilometre tolčeš po prahu, soncu, vročini ... Sem in tja te razveseli kakša sapica ali drevo ob poti (v glavnem v kakšni vasi), da si potešiš žejo v senci, vse ostalo je pa res popolnoma enako. Danes smo po taki že malo dolgočasni pokrajini pretolkli dobrih 24 km. Na celotni dolžini smo se dvignili le za cca 300 višincev, če gledamo izhodišče in kamp, sicer pa večino časa hodimo gor - dol - gor - dol ... Vmes po obupno suhi rečni strugi, pa potem navzgor po grozljivo krušljivih in seveda spet prašnih pobočjih ...
Veseli me to, da bomo že jutri spet zagledali naš vrh in da vsak korak, ki ga naredim v tej puščobni pokrajini, pomeni, da sem korak bližje ledeniku in morebiti tudi vrhu.
Danes smo locirani v kampu, kjer prvič nismo sami. Razlika je v tem, da se mi že tri ali štiri ure prekladamo naokrog in čakamo - najprej naše konje, ki smo jih tokrat kar konkretno prehiteli ... na ravnini smo mi bistveno hitrejši, zdaj pa že večerjo, ostalih skupin pa ni še od nikoder, le njihove spremljevalne ekipe so jim že vse postavile - tudi njihove spalne šotore. No, to je pa res luksuz. Me prav zanima, kako te skupine izgledajo.
Tudi sicer smo srečali kar precej ljudi in velika večina se jih je komaj vlekla za svojimi vodniki. Kar niti ni čudno, saj v taki vročini na taki višini hoja ni najbolj enostavna zadeva. Pa vseeno, eni so res čudaki in večini lahko z obraza prebereš, ali je šel na pot po lastni želji ali na željo nekoga drugega ... obupno trpečih ksihtov pač ne moreš zgrešiti :)
Uf, zdajle sem videla Rigzina (glavnega kuharja) - revež bogi. S tole njegovo alergijo je za moje pojme samo slabše ... ampak dečko se vztrajno zahvaljuje za zdravila in pravi, da je OK. Ja pa ni, no :(
Kje sem ostala?
Smrad, čistoča, pranje, umivanje, voda ... ja no, vse tole je. Vse tole je na kupu. Ampak če je v bližini voda (voda=reka), še ne pomeni, da bosta smrad in umazanija preteklih dni odplavala. Reki se precej pozna, da se bližamo ledeniku in s tem njenemu izviru. Mrzla je. Ostali še vztrajajo z bolj intenzivnim umivanjem, jaz pa sem se ustavila pod koleni ... ne gre, bojo začeli svojo funkcijo opravljati čistilni robčki. Nogam je sicer neskončno prijalo, ko sem jih namočila v mrzlo vodo, ampak nisem vztrajala prav dolgo.
Na poti smo vseeno videli nekaj zanimivosti - luknjo za lovljenje volkov in/ali snežnega leoparda, luknje visoko v stenah nad dolino, ki jih uporabljajo za meditacijo, beloglave orle in v varovalno barvo puščave odete prepelice ...
Vodniki, ki jih srečujemo, se priklanjajo našemu in nam zagotavljajo, da smo v daleč najboljših rokah, kar se da. Moram priznati, da je občutek ob taki informaciji ful dober, vendar po drugi strani z njim nimamo takega odnosa kot prej z Anchukom. Nekako nismo najbolje povezani z njim. Še vedno je hudo zadržan, zelo uraden, ne razume ravno heca ... pa tudi sicer se mi zdi, da nas včasih ne razume. Vsaj v polovici primerov se zgodi, da na kakšno od povsem jasnih vprašanj odgovori nekaj povsem drugega, da nikomur ni jasno, kaj želi povedati ... Hehehehe, bomo že nekako.
O boh, zdajle so se privlekli prebivalci sosednjih šotorov. Za crknit, saj se komaj premikajo. En od njih jim na koncu vrste sledi na konju in zdi se mi, da tudi tam precej težko sedi. Grem stavit, da zvečer ne bo pretirane galame na njihovi strani tabora. Joj, prav zares upam, da so vsi OK. Izgledajo res hudo izmučeni.
kdaj: ponedeljek 14.9.2015, 17:45
Drugi dan hoje po dolini Markha je samo še potrdi moja pretekla razmišljanja. Po tistem, kar smo predelali v prvih štirih dnevih, je tale dolina "kr neki". Če vas bo pot zanesla v te kraje, je res ne priporočam, če boste imeli na voljo krajšo količino časa, energije, sredstev ... izberite kakšen drug trek.
V prejšnjem kampu je po moje ponoči voda nekoliko prestopila bregove mini kanalov, ki so izkopani čez ravnico kampa. Prvi razlog za ta sum tiči v tem, da je zjutraj kar precej teklo od šotorov ... pa z neba ni pritekla niti kapljica, po drugi strani pa je mlinček, ki ga je včeraj izrezljal D in postavil na enega od mini kanalov, zjutraj žalostno ležal kakšnih 50m nižje kot zvečer, ko se je ob našem odhodu v postelje še veselo vrtel. Na srečo smo v novem kampu dovolj zgodaj, da uspemo šotore od včeraj še presušiti na soncu, preden jih ovije nov naval vlage ... od zunaj in znotraj.
Pokrajina je ves čas dolgočasno enaka. Neskončne kilometre tolčeš po prahu, soncu, vročini ... Sem in tja te razveseli kakša sapica ali drevo ob poti (v glavnem v kakšni vasi), da si potešiš žejo v senci, vse ostalo je pa res popolnoma enako. Danes smo po taki že malo dolgočasni pokrajini pretolkli dobrih 24 km. Na celotni dolžini smo se dvignili le za cca 300 višincev, če gledamo izhodišče in kamp, sicer pa večino časa hodimo gor - dol - gor - dol ... Vmes po obupno suhi rečni strugi, pa potem navzgor po grozljivo krušljivih in seveda spet prašnih pobočjih ...
Veseli me to, da bomo že jutri spet zagledali naš vrh in da vsak korak, ki ga naredim v tej puščobni pokrajini, pomeni, da sem korak bližje ledeniku in morebiti tudi vrhu.
Danes smo locirani v kampu, kjer prvič nismo sami. Razlika je v tem, da se mi že tri ali štiri ure prekladamo naokrog in čakamo - najprej naše konje, ki smo jih tokrat kar konkretno prehiteli ... na ravnini smo mi bistveno hitrejši, zdaj pa že večerjo, ostalih skupin pa ni še od nikoder, le njihove spremljevalne ekipe so jim že vse postavile - tudi njihove spalne šotore. No, to je pa res luksuz. Me prav zanima, kako te skupine izgledajo.
Tudi sicer smo srečali kar precej ljudi in velika večina se jih je komaj vlekla za svojimi vodniki. Kar niti ni čudno, saj v taki vročini na taki višini hoja ni najbolj enostavna zadeva. Pa vseeno, eni so res čudaki in večini lahko z obraza prebereš, ali je šel na pot po lastni želji ali na željo nekoga drugega ... obupno trpečih ksihtov pač ne moreš zgrešiti :)
Uf, zdajle sem videla Rigzina (glavnega kuharja) - revež bogi. S tole njegovo alergijo je za moje pojme samo slabše ... ampak dečko se vztrajno zahvaljuje za zdravila in pravi, da je OK. Ja pa ni, no :(
Kje sem ostala?
Smrad, čistoča, pranje, umivanje, voda ... ja no, vse tole je. Vse tole je na kupu. Ampak če je v bližini voda (voda=reka), še ne pomeni, da bosta smrad in umazanija preteklih dni odplavala. Reki se precej pozna, da se bližamo ledeniku in s tem njenemu izviru. Mrzla je. Ostali še vztrajajo z bolj intenzivnim umivanjem, jaz pa sem se ustavila pod koleni ... ne gre, bojo začeli svojo funkcijo opravljati čistilni robčki. Nogam je sicer neskončno prijalo, ko sem jih namočila v mrzlo vodo, ampak nisem vztrajala prav dolgo.
Na poti smo vseeno videli nekaj zanimivosti - luknjo za lovljenje volkov in/ali snežnega leoparda, luknje visoko v stenah nad dolino, ki jih uporabljajo za meditacijo, beloglave orle in v varovalno barvo puščave odete prepelice ...
Vodniki, ki jih srečujemo, se priklanjajo našemu in nam zagotavljajo, da smo v daleč najboljših rokah, kar se da. Moram priznati, da je občutek ob taki informaciji ful dober, vendar po drugi strani z njim nimamo takega odnosa kot prej z Anchukom. Nekako nismo najbolje povezani z njim. Še vedno je hudo zadržan, zelo uraden, ne razume ravno heca ... pa tudi sicer se mi zdi, da nas včasih ne razume. Vsaj v polovici primerov se zgodi, da na kakšno od povsem jasnih vprašanj odgovori nekaj povsem drugega, da nikomur ni jasno, kaj želi povedati ... Hehehehe, bomo že nekako.
O boh, zdajle so se privlekli prebivalci sosednjih šotorov. Za crknit, saj se komaj premikajo. En od njih jim na koncu vrste sledi na konju in zdi se mi, da tudi tam precej težko sedi. Grem stavit, da zvečer ne bo pretirane galame na njihovi strani tabora. Joj, prav zares upam, da so vsi OK. Izgledajo res hudo izmučeni.
 |
| no pa rečte, če ni dolgcajt tole ... |
 |
 |
| mostički so bili pa zanimivi - tale je obložen s kamni |
 |
| tukaj žetev še ni mimo |
 |
| tea time še v toplem času - še vedno smo sušili šotore od prejšnje noči |
 |
| JK se je redno bril zadaj za njim postavljajo šotore za drugo skupino, ki se je v tabor komaj privlekla |
Komentarji
Objavite komentar