Daleč in še malo naprej ... Ladakh II
kje: Leh Ladakh, hotel Rafica v sobi
kdaj: nedelja 6.9.2015, 21:58 po lokalnem času
Včeraj so nas lokalni možakarji, ki so nas pretovorili z letališča, prepustili hotelskemu razvajanju z enim samim navodilom - popoldne pride šef do vas.
Ob 16h se je na hotelskem dvorišču res pojavil solastnik firme - en od bratov. Če sem čist poštena - malo je bil podoben tistim fotografijam, ki sem si jih ogledala doma pred odhodom in ker se včasih zna kamera precej poigrati z realnostjo, sem si pač mislila, da je to on ... no, pa smo skozi pogovor le odkrili, da govorimo z drugim bratom, ne tistim, s katerim smo komunicirali od doma.
V glavnem, dobili smo se, skupaj popili čaj, predelali podrobnosti našega podviga, ki sledi v naslednjih dneh in se zmenili, da se ponovno vidimo naslednji dan (danes), da pregledamo našo opremo in ko bo nekaj več jasnega v zvezi z razmerami na samem vrhu.
Po opoldanskem kulinaričnem razvajanju v hotelu in omenjenem sestanku smo jo ubrali proti mestu. Polni pričakovanj smo se kaj kmalu pognali v hrib - iz gneče in kaosa na ulicah se pač ne vidi hribov nad mestom. Čeprav smo se že tako ali tako na hitro dvignili na 3.500m nad morjem, smo vsi v pričakovanju "da vidim, a me kej matra" rinili še višje in višje. Čeprav je samostan nad mestom dvignjen le dobrih 150m, do njega ni šlo brez sopihanja. Za izgovor je zelo prikladen "domač" GG - saj smo bili skoraj tako visoko :)
Poleg višine nam precej težav povzroča še obupno suh zrak, ki je še hujši v kombinaciji z neznosno velikimi količinami prahu, ki se dviga na netlakovanih ulicah mesta. Zdaj mi je jasno, zakaj ima večina domačinov čez usta in nos potegnjene buf-e, da izgledajo kot nindže. Od danes dalje bom tudi jaz nindža. K vragu pa izgled, diham pa le lažje s tisto fliko čez nos in usta.
Noč je bila bolj čudna. Jaz sem že zvečer vzela lekadol, saj je glava nabijala kot za stavo, J pa se je večino noči mučil z dihanjem in razbijanjem srca, zjutraj pa se je revež zbudil še z vročino. Drek pasji, še tega je treba. Po premisleku in analizi vsega, kar se je v zadnjih nekaj dnevih dogajalo z njim, sem zaključila, da ima definitivno očitno obupno vnetje sinusov ... hm, to ponavadi doleti mene. Ampak na srečo imam s seboj dovolj zdravil, da ga lahko poskusimo spraviti k sebi še pred odhodom v divjino.
Po zajtrku J skupaj z zdravili pospravimo na hotelski vrt in se tako sami odpravimo po mestu. Ob ponovnem sestanku v agenciji izvemo, da je skupina Angležev, ki bi ponoči morala kreniti proti vrhu KY, obupala in so obrnili v dolino. Načeloma naj bi se sicer dalo priti gor, vendar je zadeva vprašljiva. O našem vrhu se bomo z vodičem pogovarjali v samem baznem taboru, do takrat pa lahko le vrtimo molilne mlinčke, da bi nam bile razmere naklonjene.
kdaj: nedelja 6.9.2015, 21:58 po lokalnem času
Včeraj so nas lokalni možakarji, ki so nas pretovorili z letališča, prepustili hotelskemu razvajanju z enim samim navodilom - popoldne pride šef do vas.
Ob 16h se je na hotelskem dvorišču res pojavil solastnik firme - en od bratov. Če sem čist poštena - malo je bil podoben tistim fotografijam, ki sem si jih ogledala doma pred odhodom in ker se včasih zna kamera precej poigrati z realnostjo, sem si pač mislila, da je to on ... no, pa smo skozi pogovor le odkrili, da govorimo z drugim bratom, ne tistim, s katerim smo komunicirali od doma.
V glavnem, dobili smo se, skupaj popili čaj, predelali podrobnosti našega podviga, ki sledi v naslednjih dneh in se zmenili, da se ponovno vidimo naslednji dan (danes), da pregledamo našo opremo in ko bo nekaj več jasnega v zvezi z razmerami na samem vrhu.
Po opoldanskem kulinaričnem razvajanju v hotelu in omenjenem sestanku smo jo ubrali proti mestu. Polni pričakovanj smo se kaj kmalu pognali v hrib - iz gneče in kaosa na ulicah se pač ne vidi hribov nad mestom. Čeprav smo se že tako ali tako na hitro dvignili na 3.500m nad morjem, smo vsi v pričakovanju "da vidim, a me kej matra" rinili še višje in višje. Čeprav je samostan nad mestom dvignjen le dobrih 150m, do njega ni šlo brez sopihanja. Za izgovor je zelo prikladen "domač" GG - saj smo bili skoraj tako visoko :)
Poleg višine nam precej težav povzroča še obupno suh zrak, ki je še hujši v kombinaciji z neznosno velikimi količinami prahu, ki se dviga na netlakovanih ulicah mesta. Zdaj mi je jasno, zakaj ima večina domačinov čez usta in nos potegnjene buf-e, da izgledajo kot nindže. Od danes dalje bom tudi jaz nindža. K vragu pa izgled, diham pa le lažje s tisto fliko čez nos in usta.
Noč je bila bolj čudna. Jaz sem že zvečer vzela lekadol, saj je glava nabijala kot za stavo, J pa se je večino noči mučil z dihanjem in razbijanjem srca, zjutraj pa se je revež zbudil še z vročino. Drek pasji, še tega je treba. Po premisleku in analizi vsega, kar se je v zadnjih nekaj dnevih dogajalo z njim, sem zaključila, da ima definitivno očitno obupno vnetje sinusov ... hm, to ponavadi doleti mene. Ampak na srečo imam s seboj dovolj zdravil, da ga lahko poskusimo spraviti k sebi še pred odhodom v divjino.
Po zajtrku J skupaj z zdravili pospravimo na hotelski vrt in se tako sami odpravimo po mestu. Ob ponovnem sestanku v agenciji izvemo, da je skupina Angležev, ki bi ponoči morala kreniti proti vrhu KY, obupala in so obrnili v dolino. Načeloma naj bi se sicer dalo priti gor, vendar je zadeva vprašljiva. O našem vrhu se bomo z vodičem pogovarjali v samem baznem taboru, do takrat pa lahko le vrtimo molilne mlinčke, da bi nam bile razmere naklonjene.
vzpon do palače in samostana nad mestom včasih ti ni čist jasno, a greš prav ali boš nekomu uletel v kuhinjo (ali wc ... vonjave so glih take) če bi imeli s seboj kakšno čelko, bi si tudi prihranili kakšno bližnje srečanje glav z izredno nizkimi podboji v črno črnih prehodih ... podboji so pa pač nizki, prilagojeni njihovim postavam. V naši šestorici sem bila daleč najmanjša, napram domačinom pa se počutim skoraj kot godzila. |
ko se umakneš malo višje, te tudi prah in hrup mesta ne dosežeta tako zelo |
Bomo zmogli? Bomo ja :) Pred nami je noro prijetna dogodivščina in vsi komaj čakamo, da se potovanje zares začne. Tegale čakanja v mestu imamo vsi po vrsti že po malem dovolj ... Peeeeeeeeejmo že :) |
Komentarji
Objavite komentar