Bonbonček na vrhu ali Škrbinska plošča a la carte

Četrtek je dan za načrte, a ne :) za vikend načrte ... kadar imam družbo že zagotovljeno (beri JM ni kako drugače zaseden) in se usklajujemo samo še o detajlih in končni izbiri. Če je treba poiskati še družbo, pa se načrtovanje začne že kakšen dan prej. Ker je bilo na vidiku spet VREME (česar celo poletje nismo bili ravno vajeni), sem šla v akcijo dovolj zgodaj, da sem potem za vikend izbirala med več možnostmi.

Čeprav je ura zvonila malenkost čez 5, sem bila z lahkoto tik-tak u luftu (v popolnem nasprotju z dnevi, ko moram v službo). V spanju pritisnem JM poljub in na njegov momljajoč "dej, merkejta nase pa javljaj se mi" butnem "itaaaq", z elektrike snamem naprave, ki so se čez noč filale in zapeljem spakiranega Loverja proti skoraj sosednji vasi, kjer poberem D.

Smeha in krohotanja polna dooooolga vožnja do Tolminskih Raven se je sicer začela s pokurjenim zadnjim jollyjem enega zaletavega in rahlo shujšanega Garfielda, ki je očitno pozabil, koliko življenj je do tistega trenutka že skuril in je neumno skočil pod kolesa mojega malega tanka. Slab filing in kepa sta se usedla v moj želodec, D pa je še cel dan brez dlake na jeziku opominjal name vsakega mačka, ki sva ga srečala na blizu ali daleč. No ja, od takrat dalje so se vsaj vsi obračali in niso več izvajali vratolomnih preizkušanj mojih refleksov, česar pa ne morem reči za ovce tam v tolminskem koncu ... ampak na žlahto pa mal drugače pazim in je D spet prišel na svoj račun, ko nisem in nisem upala bolj konkretno zapeljati mednje na cesti.

V Tolminskih Ravnah naju pred steno precej zaskrbljeno posvari domači ata, midva pa z vso robo in nasmehi na obrazu pičiva proti zastavljenemu cilju, ki se pred nama odkriva, pa skriva, pa spet odkriva, pa spet skriva v sramežljivo tančico jesenske oblačne kape. Med neustavljivim čvekanjem in mojim brezupnim učenjem usekovanja brez robca (jg, ostali so v avtu, jst pa oborožena s prvim jesenskim puščanjem in bolj švoh učenec na področju brezrobčnega usekovanja) sicer zgrešiva pravi odcep v grapo, ki sva ga našla nazaj grede, in jo mahneva direkt naokoli na planino Razor. Ja OK pač, nisem zalutala ne prvič ne zadnjič, pa itak ni blo kšne sile ... Na planini mal v strahu (vsaj jaz) opazujeva razrite sledi divjih svinj, splašiva zajca (ja no, mrbit je bil tud kunec - nimam pojma o tem, un s ta kratkimi ušesi je bil) in kljub soncu na glave natakneva kape, saj čez okoliške prevale potegne hladen jesenski piš.

Ko sem se s polnimi usti ob poti nabranih malin postavila pod vznožje stene, mi je čez možgane letelo vse živo ...
... kolk je res položna, čist na noter visi, kt bi reku M, mrbit bi se pa v tapravih razmerah res dal smučat čez ...
... bemtiš, cela bo šla na trenje, kwa pa moj kolen? ...
... upam, da se tale oblak čimprej spelje preč ...
... kje bova zdej zagrizla u tele radiatorčke ...
... upam, da D ne bo siten :P ... Pa ni bil :) siten.  Čist nč.

Z D se kar hitro uskladiva, s kere točke bova startala. Tam pod steno mal odloživa robo s hrbtov in s prsti po steni pred nama usklajujeva namišljeno črto, po kateri misliva na vrh. Seveda sva se v ocenah spodaj uštela. Do borovca, do kamor sva ocenila tm ene dva cuga, sva rabila štiri konkretne, do izstopa iz stene pa 6 skoraj celih 60m štrikov, tako da sva dolžino plezarije ocenila tam nekje na 330m. Potegnjena linija je na fotki označena z oranžno črto, ki sva jo poimenovala "bonbonček na vrhu" - bohved zakaj, a ne :) zadnja platka je čisti cukr, fletna, in zanesljivo uživaška.
Ob prihodu na trave in šoder na desnem slemenu sva zaradi vedno gostejših oblakov, ki so nastajali prav ob vznožju stene, sklenila, da se po čim hitrejšem postopku podrzava v dolino in vrh prihraniva za naslednjič. Sestop sva izbrala delno po markirani poti nazaj proti planini Razor, potem pa spust po enkratnem melišču do dolinice za desnim najnižjim delom stene na fotki, sledil je rahel dvig na rušnato sleme in spust nazaj na pot, ki pelje pod steno proti Škrbini ... potem pa med na srečo redkimi dežnimi kapljami nazaj v dolino.

Tole fotko zgoraj za vris smeri sem si zaradi nikakršnih pogojev za lastno dobro fotko izposodila tukaj. Iskreno upam, da avtor ne bo hud. Vsekakor pa hvala.

Ob avtu se je odprl čist jesenski pogled proti Vrhu nad Škrbino, ki se je sramežljivo zavijal v oblake, plošča sama pa se je šla igro - zdaj me vidiš, zdaj me ne :)

Pogled navzgor - tja u levi konec jo bova mahnila čez tele platke

Pa še pogled s predzadnjega štanta navzdol

Vsaj tisoč mi jih je žmigalo čez cel dan ... "ne moreš stopit ne da b' s kšne nar'du polpet" ;)

Pod mojo črto dneva se tako nahajajo en bivši Garfield, ene na ostri skali strgane hlače, nove smejalne gube na mojih licih, dva zadovoljna prjatla, mal zmahanih prstnih blazinic, super nafilane osebne baterije, fajn potegnjena "črta" čez steno, en kup novih idej za to isto steno in uživaška snežna ideja za področje, kjer sva sestopala.
Pa ker sem tud D shecala, dodajam še dodatke pod črto njegovega dneva :) njegova prva čist čist čist popolnoma neopremljena smer (jaz dodajam še - potegnjena po lastnem izboru), dilema štant u travo al v pesek :P, baza oblakov, fajn bližnjica za dol.

Pa če še mal kopiram prijateljico - paše v predal happy day