Arco ali en del dopusta čist po mojem okusu

Za letošnji dopust se doma nismo kaj dosti pogovarjali. Včasih pade ideja za novega že ob zaključku starega dopusta, tokrat pa je kar en čas ostajalo odprto. Glede na to, da ne meni ne JM praženje na plažah ne predstavlja nekega vrhunskega užitka, mulci so pa tako ali tako vsako leto kar lep čas pri babici na morju, sva se potem čist potiho začela spogledovati z idejo, da na morje (morje morje) sploh ne gremo. Ko sva se zedinila o ideji in jo predstavila mulcem (so bili zelo ZAAAA), smo vse skupaj porinili na rob ... se bomo že zmenili ... enkrat :)

Potem pa nekega pomladnega večera na ferajnu kolega prinese idejo - a je kdo za družinsko plezalne počitnice v Arcu? Samo spogledala sva se in izjavila "mi smo zraven". V času dogovorov se je zasedba gibala v vseh možnih kombinacijah, na koncu pa smo ostali le člani dveh družin ... pa nima veze, dovolj za dve navezi.

Vremenska napoved je obljubljala vse živo, sem in tja je postal kdo skeptičen, ali se bo iz vseh načrtov izcimilo sploh kaj pametnega? Hehehe, pa je blo :) veliiiiiiik pametnega, užitkarskega, prijetnega ...

Pasal je že petkov odklop - nekoliko bolj zgodaj oditi iz pisarne in se odpeljati v dobrih 400 km oddaljeni Arco ... oziroma v Torbole (ob prihodu je JM v smehu izjavil - "mater, kolk cajta vozim, da na koncu pristanem u Trboulah")


z JM sva kaj hitro odklopila službeni del in že pot po Italiji je bila čist sproščena, skoraj tako kot tale dva, ki sta nekaj časa uživaško vozila tik pred nami


pogled na večerno jezero je čist nekaj drugega kot tisto čez dan. Sem in tja mimo priplava kakšna perutnina, ki upa na kakšno drobtinico hrane, sicer pa ob njem vlada skoraj mir in če je ti ne kaplja na glavo, je prou fletno zvečer na njegovi obali šteti, koliko zvezd se je že prižgalo


moonbears - prva tura; sej fotke ne rabijo komentarjev ... fajn je blo


frikanje - dan, ki ga nameniš družinskemu čofotanju v jezeru in skupnem plezanju v enem od bližnjih plezališč


brata dva fanta zlata :) - tukaj sta pa res usklajena in ni slišati nobenega prepira C&S


edini do konca obupen dan so moji fantje v družbi V preživeli v Gardalandu. Ostali trije smo se odpeljali gledat na uro v Madonno di Campiglio ... kaj več se zaradi vremena in neznosne megle itak ni videlo.



zo le man - druga tura v "platah zebratah"; jah kaj, spet fajn a ne :)


la cengia rossa - tretja tura z neskončno dolgim pristopom in obupnim sestopom, skala sama pa tud fajn


nonni sprint - klasika, ki nas je kar zdelala, še dobro, da je bila na koncu


vmes smo seveda počeli tudi kaj drugega, le posnetega imamo bolj malo, ni blo časa fotkat


tud luna nas je vmes kaj nosila al pa metala ... ah ne, seveda ne bom šla v podrobnosti


ko smo se obrnili proti domu, smo že od daleč v smeri doma opazovali črno črne oblake


ko se je odprl pogled na Kamniške lepotice, je tudi nas zajel dež ... smo bili pač skorej doma

Komentarji

Priljubljene objave