Švica-rija I

Izpiti prvega leta alpinistične šole so bili ravno za nami, projekt, ki nam brlogarjem zagotavlja plačevanje položnic, se približuje dnevu D ... na obzorju pa je čepela že od jeseni napovedana mini odprava v Švicarske Alpe, kjer bi poleg izpita iz ledeniške tehnike izpeljali še dva vzpona nad 4000m.
Najbrž niti slučajno ni potrebna dodatna razlaga, da se mi je noč in dan kadilo iz glave, ko sem razmišljala, kako bi zadevo izpeljala po najboljšem možnem scenariju. In ko se ti zdi, da imaš stvari že nekako pod kontrolo, se ti vmes pripelje bolezen od mulca (ki me je kar stresla, priznam), pa na drugi strani najstniški prebliski srednješolca, ki se kobilevedelazakaj ob koncu šolskega leta odloči, da se ne bi več učil, pa se seveda prfoksi (pa jaz tudi, da se razumemo) s tem ne strinjajo in mi tik pred zdajci pripravi konkretne šoke, ki bi jih lahko porabila le za podporo vrtnic, ki so se divje razrasle, da o upornih prebliskih Loverja sploh ne govorim ...
Sunki okoliščin, ki so me poskušale oropati energetskega odklopa, so bili občasno tako močni, da sem nekajkrat res žalostno obsedela in JM zabičala, da v primeru, da mi ne uspe sestaviti vsega skupaj, on ne sme ostati doma, če se je že zmenil z novim delodajalcem, da sme manjkati tista dva dneva.

Na koncu so se zvezde le postavile v pravo vrsto in v četrtek zjutraj sva s tondijem* najprej pobrala Damjana in nekaj kasneje še Željko. Sledil je skok v trgovino po zadnje zaloge hrane, potem pa je z nekaj čakanja in usklajevanja z ekipami v ostalih treh avtomobilih dan v glavnem minil na bolj ali manj dobrih cestah Italije in Švice.

Vsi štirje v našem avtu smo bili gušterji, kar se Švice tiče - letališče v Zurich-u seveda ne šteje za pravo Švico. Poznali smo jo po zgodbah, slikah, filmih, pripovedih ... v živo pa ne, ne še :) Lahko si mislite, da je bil napovedan odklop za štiri ubrisane hribovce res nekaj posebnega. Če smo v Padski nižini umirali od dolgočasne pokrajine, pa v območju Milana zaradi neznosne vročine (35°C), smo v trenutku, ko se je pot ob jezeru Maggiore razgibano usmerila proti hribovski meji na Simplonu, vzdihovali en bolj kot ta-drug, fotosi so škljocali, glave pa so ena za drugo poskušale pospraviti vse vtise, ki so nas oblegali.
Saas Grund nas je pričakal pozno popoldne v kislo mokrem in hudo mrzlem vremenu (10°C), da smo en čas kar posedali po avtomobilih in razmišljali, kako bi vse skupaj izpeljali. Na koncu smo le postavili šotore in se v upanju, da bo napoved za naslednji dan zdržala, zabubili v spalke.

Dež je ponoči res prenehal in zbudili smo se v kičasto mrzlo modro jutro in kar hitro nas je odneslo prvemu višinskemu cilju naproti - Allalinhorn s svojimi 4027m.

Noben od štirih v našem avtu se ni mogel upirati škljocanju ... v tem momentu fotkamo čist vsi :)

čeprav je bilo jutro vremensko obetajoče, je bilo vse naokrog konkretno mokro, saj je deževalo cel prejšnji dan in večino noči

ko smo v Saas Fee-ju občudovali tele kučice, se je nebo že hudo vabljivo ponujalo skozi oblake

ob vznožju ledenika smo navlekli nase večino opreme iz ruzakov (ki so naenkrat postali bistveno lažji)

Bric je s prvo navezo zagrizel v sveže zapadli sneg, drugi dve navezi pa smo jo mahnili za njimi

na sedlu se je odprl en redkih pogledov - nezabasan Matterhorn ... pa čist cel dan nam je vabljivo mežikal v našo smer

nad dolino so se vztrajno podili oblaki in dan kasneje nam domačini v dolini skoraj niso verjeli, da smo v višini imeli cel dan totalno sonce

Allalinhorn 4027m ... ali Križana Gora, kot je pripomnil moj svak :)
dela dveh navez

priznam, malo čudno je sušiti opremo s snežne ture v nežno zeleni travi ... nekako ne gre skupaj :)

tole pa je davek kristalno opranega neba, sveže zapadlega snega, sonca na 4 jurjih, in samo faktorja 30
a kdo je tole na sliki? mnja, jaz ... zabuhla, kot da bi mi na obraz našopali na litre botoksa ... do danes pa sem se tudi že olupila kot banana (če uporabim Damjanove besede :))
fotko dodajam samo zato, da vam bo ob naslednji objavi jasno, zakaj smo bili vsi zaviti kot nindže (tud slučajno ne zaradi mraza) ... pa vsi smo šli kupit zaščitni faktor 50 :o in en kup arcnij v bližnjo lekarno

* aja, še TONDI - ja nč, stvar veliknajst let stare zgodovine. S jih je poimenoval tako in tudi naš je torej tondi ... to j' to

Komentarji

  1. Ne štekam:

    Zurich-u
    Fee-ja
    Milana

    ... zakaj vezaji?

    OK, sori, da težim (v bistvu ne, ma teh stvari se ne da spraševati, ne da bi izpadel kot težak)

    Ful zadovoljno zgledaš :-), kot se za poletje in prestane muke spodobi (pri nas je "poletje")

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Alcessa, vezaje imam pač rada ... to je to :)
      Zadovoljna sem bila res (in sem še, ker tole sploh niso bile muke, ampak čisti užitek), le sama sebi sploh nisem podobna. Ena od znank je izjavila, da če ne bi poznala moje bunde in kape, bi me težko prepričala, da sem na sliki res jaz :o

      Izbriši
  2. A, potem te v bistv-u po tej sliki ne bi bilo mogoče prepoznati v živ-o, dober trik :-)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave