Blišč in beda Belega mesta

Doživljam šok. Pravzaprav sem se v teh dnevih že malo privadila, ampak ko se v vrtincu nujno hitrih reakcij in praviloma prehitrega življenja naenkrat znajdeš v okolju, kjer še kazalec na uri razmišlja, ali bi se premaknil naprej, nazaj ali bi še malo počakal, preden se sploh kam premakne, te stisne. Vsaj mene je.
Že sam prihod v mesto je bil spremljan s strelami in hudo črno nevihto. Če že nimaš šanse iti ven, boš pač kaj koristnega naredil, itak imaš s seboj en kup stvari, ki bi jih moral narediti ... japajade, če pa net v sobi ne dela. A kdaj bo delal? Jutri, seveda. Težava je le v tem, da ne jaz ne kdo drug od gostov ne vemo, katerega leta ta jutri nastopi. Proti večeru prideš nazaj v hotel, jih povprašaš, če so odpravili težavo in potem ti četrt ure energično razlagajo, da dela ... da najbrž jaz ne znam ... bentiboga, to razlagajo IT-jevcu ... sej počasi človek obupa.
Ko bi se vsaj vreme držalo proč od mokrote in bi kakšno uro več lahko namenila pohajkovanju.

dokler so se mimo oblakov uspešno prebijali tudi sončni žarki, je bil pogled na nore skulpture na nebu prav zabaven


bližje, kot sem bila, bolj strašljivo je izgledalo
ravno tam nekje pod močnejšo mavrico leži
in potem je deževalo dva dni skupaj, tretji dan se je za čez čas službovanja in čepenja v prostorih brez oken pokazalo tudi toplo pomladno sonce, vendar je popoldne spet pospremila košarica neviht

no comment

tudi ta ne rabi komentarja

med eno in drugo nevihto sem le uspela skočiti do Улицe кнез Михаилова :)
Le nekaj sto metrov proč od bleščeče ulice pa stvari izgledajo popolnoma drugače :(
Upam, da mi vreme nakloni še kakšno prosto urico brez nalivov, da si vsaj malo popravim kisel okus preteklih dni. Če sem že v mestu, kjer je pomlad že pognala svoje korenine, bi bilo čist fajn, če jo uspem vsaj malo okusiti ... ne samo pod marelo.

Komentarji

Priljubljene objave