Novoletni odklop I

Tokrat sem ga noro čakala - odklop. Vse neumnosti preteklega meseca so me dobesedno dušile in le pogosti skoki v višave so me še držali pokonci. Pravzaprav smo želeli odriniti že dan prej, pa smo vse skupaj zaradi obupnega vremena prestavili za en dan. Cesta do Blata je bila še vedno drsalnica (kar tudi danes ni kaj dosti drugače), nahrbtniki so bili polno polni, snega je bilo zaradi odjuge dan prej še za odtenek manj kot nekaj dni pred tem, naši nasmehi pa na ready steady ... pejmo se imet fajn.

Brlogarjevi na Blatu

višje, ko smo šli, debelejša je bila snežna odeja in bolj prijazno se je smejalo sonce

planina se nam je odprla v vsej svoji lepoti, le vrhovi okoliških hribov so opozarjali, da vreme kakšnih 500 višinskih metrov višje ni tako zelo prijazno, pa tudi snežna odeja zna biti hudo vprašljiva

Ko se je stemnilo, potem, ko smo se šele konkretno namestili, ravno za silo segreli bajto, ko so na svoj začasni cilj prispeli še zadnji, ki smo jih tisti dan pričakovali in smo si ravno privoščili prvo skupno kuharijo, je prijetnost okolja prerezala vest, ki me je za kar nekaj časa pahnila v konkreten jok. Skupaj s T sva v objemu mrzle vetrovne noči iskali, katera je nova zvezda, ki najbolj svetlo bdi nad njej tako ljubimi hribi ... Vest me je sesula in me obsula s strahom, čeprav se vedno vedno vedno držim vseh možnih varnostnih ukrepov, vsi, ki smo lahko kadarkoli izpostavljeni vsaj majhni nevarnosti, smo polno lavinsko opremljeni, da o vsej ostali varnostni železnini in plastiki sploh ne govorim. Pa me je vseeno zvilo in poglobilo tiste "kaj pa če" črvičke.

naslednje jutro je pokazalo precej vetrovno mrzle zimske zobe in naša druščina se je odločila, da raje poskrbimo za bodoče udobje v bajti, pa še kaj dodatnega postorimo, da kasneje ne bo treba - živa veriga z drvmi je bila že ena takih

veter je bril po planini, na sosednjih vrhovih pa je bilo še slabše
skupina, ki se je zjutraj namenila proti Kanjavcu, se je kaj hitro obrnila - snežna odeja je grozila, veter pa jih je na vršnih slemenih metal po tleh ... razmere, ob katerih seveda ne riskiraš, če ni treba 

tekom dopoldneva so se razmere toliko umirile, da smo se z veseljem prepustili zimskim lumparijam

začeli smo z zidanjem igluja

ko je bilo sonce že krepko na nebu, je bila kupola igluja dokončana, polita z vodo, kepanje pa je tudi doseglo svoj vrhunec

po zelo prijetnem dnevu smo zmazali večerjo in skupaj s Zmelkoowi ugotavljali, da
več kot spijemo, boljši smo :)

Ponovno jasna noč je prinesla umiritev vremena in načrte, ki smo jih hiteli izpolnjevati - ene skupaj, ene pa vsak po svoje.