Ena mal zblojena razmišljanja

Ste (v približno mojih letih) že doživeli razlago strokovnih posameznikov in naprav, ki imajo vgrajene defaultne govore v stilu " ... a veste gospa, v teh letih telo postane bolj ..." na pikice lahko vstavljate čist po želji - od ohlapno do popuščajoče in včasih nezanesljivo? :o In recimo v isti sapi gospod dohtar, ki mi to razlaga, poskuša odpreti čist običajno plastenko posladkane in naparfumirane vode ...
"Pomagam?" se ponudim in brez najmanjšega napora možakarju (seveda v najlepših letih) omogočim, da pride do nujno potrebne tekočine ... pa pustmo to, da mi vode z okusom niso všeč.

Moje misli vmes drvijo dalje. Če po vseh zapisanih normah in pravilih telo skozi leta dejansko izgublja svojo mladost, prožnost, eksplozivnost, vzdržljivost ..., to ne pomeni, da se mora človek v teh (ali katerihkoli drugih) letih odločiti in začeti svoje telo zanemarjati. Pismo no, za moje pojme ravno nasprotno. Če želiš ohraniti vsaj podobno zmogljivost ob hkratni neizogibni obsodbi staranja, spodbujaš in pomagaš telesu toliko bolj, da obstaja na želeni ravni.
Seveda se naprej poraja vprašanje, kaj je želena raven. Nekdo, ki mu višek dnevnega zadovoljstva prinese guljenje kavča ob hkratnem intenzivnem tipkanju po daljincu za tv, seveda ne bo razumel, da mene ta ista aktivnost že ob samem opazovanju spravlja v depresijo, po drugi strani pa me že minimalna fizična aktivnost napolni vsaj z minimalnim delom psihične energije, ki mi bo pomagala zadovoljno oddelati naslednji dan. Čeprav se trudim pozabiti, mi ne uspeva najbolj in se še vedno intenzivno spominjam izbruha posameznice (ki sem ji pred tem z razmišljanjem na skrajno občutljivo temo stopila na žulj), ki je v navalu popolne nekontroliranosti na plano zmetala vse, kar si misli o zasvojencih z miganjem in še hujše mnenje o osvajalcih nekoristnega sveta. Sploh ne dvomim, da če v njenih očeh ljudje, kot sem sama, izpademo tako hudo degenerirani, da na podoben način misli še marsikdo drug v naši družbi. OK, tud lahko, zaradi mene. Tako, kot ima nekdo kot višek svojega dneva zapovedan kavč, ima lahko drugi prijetno utrujeno stanje telesa in in sproščeno stanje duha potem, ko veš, da si nekaj naredil zase - poskrbel za kondicijo svojega trupla, v katerem se trenutno nahajaš in za sproščenost svojega podstrešja, ki ga boš že naslednji trenutek sigurno ponovno obremenil z goro vprašanj in težav, ki jih moraš rešiti, izpeljati, razmisliti, skoordinirati ... Do sem mi je še vse kolikor toliko razumljivo. Od tu dalje, se mi pa stvari zapletejo.
Če hočem vzdrževati kondicijo svojega trupla, ki ima hudo natempirane urnike, moram nadaljevati z miganjem ... sicer ne bom zdržala tempa. Če se aktivno ukvarjam s športom, po vseh merilih zavarovalnic (in mnogih drugih merilih tudi - konec koncev tudi po merilih predlagateljev nekaterih sprememb na področju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja) padem/skočim v razred rizičnih zavarovancev s posebno (finančno) obravnavo. Hm? Kakšno izbiro imam sedaj pred sabo? Se deklariram kot rizičnega zavarovanca in vzdržujem svoje telo (in glavo) v primerni kondiciji, s tem pa sem in tja riskiram kakšno črnico, odrgnino ali drugo poškodbo, ki mi glede na starost po definiciji očitno ne pripada (več) ali se potrudim, da postanem nerizična in neobremenjujoča oseba za družbo, se zasedim na kavču z vrečko čipsa in daljincem, ter povsem neproblematično počakam, da me, ker sem seveda v tistih letih, počasi začnejo napadati nagrade, ki mi v teh letih po definicijah že pripadajo - kap zaradi prekomernega stresa, povečan holesterol, išijas in ne nazadnje izbruhi depresije povezani z vsemi dejavniki, ki me obkrožajo.

Vse je samo stvar izbire. In če me že toliko let ne briga najbolj, kaj o meni mislijo drugi, ne vem, zakaj bi me sedaj. Naj dohtarju ob njegovih govorih samo trapasto kimam ob tem, ko se delam, da poslušam, ali naj ga rahlo provokativno vprašam, če se mu zdi sprejemljivo, da je tako švohoten, da ni sposoben odpreti čist navadne plastenke z dišečo vodo?
Izberem pojavo ubogljive kimajoče butare v tistih letih, zraven pa razmišljam, al grem zvečer na bicikl al raje švicat v dvorano ...

Danes bo kar bicikl.

Komentarji

  1. A veš, "v tvojih letih" si se odločila čisto pravilno. "I did it my way" je "right way", če mene vprašaš. In takrat, ko te poskušajo na vsak način potegniti nekam v povprečje, takrat veš, da si na pravi poti. Če svet že podpira "podpovprečneže" (nenazadnje so povprečneži boljši od podpovprečnežev, torej neogroženi), pa nadpovprečnežev nikakor ne mara. In zato se vedno najde kdo, ki te poskuša spraviti v "sprejemljive okvirje" ali "letom primerno" ipd - kar je logično, saj zvišuješ povprečje in jih s tem "ogrožaš". Ker je vsak povprečnež potem avtomatično kanček manj povprečen. Tako da, draga M, "v tvojih letih" itak že veš, da je povprečje za povprečneže, da se pa najbolj splača biti tisto, kar si rad, pa čeprav te kdaj stane kakšen evro, kakšen ugriz v jezik ali zavijanje z očmi v mislih. Tisto vlačenje nazaj vzemi kot kompliment - nekdo je opazil, da stopiclja zadaj. Osvajalci nekoristnega sveta so čisto kul - tisti, ki jim gre to v nos pa prej ali slej "dobijo po njuški". Tako ali drugače.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsekakor se strinjam, da bi morale zavarovalnice kriti vse oblike športa(če se že gredo zavarovalništvo), kajti ljudje smo različni in vsak potrebuje sebi primeren šport, pa najsi bo to šah, balinanje ali pa kolesarski ultramaraton. Vsak se mora ravnat po sebi. Kdaj in zaradi česa te bo pobralo, pa ni samo odvisno od tega ali migaš ali ne.
    Tista fraza "v letih" ... jah mene bi znala pogret, da bi se še bolj vrgla v miganje. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Majcha ima povsem prav, to je tudi moja izkušnja, pa ne samo, kar se gibanja tiče. Če v svojem življenju gibanje potrebuješ, vse drugo itak ni opcija. Zgražanje nad "gibalci" pa je podobno zgražanju nad ljudmi, ki ... imajo radi zeleno solato/biftek/Sarah Palin/meso/vstajanje zgodaj .... torej bolj ko ne ničevo nakladanje, brez informacij, strah pred drugačnimi...

    Velja, "da takšni pač smo" (kdor koli smo) in bomo kljub blebetanju tudi ostali.

    Kar se pa zavarovalnic tiče, finta zna biti skrita ... Problem niso toliko rizični športi, problem je v tem, da športniki najbrž gledano statistično dlje živijo in ko so enkrat res stari in betežni, dlje časa potrebujejo zdravljenje, kar stane. (tega nisem privlekla za lase, isto sem nekoč prebrala o kadilcih in nekadilcih, z ugotovitvijo, da so nekadilci povprečno dražji za zdravstveni sistem, ker dlje živijo in jih je treba v visoki starosti bolj intenzivno zdraviti). Se pravi, da lahko gre za skrite dajatve zaradi daljšega življenja (v privatnem zdr. zavarovanju zato ženske v Nemčiji plačajo veliko več zavarovanja kot moški. Po defaultu!).

    Res ni najboljša izkušnja, da ti bo v majhni Sloveniji vsak na vsakem koraku pripovedoval, kaj točno si misli o tebi, po drugi strani pa je med bakicami in dedki (čisto ta pravimi, torej penzionisti) postalo gibanje moderno - pri nas jih je včasih več kot mladih (v hribih, na tekaških progah itd.). Mogoče pa je to prihodnost, ki se širi? V tem primeru bo tudi zate lažje.
    Vsekakor pa ima Maja prav ... biti pripadnik kakršne koli manjšine velikokrat ni easy, sploh, če so povprečneži in podpovprečneži radi glasni.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa še to: Prepričana sem, da je človek biološko in evolucijsko ustvarjen za gibanje. Preden smo se namreč preselili na kavče in za pisalne mize, smo morali precej časa teči pred zasledovalci, za hrano, plezati, skakati in prehoditi dolge poti v savani. Menda je to celo res po znanstveni plati. Se pravi, da je naše telo biokemično pripravljeno na zasipavanje s hormoni ugodja in sreče, kadar se gibljemo, saj nas ti spodbujajo in so nam v preteklosti reševali življenje. Če smem biti nesramna: odpor do gibanja najbrž pomeni, da je blokirano nastajanje teh ugodnih hormonov ob gibanju. V starih časih, ko še nismo živeli na kavčih v mestih, bi to znala biti ... tja, degeneracija. Prehuda udobnost je znala biti smrtno nevarna. In glede na dejstvo, da znanost šele začenja odkrivati koristne vplive gibanja (so namreč obsežni in raznovrstni, vse tja do blokiranja alchajmerja ipd.), bi rekla, da je gibanje tudi danes "boljša evolucijska opcija".

    OdgovoriIzbriši
  5. @majcha: kaj ti čem razlagat, saj me poznaš, pa veš, kakšna sem, kaj mislim in kaj delam ☺
    @saša: saj je mene tudi samo še bolj razvnela ... ☺ z dvema čist mal mlajšima puncama smo se ob nakladanju samo spogledale in si brez besed povedale, da mislimo do pikice enako ... aja, vse smo tisti večer še bolj intenzivno švicale ☺
    @alcessa: a veš, da si mi dala mislit, čist res. Do branja tvojih dodatkov sem menila, da zaradi načina življenja družbo stanem bistveno manj, saj razen kakšne škatle antibiotikov na vsake tri leta ne pomnim, da bi mi kaj drugega dajali ... zdaj pa, hm ... daljše življenje in podobno? Je za razmislit, ja. Aja, prisežem, da me to razmišljanje ne bo odvrnilo od mojega hepi načina življenja ☺

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave