Zgodba o popravni odpravi

Bili smo trije. Vsak od nas je imel na zalogi najmanj eno stvar, ki jo mora popraviti. Vsak od nas se je na vso moč trudil, da bi karkoli tudi v resnici popravil. Sam pri sebi, po dva in dva, vsi trije skupaj, navznoter in navzven ...
Na nespisanem spisku so se tako nahajali:
zdravje, zaupanje, upanje, toplina, mirnost, predanost, obljube, iskrice v očeh, razigranost ...

Času smo ukradli prekrasen dan. Menda je bil "v civilu" siv, mrk in nič kaj prijeten. Naš je bil navdušujoč z obljubo uspeha.

Pogled navzdol je spet zelen in še vedno nam je uspelo ujeti nekaj macesnove jeseni -
osamljeni svetlo rjavi primerki med vztrajno zeleno deljujejo prav markanto


Tale svišč me je popolnoma presenetil - uprl se je tudi prvemu snegu

... pa tudi sicer je snega le še za vzorec in za povzročanje blatnih kopeli na zoprnih soncu skritih mestih
 
Jaz sem bila tokrat vztrajno na repu male četice, saj me je viroza krepko zdelala in sem na pobočju pustila krepko veliko neželene vsebine, ki se delno še vedno nahaja v mojem dihalnem sistemu. Do vrha sem rabila pol ure več kot sicer.
 
Je bil pa pogled z vrha toliko bolj veličasten. Vsi, ki smo se drenjali tam gor, smo spuščali vzdihe navdušenja.
  
Seveda je sledil še obračun pri OK Corralu
tokrat le oče in sin (mami je skasirala le kakšno zgrešeno)
ura - točno ob 13h

 For the record - DAN JE BIL LEP!

Komentarji

Priljubljene objave