O Martinu in o vinu

Martinovega ne maram.
Včasih mi je bilo pravzaprav vseeno zanj. Vse "Martinove turneje" so povezane z raco, rdečim zeljem, mlinci in hektolitri kislice, ki naj bi bila (že) vino. Ničesar od zgornjega ne maram. Seveda dopuščam možnost, da se omenjena košta lahko pripravi na okusen in brbončicam prijazen način, ampak sama take izvedbe še nisem ulovila in resnici naljubo je ne lovim več. Povabila na to temo preskočim z razlago, ki je nihče več ne poskuša spreminjati - "ne morem, takrat praznujemo ..." Dokler sem govorila izključno resnico "sori, ne maram ne tovrstne hrane ne mladega vina", se je vedno našel kdo, ki mi je vztrajno zatrjeval, da "tako dobro pripravljene tovrstne pojedine kot tam, še nisem jedla ..." pa sem se vedno nasmodila ...
Ja, včasih mi je bilo za preddecemberski izgovor za prehranjevanje in popivanje precej vseeno, danes pa ga ne maram - dneva samega ne maram, ne maram tudi tistih, ki ta dan izkoriščajo kot ...
Razlog tiči v dogodku pred x-najst leti. Takrat sem se vsa zmahana, razrezana po dolgem in počez, ter nujno potrebna spodobega počitka spopadala s prvim celim dnevom resničnega starševstva. Štiri frišne mamice s svojimi prav tako frišnimi mulčki smo bile natlačene v relativno malo sobo ljubljanske porodnišnice. Vsaka od nas štirih se je spopadala s svojimi težavami ... potem pa napoči ura popoldanskih obiskov in v sobo kot bomba butne gora obiskovalcev ene od punc, ki so se odločili, da bodo odpraznovali kar tam - malo Martinovo malo pa malo novo bitje ... smrad alkoholnih hlapov me je silil na bruhanje, vso prtljago in goro oblačil so pometali kar po naših posteljah ... na prošnje niso reagirali oziroma so skrajno nesramno, da jim ne dovolimo praznovanja ... minute, ki so pretekle, da je v sobo končno planila oddelčna sestra, so se mi vlekle kot ure, sem ji bila pa neskončno hvaležna za vse (neprijazne) besede, s katerimi jih je pospremila ven.
Od takrat dalje se mi vsako leto na Martinovo v glavi odvija ta dogodek in vsakokrat znova ne maram ne dneva ne teh ljudi. Vsakokrat znova občutim tiste trenutke nemoči in obupa, ko sem se čutila napadeno, ko nisem mogla zaščititi svojega malega ... mah, tko je.

Vino imam rada.
Ne vsakega, jasno - okusi so različni. Povsem drugače sem začela na vino gledati pred nekaj leti, ko sem se spopadala s slabokrvnostjo in mi je en od odličnih zdravnikov med pisanjem recepta za "žebljičke v tabletah" razlagal "tole vam moram napisat, da zadevo popraviva. Na recept smem dat samo tole, na srce pa vam polagam, da si vsak dan po kosilu privoščite deci dobrega rdečega/črnega vina".
Tiste doze tablet nisem nikoli pojedla, kozarca vina pa se vsaj za vikende resno držim. In ko jih poskusiš več, tudi zlahka ugotoviš, kaj ti paše in potem postaneš izbirčen in ... prisegaš na "življenje je prekratko, da bi pil slabo vino" ☺
Ja, seveda, kaj je slabo vino? Mnja ... menda ne obstaja. Obstajajo vina, ki so ti všeč in vina, ki ti niso všeč. In tako, kot odložiš knjigo, ki ti ni všeč, tudi vina, ki ti ni všeč, ni treba popiti ... (hihi, lahko pa z njim kuhaš). Sama nisem maher, kar se vin tiče. Vino mi je le všeč, ali pa mi ni. Jasno razločim menjavo okusov istega vina ob različni hrani, po vonju zamaška ne znam našteti vsega sadja, po katerem naj bi dišalo, kot potrjen odvisnik od čokolade tudi slučajno ne razumem, kaj naj bi pri vinu pomenil "scent of chocolate" ... sem pa nadvse zadovoljna, da sem JM pred časom za rojstni dan podarila seminar Poznavanje vina. Zdaj tudi jaz vem, da nisem čudna in ne izdajam domovine, če so mi všeč žlahtne tekočine iz Čila, Avstralije in juga Afrike, da ni nič narobe s temi vini, ki so, čeprav barikirana, občutno cenejša od naših vin (ki mi nekatera od teh sploh ne sedejo) ... konkurenca, razvoj in iznajdljivost sta v te kraje prinesla nove načine pridelave, ki tudi končnim potrošnikom približajo okusna vina ... Evropa kot babica pa pri tem ostaja tam, kjer je bila - pri svojih principih in bistveno dražji old-fashioned pridelavi, ki navadnemu smrtniku z navadno denarnico resnično prepreči vsaj pokušino kakšnega od "velikih" vin.

Še izjava, ki mi je hudo všeč ...
Bog je ustvaril le vodo, človek pa vino. (Victor Hugo)

Komentarji

  1. Pri nas pa niso bile. Martinovo se je res praznovalo z novim vinom, ampak race pa v Prekmurju nismo pekli, temveč samo kostanje in to zunaj. Race še nikoli nisem jedla, odkar jih gledam skozi daljnogled, itak ne bi :-)

    Kljub temu ta "praznik" gre mimo mene, kao da ga nema, vino pa imam, tako kot ti, rada, če mi je všeč. Pika. Pa poseben trenutek mora biti za pitje in to ni vsak dan :-) Pred leti sva slučajno zašla k Francozom in uživala v novem belem... ves čas vedoč, da so posebni trenutki omejeni s kontinuuom časa in prostora :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Jaz tudi Martinovega ne maram. Še vino redkokatero. Martinovega pa predvsem zato ne, ker ne maram takega brezveznega pitja v prazno, pa množičnega popivanja. Brrr. Saj ne rečem, se je v zadnjih 20 letih zgodilo, da sem tudi jaz ene 2- ali 3-krat spila malo več, kot bi bilo še spodobno, ampak več kot tolikokrat pa ne. In ko je na kupu več pijanih ali preveč pijanih, je to zame preprosto grozljivka.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jao, mislila sem na gos, ne na raco :-D Vikend, kje si.

    Družba pijancev je res groza, v porodnišnici pa nimajo kaj iskati.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave