M B(R)LOG

Moj prostor pod soncem

2012-01-28T18:40:00.000+01:00

Jah nč, a ne ... T me je sprovocirala, obljubila sem, da bom bolj "pridna", se zamislila nad svojo obljubo in šla spet malo pogledat mojstre v naš novi prostor pod soncem. Svinjarije je res vedno manj, vendar v celi hiši še vedno ni prostora, kjer se ne bi prašilo, rožljalo pod podplati, viselo naokrog kaj nepričakovanega in seveda je bila moja črna bunda v hipu, ko sem stopila skozi vrata, tud-slučajno-ne-več-črna. Sicer pa ... še vedno je gradbišče, tko da so razmere čist pričakovane.
Prejšnjič sem govorila o mali kopalnici ... kljub temu, da vanjo v trenutku, ko sem bila tam, ni sijalo sonce, sem se v njej počutila neskončno sončno in prijetno toplo. Barva je čist odbita in ko bo narejena do konca, bo glih taprava - kot pisana na kožo našemu C ☺

to je to
mala kopalnica v delovni fazi

pred tole steno bo ležala najina postelja

z nje (z najine postelje) pa se razprostira tale pogled
nad tem delom sem čist navdušena ☺
čudi me le to, da s te perspektive Špičasta gora sploh ne izgleda tko zelo špičasta
bojim se pa, da me bo zdaj še bolj vleklo tja gor ... saj ga imam kot na dlani

Nadaljevanje sledi ... kdaj drugič.

Še en mozaik

2012-01-27T09:35:00.000+01:00

Priznam, nisem si mislila, da bom ta teden še kaj pisala, pa se misli podijo po buči in želijo, da jih zlijem ven. In ko mi vihar razmišljanj nabira kepo v grlu in preprečuje vse ostalo, je najbolje, da se ga lotim na edini učinkovit način - pospravi po podstrešju. Tokrat bom to pospravljanje zlila sem gor ... mah, zato ...
Po telefonskem pogovoru, ki me ni pustil čist ravnodušne, so se mi misli začele intenzivno vrteti okrog prijateljev, ki se v prvem mesecu tega leta intenzivno srečujejo/srečujete z zdravniškim osebjem, pa je vse, kar vam lahko pomagam, le oddaljena topla misel, sem in tja poslan sms ali klic, v glavnem pa čakanje in upanje na skorajšnje sporočilo s pozitivnimi novicami, ob katerih se vam bodo odkotatile skale s srca in bo nadaljevanje letošnjega leta mogoče lepše. Mislim na vas in vsak dan sproti držim pesti. Pazite nase!
To zadnje velja tudi vsem ostalim, ki se (na srečo) niste našli v zgornjih vrsticah. Pazite nase (tudi na cesti! ... lepo prosim), najprej imejte radi sebe in poskrbite ZASE. In če to pomeni, da me kdorkoli od vas nujno rabi zase za eno uro, naj mi to prosim pove - ni vrag, da si jo nekje ukradem in jo prestavim na bolj primerno in bolj koristno mesto. Trenutno se moje življenje odvija v ritmu (in stilu) petarde, ki za svoje krotenje potrebuje nekaj več manevrskega prostora, ampak kakor sem napisala že malo višje - ni vrag, da nekako zvozim in poiščem nekaj časa.

Pa še kratek odgovor na čist svežo provokacijo "ej, vsak dan gledam, pa ničesar ne napišeš o hišici" ☺
V "hišici" je štala. OK, skoraj štala. Razbijanja sicer ni več na vidiku (če bo šlo vse po planu), ampak pokazat pa še vedno nimam prav veliko (delno suh estrih ni glih nekaj, kar bi znala pokazat ☺). Menda se mala kopalnica že oblači v lepše oblačilo, pa tega tud sama še nisem videla v živo (to so včerajšnje novice), fotk pa sploh še ni. Izbor obstoječih pa vseeno dodajam ☺

tole so fotke iz kurilnice in ne me vprašat, kaj so vse te cevi ... za kakšno četrtino vdelanega materiala bi vedela povedati iz specifikacije, da je šel noter, kaj natančno posamezna zadeva predstavlja in čemu je namenjena, pa trenutno čist zares nimam pojma - sva z JM zmenjena, da mi pripravi navodila in šolanje na to temo, da se bom sploh znala prav obrnit v zvezi s kurjavo ☺

moj bodoči kotiček za razvajanje ali z drugim imenom bodoča tuš kabina ... potem bo seveda lepša

ko imaš enkrat v kopalnici talno gretje, si v zvezi s tem kaj hitro razvajen in si želiš to razvado seveda obdržati ... tole je ta ista razvada na novi lokaciji

Kaj več pa kasneje, ko bom imela res kaj več pokazati. Ja, lahko pokažem kvečjemu buške, ki jih dobivam ob neprevidnem potepu po gradbišču v hiši in mimogrede butnem v kaj, česar tam na tistem mestu v tistem času seveda ne pričakujem.

Mozaik

2012-01-26T15:34:00.000+01:00

Saj vem, da ni glih priročen izgovor, ampak enostavno ne pridem skozi. Čas me trenutno baše, da me bolj ne bi mogel. Zdajle izkoriščam trenutke, ki me ločijo od srečanja s prijateljico, dve postavljam na stranski tir, ker ne najdem dovolj časa v kosu, da se jima posvetim, z eno se že nekaj dni neuspešno loviva po telefonu ... pa obe pristajava na telefonskih tajnicah. V takih trenutkih mi ni čist vseglih, ker puščam na cedilu meni ljube osebe, pa trenutno res ne znam pomagat.
Vsaj mojih dveh fantov, ki sta v preteklih dnevih preskočila na novi številki, nisem pustila na cedilu in sem jima uspela posvetiti nekaj sebe in svojega časa. Upam, da bom ostalo nadoknadila v dnevih, ki nas čakajo.

sobota ni pustila na cedilu nikogar - celodneven hribovski odklop s soplezalci, nekajurno prijetno druženje na Zelenici in nočno sankanje v dolino so pustili same pozitivne vtise (OK, pustimo to, da me je mal stiskalo na poti navzdol - strmina in led vseglih nista prijetna sredi noči s tropom mularije zraven)

Odprava zelenega zmaja* - zimska varianta

2012-01-15T20:21:00.000+01:00

ali smer Kanjavec ... pol pa, karkoli že rata ☺

Za tale vikend mi sploh ni bilo nič jasno, kaj bo z odklopom.Sobota je bila itak oddana obveznostim, za nedeljo je pa tud bolj švohotnokazalo, da bom dobila kakšno družbo, saj je bilo koleno od JM hudo hudohudo čudno in še v petek precej boleče. Sreda je očitno res dan za moje vikenddogovore – prav to je bil dan, ko sem D pojamrala, da bi šla rada na turno, paje JM čist zanič s svojim kolenom. Sama pa ne bi glih hodila.

D: ej, dej grem jest namest njega
M: ok, sam še pravo destinacijo najdem, pa pičiva.

In potem pride četrtek zjutraj, ko se mi je ob pogledu na Ruthino objavo začelo kolcati po novoletnem norem tednu,teh istih terenih in resnično (ok, relativno) dobrih snežnih pogojih, ki sovladali tam gor ob začetku januarja. Za nameček mi opoldne zazvoni še telefonin sem bila zapečatena

R: a veš, kolk je dobr! Ti sam pejd

Bohpomagej, kako se mi je kadilo iz glave – kako za vraga nejspeljem vse skupaj, k jest bi reeeeeees šla. Pa tud, če ne pridem do vrhaKanjavca, že pobočja pod Debelim vrhom in tisti žleb s prevala sta vredna čistsvojega dneva. Tud če grem čist sama.

Doma pobezam še S, če bi šel z mano … najprej navdušeno pokima,potem pa ga (vidno) stisne.

M: lej, zmerej praviš, da bi šel z mano. Zdej maš šanso. Sej te nesilim, še vedno lahko rečeš ne, ne bom nič huda.
S: ne, ne, sej bom šel, res bi šel s tabo

In ker je zraven (zaradi kolena precej kislo) na ušesa vlekel šeJM, je kaj kmalu prišel ven z idejo, da bo šel on tud zraven, če se bo počutilsposobnega it … ma ga je krivilo, da se mu je kar iz oči bliskalo.

Ob zaključku pogovorov se nas je nabralo 5, od katerih sva lemidva z JM poznala teren in turno smučarijo … pa smo šli vseeno. Na koncu smose sicer obrnili precej prej (pred spustom v kotanjo proti Hribarcam), vendarje bila zaradi obstoječe situacije to po moji oceni daleč najboljša odločitev -enmu je (spet, jasnooooo) nagajalo koleno, enga so kot strela grabili krči (tkoda smo se potem šli enega najvišjih masažnih salonov v Kuri), enga je bilo strahkot strela (pa je to seveda priznal šele v dolini), pa ker je to moj sin, semčist zadovoljna s tem njegovim strahom. Še vedno raje vidim, da ga je strahmalenkost preveč kot premalo – tist je bolj nevarna težava. Saj ima še na pretekčasa, da se bo počutil dovolj močen za tovrstno uživancijo.

Po obratu smo si v zavetrju privoščili opoldansko martinčkanje nasoncu, potem pa po nooooooro dobrem snegu – kolikor ga seveda obstaja, odbrzelinazaj proti Lazu (Ruth, še enkrat hvala za info, dušca si). Če pomislim, kakšnamuka je bil prejšnji teden sneg pod Montažem, je bila tole čista pesmica.Navzgor so sicer kmalu od Zgornjega Laza dalje peli srenači, za navzdol pa jetrdota že malenkost popustila in spust v dolino je bil poln vriskanja inneskončnega uživanja (vsaj zame, no ☺). OK, vmes je bilo tudi nekaj padcev. Vmes sem sama izgubilacepin (sanja se mi ne, kje natančno) – če kdo najde strupeno zelen camp-ov pohodniški cepin, mu bom hudo hvaležna.

Dan – nor
Tura – tud super, kljub nedoseženemu cilju … so pa vsi»poškodovanci«prišli navzdol v tip-top stanju
Sneg – fenomenalen

Z JM sva se že na Lazu nazaj grede zmenila, da takoj po Dolomitih,ki naju čakajo v kratkem, pičiva nazaj in turo izpeljeva v celoti (ampak v soloizvedbi). Pred tem (še pred Dolomiti) mora seveda do konca pozdraviti poškodbo,če do takrat zapade še kakšen centimeter snega, bom pa sploh vesela.

Ah ja, lep dan je za nami.

A fotke? Ja, nekaj jih je. Prav veliko pa spet ne, je blo trebauživat

počasi se dani ... mah, jaz sem še nekaj ur potem strašila s čelko na glavi :o
mi je S tam nekje okrog 10h izjavil - a veš, mami, če te bo kdo prou čudno gledal, je to zato, ker imaš še vedno lučko na glavi

napihane snežne skulpture - čez tole pa ni tolk zlo fletno vozit ... če se ti dilce zapičijo direktno v tole pol metra visoko skulpturo, je padec precej atraktiven ☺za gledalce, zate seveda malo manj

JM je bil kljub poškodbi še tovorna mula za S-jeve smuči ... pred kakšnim letom mu je to obljubil in obljubo držal

zlo kmal se vrneva

pa saj pogled je lep - kaj dosti drugega tud bit ne more, samo snega je pa obupno malo in počasi bom šla v kakšen tečaj za "snežne plese" ... kdo pozna koga, ki te nauči ples za klicanje snega?

3/5 brlogarjevih po zaključku martinčkanja (malih dveh seveda ni bilo zraven)

spust je bil enkraten - fotk v glavnem nimam, ker sem uživala in vriskala zraven - res je bilo noro
če sem slučajno koga motila z vriskanjem (tale konec je bil danes kar precej obljuden), se opravičujem, hkrati pa napovem, da bom naslednjič spet - ko je smuka skoraj idealna, mi glasovi kar sami uhajajo

skoraj celotna odprava zelenega zmaja

smejala sem se ves čas (kar s to družbo ni težko) ... občasno tudi do solz

zjutraj smo si tule privoščili zajtrk, popoldne pa zadnje prigrizke pred spustom do avta ... sej sem najbrž res malo čudna, ampak takih fruštkov in kosil ne zamenjam za nobeno restavracijo ☺

*na turo smo šli sami športni soplezalci, ki smo našo prvo skupno plezarijo takrat poimenovali "Odprava zelenega zmaja"

Vrh Strmali

2012-01-08T20:10:00.000+01:00

V sredo zvečer je v mailboxu zasvetilo

Hej,

baje da bo v nedeljo lepo vreme. Če ste za kakšno snežno/turnosmučarsko alikrpljarsko (če bojo le razmere) akcijo, se vam z veseljem pridružim, ker se mi res orenk kolca po zimski pravljici iz prejšnjega tedna :-).

Se slišimo, T

Hm, kaj neki na to odgovori ena, ki je od tega istega preteklega tedna odpuljena do konca in komaj zna funkcionirati v običajnih nižinskih razmerah? Lotila sem se preverjanja razmer, iskanja varne destinacije za 3. stopnjo nevarnosti plazov, pa nekaj tud za vse moje fante ...

Te poberemo ob 7h zjutraj, najin cilj Vrh Strmali, fantjese bojo sankali na Pecolu. LPM

V besedah je bil dan super, odklop tud, družba sploh, smučarije je blo užitkarske glih ene 5 dolžinskih metrov, vse ostalo pa precej pasja kloža med spihanim "makadamom", ki poleg dil s svojim zvokom trga tudi srce, kar je povzročilo, da so me pri fantih že pošteno pekla stegna. Ampak over all - še en božanski dan ... tolk, da preživim tale delovni teden.

V slikah pa je tole izgledalo takole

midve s T na dilcah in fantje s sanmi, dokler smo hodili še skupaj

na Pecolu sva fante zapustili in se obrnili v svojo smer

JM naju je s ta-velikim objektivom spremljal večino poti - tokrat še navzgor
T me je s svojo noro kondicijo v končni fazi našibala za 20 min :o kljub temu, da sem bila tudi sama hitrejša od ocenjene dolžine hoje :)

fantje so medtem na planini zganjali norčije - od tistih na saneh, do bratskega obračuna v kepanju ... kakorkoli, spet so se naužili snega, ki ga v naših nižinah ni in ni

T na vrhu

pa še jaz na vrhu

na poti navzdol sva bili spet pod "budnim" objektivom v rokah JM, ki je zaradi sumljivega kolena raje ostal s fanti

s pekočimi stegni in vsaka z enim padcem (ma res je bil grd sneg) sva se pridružili fantom na Pecolu, sledil je le še spust v dolino ... fantje so zaradi precej trde snežne podlage na strmi cesti navzdol odpovedali tekmovanje v sankanju ... na srečo ... navzdol smo že itak leteli kot snete sekire in mi je bilo čist všeč, da ni prišlo do kakšnih neumnosti

Poti blodečega duha

2012-01-06T10:11:00.001+01:00

A se to dogaja samo meni? A sem čist pri sebi? Ej, sam ne mirečt, da je kriv EMŠO, ta je konstanta že odkar ga imam, pa čist vsak dan imamistega … kljub temu nisem vsak dan tko adijo :o

Po vseh boljših odklopih se mi telo nariše nazaj, je spetprisotno v svoji običajni okolici, glava pa plava čist nekje drugje, misli se samoiniciativnopreusmerjajo na področja, ki nimajo blage veze z obstoječo realnostjo, v katerise v tistem trenutku nahaja telo. Možgani preklapljajo počasi, miselni tokprekinjajo flashi preteklih odklopnih uživancij, vsak najmanjši impulz izokolice, ki bi ga lahko povezala s preteklimi vtisi ali načrti za podobneodklope, na polno učinkuje v tej smeri in vsakodnevne tlačanske aktivnostiobdarja z zastoji in motnjami. Službeni možganski izzivi, ki me ponavadiokupirajo na polno in jih zagrizeno mrcvarim, dokler ne odkrijem optimalnerešitve, so bolj ali manj postavljeni na stranski tir, odlagam jih na jutri, kobom mogoče kaj bolj uporabna, ko mi misli ne bodo uhajale k vremenski napovedi,k snežnim razmeram, k iskanju najbolj optimalnega cilja za vse, ki bi se tokratradi odklopili skupaj.

Ah ja, sej grem še mal delat. HBDJP*

*hvala bogu, da je petek

Back to reality

2012-01-02T15:03:00.000+01:00

Čuden filing. Pa ne zaradi nosu, ki mu je včeraj popustilo tesnilo in danes zamaka, sploh ne zaradi tople vode iz pipe, ki te spomni, da je to vseeno svojevrsten luksuz, pač pa zato, ker je spet konec nečesa norega, enkratnega, enega boljših novoletnih dopustov ever ... in bo po današnji vmesni postaji jutri treba skočiti spet nazaj v stare vsakotedenske tirnice. OK, to bo jutri. Ostanejo pa slike, vtisi in pridobljena energija, ki bo tokrat (vsaj upam) držala dolgo.

mrzlo sredino jutro, gora robe, mulariji sem še večer prej vagala ruzake - vsak nese toliko, kolikor sva ocenila, da zmore

z malim sva bila seveda zadnja, vendar je na planino sam prinesel vse svoje stvari in del tistega, kar smo mu dodelili

na planini smo bili zgodaj, zato samo odložimo robo in jo mahnemo naprej proti sneženo bistveno bolj bogatem prevalu

jp, na koledarju piše 28.12.2011, mi pa v kratkih rokavih
ta dan so bile razmere podobne tistim ob koncu marca - sneg enkratno predelan, plazovi, kar jih je mislilo zdrseti, so bili že davno spodaj, na izdatno sončnih legah sneg gnil in mali ga je imel občasno do riti

evo še tole, pol pa dovolim spust po riti nazaj na planino

pojma nimam, kaj ob takih pogledih občuti kdo drug, zase vem, da me vedno prime, da bi ostala kar tam ... v takih dnevih in trenutkih ~~razmišljam~~ sanjam, kako bi zadela na lotu in bi se do konca življenja samo še preganjala po hribih ... ja, seveda, jutrišnji dan me bo definitivno prebudil do konca, ampak za njim definitivno pride nova šansa za odklop

noč nam je prinesla novo pošiljko snega
jutranji pogled na okolico je čaral popolno zimsko pravljico
že oba dneva pred tem mi je bilo NORO žal, da so dilce spet ostale doma, vendar mi je dan polepšal M in mi posodil svojo opremo za kratek skok na preval - 15 cm pršiča na predelano podlago ☺bombastično

med mojo uživancijo je na planini zrasel iglu

z dodelavami naslednjega dne je bil pripravljen na prehod v novo leto - ob treh svečah nas je zdržal 10 (deset), ki smo v njem preživeli menjavo ure, dneva in letnice ... ostalih 10 je moralo žal ostati zunaj ... upam in želim si, da se vsem izpolijo vse želje izrečene v njem - od zdravja, sreče, ljubezni, prijateljstva do snega in vse ostalo vmes

komentar po moje ni potreben, anede

vsega luštnega je enkrat konec, tudi mi smo v sončnem prvojanuarskem poznem dopoldnevu odrinili nazaj v dolino
ampak kot pravi Pika Nogavička - če ne greš domov, naslednjič ne moreš več priti ... tudi taka tolažba je fajn

Noro, fajn, mega, top shit, odbito ... a moram še naštevat? Mega družba, super vreme, jutri ne bi šla v službo, mali mi je pred nekaj minutami povedal, da mu je jermen dol padu, en druzga obkladajo z jagodkami, ampak to so že čist interne fore ... čeprav sta to rundo uspela skočit v grape le JM in S in sem bila sama medtem krotilda za mala dva, je bila uživancija skoraj popolna. Družba, hvala!

Preden izginem na redkejši zrak

2011-12-27T16:26:00.001+01:00

Pred vrati je spet nova uradna letnica. Temu primerno tudi sama počasi odklapljam vse, kar se službe tiče, počasi bom popolnoma odklopila tudi civilizacijo in se preselila v najlepše predele naše Kure.

Na sicer oblačen praznični dan smo se odpravili - eni že gor do naslednjega leta, drugi samo na šerpa odpravo. Spet sem bila čist hepi, da nas je prevažal Lover - tudi tokrat je prišel hudo prav

Od jutri dalje me (skupaj z vsemi brlogarjevimi in široko družbo) tja do naslednjega leta ob večerih najdete na spodnjem delu fotke, čez dan pa definitivno v zgornjih delih fotke, oziroma tudi izven nje

Ko sva odhajala, je nebo kazalo že lepši obraz

Menda se ne sme voščiti vnaprej? Bogsigavedi čemu ne ... sama menim, da dobrih želja, stisnjenih pesti in toplih misli ni nikoli preveč, zato se bom tega lotila kar sedaj ... vrnem se itak šele drugo leto, točno "opoldne" pa niti v sanjah ne mislim v rokah držati mobitela ... tud če bo slučajno signal dostopen ☺
Ne vem niti, kje naj začnem ... vsem želim neskončno veliko zdravja. In ko bo zdravja veliko, vam ga želim še veliko in dosti več ... pravzaprav vsem po vrsti želim, da bi kar pokali po šivih od zdravja in dobrega počutja. Vsem okrog sebe želim, da se tale kriza obrne drugače. Neskončno si želim (ja, tale je tud čist egoistična), da toplih obrazov ne bi brazdale gube neskončnih skrbi, ki jih povzroča nesluteni jutri. Naj bosta jutri in pojutrišnjem lepa, neskončno lepa, sončna, prijazna in nasmejana. Ob tem ne morem mimo Odmevčice (vem, da boš prej ali slej prebrala) - neskončno si želim, da te čimprej odpeljem v višinsko kraljestvo nedaleč stran od zgornjih slik. Neskončno ti (in si) želim, da bi bilo to izvedljivo v letu, ki prihaja ... vse dobro dobro dobro dobro ti želim. In ogromen objem zraven.
Vsem mojim sošvicarjem pošiljam želje za veliko bodočih skupnih in na sploh dobrih švicarij, s službenimi čimveč pozitivnih in prijetnih v resnici ne-službenih trenutkov skupaj, vsem tako ali drugače "mojim" bi z novim letom rada podarila več sebe, pa hkrati vse po vrsti prosim, da me dregnete, ko pozabim ... ne pozabim nalašč, le tistih dodatnih 5 ur dnevno mi še vedno ni uspelo sčarati in nekako sumim, da so to prazni upi. Pa vseeno ... ob vsakem takem pomisleku se mi v misli prikradejo Aerosmithi in njihova ... dream, until your dreams come true ... ma ja, še vedno sanjam, taka sem. Včasih kakšno stvar sanjam dooooooolgo, druge pa se vseeno počasi uresničujejo.
Mojim fantom poleg vsega zgornjega želim še skulirano in nasmejano mami, pa ne preveč sitno ženo, in neskončno veliko željo, da se v naslednjem letu prestavimo v samo naš prostor pod soncem.
Vsem vam (in nam) želim tudi veliiiiiiiko sreče. Ne, ne bi tukaj o tem, kakšen mora biti človek, da bi bil lahko srečen ... želim vam nekaj tiste "good luck". Tiste vrste srečo, ki vam postane jasna takrat, ko začne zanašati mimoidoči avto, ko hodite ob cesti, pa vas nekdo nekje pravi čas "odskoči" oziroma zavrti avto drugače, da ostanete OK. Čist vseeno mi je, komu pripisujete zasluge za take dogodke - take sreče vam želim.
In skoraj na koncu bom uporabila nekaj prijateljičinega - smejte se, čimveč se smejte. Smeh je nalezljiv, dobrohoten in vsak dan, ko se nisi smejal, je na nek način izgubljen. Želim vam neskončno veliko smejalnih gub.
Samo še tole, potem pa res neham. En res velik topel objem pošiljam vsem do naslednjega leta, ko se bomo ponovno brali.

Popoldne kot darilo

2011-12-21T21:28:00.000+01:00

Tale december je tak, da so že vsi dnevi oddani do samega konca leta. Splet okoliščin je nanesel tako, da smo bili današnje popoldne kar naenkrat vsi skupaj, nismo šli nikamor ... bili smo skupaj, sami s sabo. C se je takoj ponudil, da nas malo pocrklja. Mulo se je izvrstno izkazal.
Tko, kot so različne oblike, so tudi različnih okusov. Tiste vrtnice so hudo čokoladne z ingverjem in lešniki, srčki imajo kot dodatek grobo nasekljano čokolado, eni brusnice, drugi borovnice, eni imajo kombinacijo belega in čokoladnega testa, ponekod je vmes marcipan. Dragi moj C, noro dobri so ☺

Mrežce

2011-12-18T17:28:00.000+01:00

Po s čustvi obupno viharni soboti je tole sedlo, da bolj skoraj ne more. Še nikoli nisem bila druga na vrhu sveže zasneženega hriba ... do danes. Fajn filing, tud zato, ker je tisti prvi pred tabo glih tolk, da se na samem vrhu še konkretno pogovarjaš z njim. A sneg? Pa gaz? Jah kaj, sproti smo jo delali, ampak je sneg božaaaaaanski. Na vrhu mi je bilo fejst žal, da so dilce ostale doma. Od Lipance dol nimaš sicer na dilcah kej počet, ker je snega glih samo za vzorec (ki se topi in ledeni, tko da bo čez nekaj dni tam najbrž taka drsalnica kot na gozdni pokljuški cesti), od Lipance navzgor je pa pesmica. Noro, res. Tam nekje na 1700m se začne odeja debeliti in kakšnih 100m višje je gaz globoka do kolen.
Jah, dilce pa naslednjič.

Ljubljanska kotlina se je očitno spet večino dneva valjala v meglenem pokrovu

pri tem ptiču sem danes dobila podarjene neskončno veliko potrpežljivosti - kljub vetru, ki mu je mršil perje, je mirno počakal, da odškljocam svojo kitico z njim ☺

Tole dopoldne je bilo naravnost božansko.

December je, tud' če je mal b'l čud'n

2011-12-11T17:26:00.001+01:00

PREDUVOD
1. Teden je bil čuden - nekej se pacajo ene bolezni po našem brlogu in nekako hitro vijugamo med nastalimi situacijami, zraven pa upamo, da se potke nekje na sredini ne bojo ustavile.
2. Od letošnje pozne jeseni dalje je tud tamalmu brlogarju potrjena domneva, da Božička v resnici ni, pol je padlo zraven, da je tud zobna miška mami ☺ kljub temu pa je bil sprejet soglasen sklep celotnega brloga, da se bomo še vedno šli božičkanje, kamor sodi tudi pisanje (in risanje) želja in odlaganje spisanega na kuhinjsko okno, kjer so v preteklosti škratje jemali pisma in jih nosili Božičku. Zdej pa Božiček vsako jutro, ko pije kavo, sedi prav tam in študira želje prebivalcev brloga.

ZDEJ PA TISTO, KAR SEM RES ŽELELA NAPISAT
B: Mami, a si si ti že kupila tisto (tisto nekaj nima veze, kaj je)?
M: Ma nisem. Sej si bil ti tisti, k si mi rekel, naj tega ne kupujem sama, ampak naj raje pišem Božičku, ker sicer ne bo vedel, kaj si želim.
B: To že, sam, če hočeš za tisto pisat Božičku, mu moraš TUD V RESNICI NAPISAT, a veš. Če ne napišeš, ne velja.
M: Pa sej sem že napisala (psssst, v resnici nisem, ampak ja no, tko sem rekla)
B: N'č nisem vid'u
M: To je zato, ker je gospa Božičkova že odnesla moj papir.
B: Japajade, zakaj pa pol mojega še ni odnesla?
M: (jebelacesta mulo, a imaš še velik zakajev na zalogi?) Zato, ker je bila na mojem listku samo ena stvar, na tvojem jih je pa veliko, pa je tvojega pustila tam na polici, ker ga mora Božiček imet blizu, da ga mal večkrat prebere, a veš.
B: A veš mami, tole ne gre glih. Itak darila nabavlja gospa Božičkova in ne Božiček in gospa Božičkova je pozabljiva, zato listkov še vedno ni odnesla. Pa tud tvojega še ni, ker ga itak nisi napisala.
M: Ej, od kod ti pa to, da je gospa Božičkova pozabljiva?
B: Ma dej no, zakaj pa potem rabi listke?

M je požrla cmok in izbuljila oči, zraven pa je bila čist hvaležna JM, ki je vskočil z odrešitvijo
JM: OK, dej pr'nes' že tist šah, k sem ti ga obljubil, pa pust' mami, da mal zadiha.

Od nekdaj,

2011-12-01T13:59:00.001+01:00

ali drugače - tam od zadnjih let osnovne šole dalje oči z veseljem počivam na močnih rokah močnih fantov. Jah kaj, ene se stopijo ob pogledu na točno določeno barvo oči, mene pa precej bolj privlačijo močne moške roke. Tokrat sem en skoraj neverjeten par bobnarsko močnih moških rok opazovala na sredin večer v Hali Tivoli, ko so Belikačoni na čelu s Coverdale-om poskusili ogreti trših ritmov željno množico.
V resnici me nikoli niso preveč zanimali oziroma privlačili in sem se na koncertu bolj kot ne pridružila JM in S, pa moram priznati, da me je bobnar res popolnoma osupnil in sem čist vesela, da sem šla. To, kar je počel na svojem dvignjenem delu odra, je bilo NOROOOO. Fotk nimam - itak mi nikoli ne uspejo na koncertih.
Sicer pa over all - Coverdale je po moje en od tistih, ki so se zataknili v času (s frizuro in svojo celotno pojavo vred), danes so njihovi komadi precej trši kot takrat, ko so postali hiti, itak je pa letos taka suša z meni všečnimi koncerti, da je tud tale čist prav prišel.
Nekaj fotk in mnenje o koncertu pa se najde tukaj

Limski kanal

2011-11-27T16:51:00.001+01:00

Ob dogovarjanju za tokratni odklop sem od JM skasirala eno "čarovnico" ☺ Pr'sežem, da res nisem nič coprala. Ne morem pomagat, če nisem edina, ki razmišljam na tak način. Dogovor kam je bil takoj soglasen, kraj in čas odhoda pa takoj potem.
Mrzlo megleno jutro doma ni obljubljalo kaj prijetnega dneva, precej drugače pa je izgledalo že na slovenskem primorskem delu Kure, v samem kanalu pa je kljub koncu novembra vladala prav prijetna jesen.

Spet nas je vodila bukvica (na naslovnici je Maja Vidmar prav tukaj ☺) in razen enega dodatnega ovinka, ko smo šli avto obrnit pred sektor A (smo se prehitro držali leve), se spet nismo prav nič lovili (sva z R čist ponosna kot navigatorja ☺). Zadnji del ceste do sektorjev D in E (mi smo plezali v D-ju) je sicer makadam (pred njim pa znak za prepoved vožnje, ki je itak nihče ne upošteva, sicer ne bi bila v vseh sektorjih taka huda gneča*), ampak čist prevozljiv tud z našo taveliko kravo (z Loverjem bi bila pa vožnja tam čez itak pisofkejk).
V sektorju (in na parkingu seveda tud) smo bili drugi. 1x lahko ugibate, kakšna je bila registracija avta, ki je bil tam pred nami ... jasno, KR iz SLO ☺ Kakšno uro za nami se je v sektor zlila skupina Italijanov tam okrog 50 let, ki so svinjali po sektorju, da sem že čist resno razmišljala o tem, da bi jim pokazala tistih nekaj italijanskih besed, ki jih premorem. Mah, tolk stari, pa tolk trapasti, tolk neuvidevni, tolk zaletavi ... ma, brezveze. (Italijanski) prdec se je spravil v plezanje moje smeri še preden sem dosegla vrh in potem je še nekaj komentiral, ker sem mu skoraj sedla za vrat, ko sem se spuščala ... madona no, a tud 5 minut se ne da počakat, predvsem pa ... kam je mislil stlačit svoj štrik?
Če odmislim Italijane in splošno gnečo pod steno, je bil dan enkraten. Padle so vse 7-ice v sektorju (jasno, jaz neeeeeee, ampak S pa na videz z lahkoto). 5-ice smo po vsej verjetnosti zlezli vse v sektorju in tista 30metrska je res uživaška, kot je omenil že Duco, 6-ice so pa tud tolk lepo plezljive, da sta dve 6a padli tud pod mojimi prsti. Dopuščam sicer možnost, da so ocene malo previsoke za težavnost smeri, ampak vseglih - 6a dviguje samozavest, saj je bila pred tem zadnja tista na Sardiniji. Skala je pa sploh fajn. Imam sicer občutek, da je že malo zlizana, sicer bi bila glede na osnovno strukturo precej večji strup za prste, drži pa vse, kar češ in tud poteg na dveh prstih v mali luknji ni nič pretresljivega in ti tud na kraj pameti ne pade, da bi lahko odletel s koščkom stene v roki (tko kot prejšnjič v dolini Glinščice).
Za vremenske razmere, kakršne so kraljevale pod in v steni, smo bili čist preveč oblečeni, a na srečo vsi čist čebulno, da se je dalo slačit in potem, ko se je sonce skoraj v trenutku spustilo proti morju, tudi takoj oblekli nazaj, saj se je s temo naenkrat nazaj prikradla tudi zima. Pol je pa sledilo samo še pospravljanje (pismo, robe je velik, če nas je tolk velik pod steno), sprehodek do avtov in pot nazaj domov. Za nami je spet en waw plezalni dan. Hm, kam gremo naslednjo rundo? Pri nas snega še vedno ni na vidiku od nikoder, tko da bo zgleda padla še kakšna taka varianta ☺

čist vsako rundo v steni smo čist vsi mal počakali in se naužili lepote pod nami
pogled na Limski kanal pod tabo je res čist neverjeten

utrinki 6 ur v steni - pa je minilo čist prehitro

ko mularija osvoji večino plezalne opreme, je čist samo po sebi umevno, da rabi samo še gurtno, karabin in dobro drevo, pa ima gugalnico fertik ☺

* pa je bila pri nas menda gneča vseeno manjša kot v Rovinju, kjer so Slovenci v steni hodili kar en čez drugega

Dolina

2011-11-20T19:55:00.001+01:00

opoldanske igre senc brlogarjevih

je v tem času megleno depresivna in kljub temu, da se telo trenutno nekaj upira in ne posluša najbolj glave, je bilo nujno oditi v višave, da pogrejem lastne misli. Visokogorske planine so trenutno daleč najbolj primerne za lenobno nedeljsko lovljenje pozitivnosti. In če bi me telo ubogalo malo bolj, se dan vsekakor ne bi odvijal samo na planinah, saj greben Košute tako mamljivo vabi, da ga je težko gledati le od spodaj navzgor.

tile pa kar vztrajajo in vztrajajo

"Špičasta gora" tokrat z druge strani

le kdo se je šel na nebu križce in krožce

dolino ovija bela depresija

greben, ki se mu je v takem dnevu težko upirati

Nogometna pripovedka

2011-11-20T00:13:00.000+01:00

PREDPREDUVOD
Če udarim tko na počez, o nogometu nimam pojma. No ja, mogoče imam samo p od pojma, ampak potem se pa res neha. Odkar so kotalečo žogo na u nulo spedenanih zelenicah zapustili Ruud Gullit, Marco Van Basten in Zinedine Zidane, vam še trenutno najbolj IN igralcev (niti 5 takih) svetovne klase ne znam več našteti. S fuzbalom se ukvarjam kvečjemu še po službeni plati (ja, seveda, v mojem fohu je tud to čist možno ☺), ker je služba pač služba in posel posel ... ampak to je že druga zgodba.

PREDUVOD
V nekem s čist preveč stvarmi zapolnjenem septembrskem dnevu, ko sem kljub pozni uri še vedno visela za (službenim) računalnikom, se do mene prav potiho priplazi B.
B: mami, a te lohk nekej vprašam?
M: lohk, če bo na hitro, k še delam, če maš kej več, prosim počakaj, da neham, pa se pol pomeniva
B: ej, a veš, jest sem mislu, a veš, kuko nej to rečem? a bi lohk jest špilou fuzbal?
M: a? fuzbal? lej B, sam veš, da imaš že plezarijo in da sva z očijem kar naprej taksi služba za vse vas tri in da imamo dneve že čist zabutane do konca ... lej, ne bo nam zneslo
B: kaj pa, če me ni treba nikamor vozit?
M: pol pa lahko igraš kar ti paše
B: ☺ a čist res?
M: ja, če sem rekla, pol to velja
B: a mi pol lohk podpišeš, da mi pustiš igrat? sej bom povedou, kaj sva se zmenila
Jaz sem podpisala papir, B pa mi je na lice pritisnil enga lubčka in odskakljal

UVOD
Ko sem prvi ponedeljek v oktobru prišla iz službe, B pa še vedno ni bilo doma, me je fejst skrbelo. Mulo bi moral biti že celo uro doma, njega pa od nikoder. V času, ko sem do konca odkrivala, kaj o vsem skupaj vesta njegova brata, se je mulo narisal na vratih - prešvican tako, da mu je na koncu vsakega od njegovih ježkastih las stala slana kapljica in z nasmehom okrog in okrog glave.
M: ja kje pa ti hodiš?
B: na fuzbalu sem bil
M: ? na kakšnem fuzbalu?
B: ja na tistem, k si mi dovolila hodit. A veš, se začne že v podaljšanem bivanju, pa pol še mal. Vsak teden bomo žogo brcali (čist navdušen in do konca zadovoljen kljub temu, da je že po tem prvem žogobrcu imel nogi pod koleni podpluti do te mere, da je čez nekaj dni izgledalo prav grozljivo)
Od tistega ponedeljka dalje B hodi na žogobrc, ima se čist fajn, meni pa tud ni nič narobe, če se malo zgoni ob okroglem usnju.
Pred kakšnimi tremi tedni mi je (spet z nasmehom do ušes) domov prinesel listek ...
B: mami, mami, a grem lohk na tekmo?
M: a?
B: nogometno tekmo, igral bom ... če me seveda pustiš na tekmo
M: uf, ja, seveda boš lahko šel na tekmo, če le ne bo vmes prišlo karkoli drugega

ZDEJ PA ZARES
B je spal zelo slabo. Zjutraj je bil prvi pokonci, še preden smo se ostali skobacali izpod toplih koutrou, je bil mulo že umit, na mizi je bilo pripravljeno čist vse za zajtrk, mulo pa je milo hodil od vrat do vrat sob in čakal, kdaj bo kdo od nas blagovolil odpreti oči in skupaj z njim odkorakati v strašno pomemben dan zanj. In oh kako grozno, njegova nerazumevajoča mati si zapiči v glavo, da gre tiste neke specialne ploščice iskat PRED tekmo. Joj, ojoj.
Po vseh predhodnih aktivnostih se znajdemo v telovadnici, kjer se bom (prvič v življenju) resnično posvetila nogometu.
Na hodniku pred slačilnicami slišim dva moška (na uč bi rekla, da sta bila oči in dedek enega od igralcev) v konkretni debati:
Pa dobar je mali. Kakva je ona bila podaja, tam odzadaj, pa majstore je, stvarno je majstore.
M v mislih - Ups, kam sem jest pripeljala tega mojega ljubiteljskega žogobrca, ki mu okroglo usnje predstavlja zgolj objekt ob katerem se konkretno našvica in zjaga.
Ob pogledu v slačilnico sem požrla drug konkreten cmok - fotri (no, ne vsi) so svoje male sinčke masirali po nožnih mišicah in jim pod dokolenke skrbno nameščali ščitnike ...
M v mislih - Joooooj, sori sine, če bi vedla, da te pošiljam v medvedji brlog, bi že našla izgovor, zakaj naj ne bi šel. Tko pa, zdej si tukaj, upam, da si dovolj trdoživ, pa da te ne bojo preveč zbrcali, k teli zgledajo, da noro obvladajo.
Z JM se mal spogledava, zaželiva mulcu dobri dve tekmi in se posedeva na tribuno.
Starši en cajt čakamo, a se jih bo nakapljalo dovolj za tekmo. Eni se na videz poznamo, enih nisem videla še nikoli v življenju. Ene mamice si vmes pilijo nohte, eni fotri skačejo po tribuni in tulijo na svoje potomce s tisoč strokovnimi nasveti in še več zmerljivkami ... ostali smo nekje vmes. Jaz se med tekmo zelo očitno še izobražujem. Ofsajd je ena od stvari, ki sem se je naučila najprej - pred res veliko leti. Gledam, gledam, gledam in vprašam JM, zakaj mulariji ne piskajo ofsajdov, k jih očitno povzročajo. Njegovega pogleda se niti ne bom trudila opisati, sem se pa naučila, da pri malem fuzbalu ni ofsajdov. OK, zdej to vem. Ampak, a niso leteče menjave samo pri hokeju? Ponovno zanimiv pogled so pospremile besede: ej, pa to so mulci no, veš da morajo imet bolj mila pravila. Mhm, OK, ampak a je v pravilih tudi to, da sodnik ustavi igro, da gre golmanu zavezat vezalke na supergi? Ja, OK, to je bilo že fejst smešno. Še bolj smešne so bile situacije, ko se je trop mulcev nabilo na kup, brcalo, brcalo, brcalo in še bolj besno brcalo, potem pa so zvedavo gledali v luft, kje neki je žoga. Ali pa situacija, ko je golman podal žogo svojemu igralcu, ta pa je pred njo bežal, kot da ga le ta podi in se mu tud sanjalo ni, da se mu valja direkt za petami. Pravzaprav so bili golmani skoraj edini igralci, ki so žogo podajali soigralcem, vsi ostali so potem, ko so se enkrat dokopali do žoge, rinili za njo kot besni risi in naenkrat ni okrog njih obstajal nihče več, ki bi to žogo smel dobiti. Vmes smo starši na tribunah crkovali od smeha tudi, ko smo opazovali male (že izobražene) igralce, kaj vse morajo odigrati, ko padejo po tleh, pa tud, če je vzrok njihovemu padcu lastna nerodnost. Prav tako je bilo neskončno zabavno opazovati, kako so se nekateri že navajeni objemati po doseženem golu, drugi pa nimajo blage veze, zakaj soigralci skačejo vanje, saj so samo gol zabili, kaj za vraga bi zdaj radi od njih ☺

NAMESTO KONCA
Priznam, tole nogometno dopoldne sem se neskončno zabavala in do solz nasmejala. Mulo je bil čist hepi, saj so eno tekmo dobili in eno remizirali. V resnici sploh ni bil nobena sračka na igrišču in mu je nekaj potez prav fajn uspelo. Za naslednjo tekmo smo mu že potrdili, da lahko gre in ... ja no, očitno imam zdaj pri bajti enega (vsaj malo) fuzbalerja. Škodit ne more ☺

Koledar gre k

2011-11-19T15:09:00.001+01:00

Maxi ☺

Čestitam! Poslali ti ga bodo direktno, zato moram na Dom in Stil posredovati tvoj naslov ☺

Mami, a s' ti čist pr' seb'?

2011-11-15T18:15:00.001+01:00

Pred dnevi mi JM objavi - ej, eno presenečenje imam zate*.
Stopi do skladovnice pojočih črnih škatel v dnevni, nekaj potipka po tistih n gumbih in iz zvočnikov se oglasijo Boney M.
Glih taprave volje sem bila, da sem začela plesat in prepevat zraven. Nekje vmes sem odkrila vse tri (očitno zaprepadene) potomce na vratih dnevne, potem pa se S (v majici AC/DC) le zbrihta in s skremženim obrazom izjavi "ej mami, kwa je pa to?"
Na moj odgovor "to je pa muzka mojega otroštva" doda še JM "hihi, to je disko sine, disko".
Na čelih jim je pisalo "mami se je mal sfrkalo" ☺ dan kasneje pa je najstarejši izjavil "a veš, da si izgledala kot Travolta v Pulp Fiction"

Ampak Rasputin ima glih taprav ritem za trening zraven . Ga od takrat dalje redno uporabljam ☺

*Pred nekaj dnevi več sva v avtu razlagala mulariji o (nekoč) dveh skupinah, ki sta poslušalce te muzke razdelili na dva tabora - Abba in Boney M. Pri JM doma so poslušali prve, pri nas druge. Bohved, kje so tiste vinilke, ki sem jih gonila spet in spet in spet in spet. Spomnim se, da mi je nekoč oče izjavil, naj samo še enkrat zavrtim Rivers of Babylon, pa mi bo skril ploščo. Mnja, najbrž jo je bilo res malo preveč slišati 20x zapored ☺hm, mogoče je blo tud več kot 20x.

Glinščica

2011-11-13T15:58:00.001+01:00

Tokrat sem "sitnarila" jaz. Sončna napoved vikenda, ki še ni zapolnjen z drugimi obveznostmi, je vzpodbudila maile in sms-e "kwa delaš za vikend'".
Kljub napovedani konkretni burji smo jo mahnili v zaledje Trsta in odločitev se je izkazala za božansko.
Nekaj več o sami Glinščici ponuja wiki, smeri so nanizane tudi tukaj, sama pa še vedno prisegam na knjižno obliko vodnika.

Na poti nas je (vsaj odrasle, mulariji itak ni prebilo) sicer nekoliko stiskalo, saj so avtomobili na konkretni burji plesali kot listki v vetru. Vetrne vreče je na Razdrtem razmetavalo, mi pa smo si v obeh avtomobilih mislili - jah, če ne bo šlo, se bomo pa obrnili, a ne.
Pot do izhodišč je v vodniku opisana tako, da se nismo lovili niti sekunde in kljub nekaj strašljivim poročilom, kako so se v teh krajih pred nami lovili, da so našli plezališča, smo našli izbrano izhodišče v prvem šusu, navlekli nase vso železje, zaščitno plastiko in pasove, se oprtali z nahrbtniki z ostalo opremo in se spustili v dolino.
Smeri so ocenjene nekoliko čudno. Težko rečem, da so generalno gledano ocenjene previsoko ali prenizko, so pa ocene definitivno čudne - recimo dve smeri v istem sektorju sta ena poleg druge ocenjeni ena definitivno previsoko, druga pa definitivno prenizko. Temu primerno smo se malo lovili, ampak je bil dan kljub temu lep.
Skala je v vseh sektorjih, ki smo jih obiskali mi, precej krušljiva. Iz stene se ves čas kotali drobir in tokrat smo imeli vsi ves čas čelade na glavah, saj je drobirjast dež za tiste pod skalo precej bolj zoprn kot za tistega v steni. Pa tud sicer (ja, tole je za stare starše) - mi imamo VEDNO čelade na glavah, prisežem ☺
Če potegnem črto - v dnevih, ko je ob morju napovedanih sončnih 9-14°C v opoldansko-popoldanskih urah in burja s hitrostjo 40km/h (tolk so bile napovedi za zaledje Trsta večer prej), je v Glinščici pesmica s plezarijo (ja, pa enkrat moramo it tja z bicikli, me je prav zamikalo). Računati je treba le na to, da se v trenutku, ko se sonce začne spuščati proti vodi, prav na hitro hudo ohladi in takrat se je potrebno že vračati proti avtomobilu - po eni strani lahko fejst zebe, po drugi strani pa se znoči tako na hitro, da si revež, če s seboj nimaš čelne lučke (ja, seveda, naše so pametno ostale v avtomobilih :S). Dokler je dolina obsijana s soncem, je v njej prav prijetno toplo, in uživaš v prav prijetnih jesenskih temperaturah. V poletnih mesecih je v teh krajih najbrž čist preveč vroče za dnevno božanje skal.
Tokrat je fotk bolj malo - M je pozabila napolnit baterijo in fotos se je po prvih nekaj posnetkih uprl in izjavil, da ne bo več delal, če ga ne nafutramo. Očitno bojo fotke s tega konca naslednjič - definitivno naslednjič bo.

Ajdovi krapi

2011-11-05T07:17:00.000+01:00

Oni dan sem med drugim pisala tudi o njih. Priznam, še nikoli do sedaj jih nisem delala, pa tud tko dobrih kot tam na skoraj jurja in pol metrih nadmorske višine še nisem jedla. Glede na to, da so ajdovi štruklji (s kakršnokoli filo že) ne tako redko na našem jedilniku, sem si mislila, da tudi s krapi ne bom imela nobenih težav, ker je testo praktično identično, pa sem se nekoliko zmotila. No, bom začela na začetku.
Prebrskala sem kar nekaj receptov, upoštevala nasvet mojstrice in se jih lotila z naslednjimi sestavinami za (menda) 4 osebe:
testo - 40 dag ajdove moke, 6 dl vrele vode, sol
fila - 15 dag prosene kaše, 20 dag skute, 2 veliki žlici kisle smetane, 2 jajci, sol, prepražena srednje velika čebula

Moko tako kot za štruklje popariš z vročo slano vodo, zamesiš testo in tolk časa počakaš, da se ohladi (vroč se sicer paca, ko ga valjaš - kljub ostri pšenični moki, ki jo potreseš spodaj; ne, s tem tokrat nisem imela težav, sem se naučila že pred leti, da je čist zares treba počakat, da je testo hladno ☺)

Kar se file tiče, je tolk sestavin za moje pojme za to količino moke malo preveč. Mešanica je čist fajn, samo fila potem ostane (no, meni je). Naslednjič bom za to količino testa uporabila filo iz 10 dag prosene kaše.
Kašo skuhaš v slanem kropu - 15 min, odcediš, preplakneš in streseš v skledo, kjer boš naprej ustvarjal filo. Ko se kaša pohladi, dodaš skuto, jajca, kislo smetano, sol in prepraženo čebulo.
Ohlajeno testo na pomokani površini razvaljaš ne preveč na tenko - tam, kakšne 3 mm debeline. Če je debelejše, bo manj prostora za nadev (pa manj krapov bo nastalo), če bo tanjše, se bodo krapi (žepki strgali - jp, to sem pa preizkusila v tem delu). Iz testa izrežeš kroge, jih nadevaš s filo, zapogneš in stisneš. Ja no, navodila so pisofkejk, čist klasičen postopek za krape in žepke in ker ni tole na uč nič kunštnega, sem za izdelavo prvega (in drugega :( tudi) uporabila ta velike modele za žepke. No, tole je bila definitivno napaka, saj nisem mogla rešiti prav ničesar in sta oba romala v smeti.
Z modelom za žepke je že fajn izrezati krog, testo samo pa je potem tako zelo ne-prožno, da sta oba krapka - ne glede na to, da sem v drugega dala bistveno manj file, počila na sredini in ves nadev se je scedil ven, sam pouštrček pa je bil že tako sprijet, da kakšne uporabne rešitve res ni bilo mogoče najti.
Ko mi je postalo jasno, da moram žepke prav nežno zapirati na roko, so se stvari začele odvijati v pravi smeri.
Krape kuhaš v slanem kropu 10 minut. Ko so kuhani, jih po želji zabeliš z ocvirki. Mi smo si zraven privoščili izvrsten jelenov golaž v izvedbi JM z brusnicami in vloženimi breskvami.

mami, mami, a boš slikala moj krožnik? ☺

Priprava sama res ni kej zlo kunštnega, ko se polnjenja testa lotiš na bolj nežen način, dobri so pa za vse prste obliznit ... za tistega, ki ima seveda rad tovrstno hrano. Oboževalci izključno dunajcev in pomfrija bi vseeno vihali nosove.
Pa še nekaj - kljub temu, da nas je v familiji 5 (OK, fantje so še vedno mladoletni, ampak kar konkretni jedci), je krapov po zgornjem receptu ostalo za prilogo še za eno kosilo. Pospravila sem jih v zamrzovalnik - mogoče se bo pa obneslo.

Danes je petek,

2011-11-04T07:00:00.000+01:00

petek, za katerega sem obljubila, da povem, kako lahko ilustrirani koledar 12 umetnikov krasi tudi vaš dom. Koledarja ne morete dobiti v prosti prodaji, lahko ga dobite le v dar.

Že sama akcija Dom in Stil-a je topla in prijetna, tako kot risbe, ki krasijo koledar. Sama se neskončno dobro počutim v družbi toplih in pozitivnih ljudi, zato sem se odločila, da mora biti tudi razlog za koledar neskončno pozitiven.
V obdobju dveh tednov od danes vas izzivam, da v komentarje pod to objavo napišete eno, dve, tri, kolikor želite pozitivnih stvari, ki so se vam dogodile v letošnjem letu, ki se počasi a vztrajno približuje svojemu zaključku.
V soboto 19.11. bom med vsemi objavami izžrebala bodočega lastnika omenjenega koledarja za leto 2012.

Tokratni pobeg

2011-11-03T17:03:00.000+01:00

v višave je bil že čist zimski. V resnici ga nisva načrtovala tako, pa je vreme naredilo svoje. V dolini se itak že čist predolgo paca oblačno meglen pokrov, zaradi slike s Kredarice pa sva tik pred zdajci z JM spremenila cilj - tokrat Sleme, ki nam ni bil usojen tisti vikend v Vijolici.
Čeprav se je Kranjska Gora kopala v soncu, na Vršiču že v startu ni bilo najbolj prijetno. Veter je bril kot za stavo in na primorski strani prelaza je bilo po besedah souživača, ki smo ga srečali, precej nevzdržno. Prav zato nas je tistih nekaj norcev, ki smo bili danes gor, raje ubralo v kolikor toliko zavetrno stran za greben Mojstrovk. Čeprav smo bili blizu, danes zaradi podečih se oblakov nisem uspela uloviti nobenega od vrhov levo ali desno od ceste. Je bil pa vseglih fajn dan.

Na poti navzgor se je Špik še kopal v soncu, navzdol grede pa so nas tudi v tem delu že ovijali hudo vlažni oblaki.

Na poti tja nas je oblak spremljal čist do Vratc, potem pa se je vsaj nekoliko razkadilo. Kljub izboljšani vidljivosti pa je veter čaral čist zimske razmere, ki jih je dodatno popestrila na najbolj izpostavljenih mestih precej pomrznjena pot

tudi Jalovec se je danes lahko le slutil - al smo bili v oblaku mi, al on, al pa vsi skupaj

kljub spuščenemu oblaku si fantje niso pustili odvzeti bratskega obračuna v kepanju ... ko sem pospravila fotos, se je kanonada šele prav začela ☺ seveda imamo zdaj vsi noro rdeča lica ☺

Danes

2011-11-02T07:07:00.000+01:00

objavo namenjam koledarju, ki ga podarja Dom in Stil. Skupaj z njimi bo en koledar dobil svojega lastnika tudi v mojem brlogu. Kako? Razkrijem v petek☺

Koledar je ustvarilo dvanajst avtorjev

januar− Barbara Jelenkovich - www.jelenkovich.com

februar− Petra Kern - www.petrakern.com

marec− Polona Lovšin - www.polonalovsin.com

april− Vesna Klančar - vixivixi.webs.com

maj −Chiara Sepin - www.pika.it

junij− Suzana Šlebir - suzana-kii-kii.blogspot.com

julij − Sanja Janša -sanja-jansa.blogspot.com

avgust− David Ličen - www.licnahisa.com

september − Jožica Rade - www.creatissimolab.com

oktober− Tjaša Sosič - unikatiassha.webs.com

november− Claudio Boatin - www.claudioboatin.it

december − Mojca Fo - www.fo.si

Ko v dolini

2011-11-01T19:16:00.000+01:00

cel dan kraljuje depresivnost jogurtno goste megle, nimam tam česa iskati. Ja, seveda stanovanju ne bi škodilo, če ga mogoče kaj pospravimo, ampak če vem, da je le nekaj višinskih metrov nad nami kristalna jasnina, potem ... sori, ne na tak dan moram goooooor.
Ko smo sprejeli odločitev kam, je tudi do-takratna dilema o kosilu postala sploh-ne-več-dilema, tokrat ne bomo kuhali doma. Ideja o joti in ajdovih žgancih v koči na Kriški se je po sili razmer spremenila v joto in ajdove krape, ki so povzročili nove posledice ... tako sem se jih najedla, da sem morala navzdol zlo počas, ker me je vse tiščalo, gor sva z JM "napadla" oskrbnico za recept file (ki je menda skrivnost, ampak nama ga je vseeno izdala ☺), po povratku domov pa sem prebrskala pol neta, da odkrijem še druge variacije ... pa med njimi ni "skrivne sestavine" iz teh današnjih krapov. V glavnem, garant jih skuham še ta teden - potem, ko se bo vreme skisalo in bom spet več doma.

dolina se je cel dan packala v oblačnem pokrovu, ki je segal precej visoko

Ata s svojo skupino

Stol z Vrtačo

Kriška, Tolsti vrh in Storžič v ozadju

hm, kako bo v jogurtno gosti megli pristal tale, me najbrž ne bi smelo skrbeti,
če ne skrbi njega, kaj ne?

Vikend smeha

2011-10-31T20:41:00.001+01:00

V torek zgodaj dopoldne mi je v mailboxu zasvetil mail

Ej, a bi šla ti, vidva oziroma vi vsi skupej plezat? to soboto in nedeljo? Krk?

Kmalu zatem so peli telefoni in odgovor je bil seveda pričakovan. Po tako napornih dnevih je bila logična samo ta izbira ☺Tako smo se v soboto zgodaj zjutraj ulovili na pumpi ob poti in sledil je vikend smeha, dobre volje, bojnih ran, preimenovanja smeri iz "poka" v "krvava pot", problemov (plezalnih problemov ☺) in zmag, malih neumnosti in velike sproščenosti.
Danes paše (tud) počivat in se počasi vračati nazaj v realnost.

Baško smo ves čas gledali bolj od daleč oziroma drugače - ko smo si vzeli čas zanjo, je bila že trdo trda tema, pa tud sicer je v mestu popolna žalost. Nisem si mislila, da je poleti tako nabita Baška v tem času čist zares ghost-town.

prvi dan so bile Belove Skale samo naše
skoraj ves čas smo bili po trije naenkrat v steni (k smo imeli tri štrike s seboj)

najmlajši čist suvereno

tale je itak doma v vertikali

ruj se šele odeva v prave barve

jesenske barve dreves popestrijo črno-bele skalne poglede

ko se je sonce skrilo, v senci pod steno ni blo tko zlo toplo, smo se pa zato tolk več smejali

tista zelena pika pod vrhom je naš 10-letnik v 33m visoki "forever young" z oceno 6a v Portafortuni

večino drugega dneva smo si pravili, da se bomo "takoj zdej" prestavili na sonce v Bunculuko, pa smo ga uspeli ujeti šele nekaj trenutkov preden se je skrilo za hribe in se kmalu zatem potopilo v morje - nas je sicer precej oblegana Portafortuna čist prevzela in nam pobrala večino nedelje

če že ni sonca, pa vsaj jesenske fige rumeno žarijo

proti avtu ob vhodu v kamp smo se vračali že v trdo trdi temi ☺

Nekaj več vseh vtisov je tukaj.
Smeri v vseh treh plezališčih so fajn spravljene tukaj, z apartmaji je v tem času jajc, tko da bi blo fajn, če bi si karkoli poskusili zrihtat pred odhodom, je pa tist en odprt hotel (z dela naveličanimi receptorji) relativno poceni v tem letnem času, mi smo se pa tud kar znašli v nastali situaciji, tko da je blo res SUPEEEEEER! Družba hvala, upam, da kmalu spet ponovimo (kjerkoli pravzaprav).

O čem govorim ...

2011-10-23T18:36:00.001+02:00

madona, kako naj to zapeljem naprej? Ja, seveda, v ozadju tega je tudi Murakami, ki sem ga imela na knjižničnem spisku odkar je Vanja objavila tole, pa je bil seveda ves čas izposojen in bi bil še vedno (ker ga imajo - hm, ne me vprašat, kako je do tega prišlo, ker nimam pojma, se me ne tiče in mi je v resnici čist vseeno - pardon, so ga imeli v naši knjižnici pospravljenega na napačni polici), če me ne bi sredi knjižnice pičilo, da ne škodi, če preverim, če je slučajno "doma" in sem ga odtipkala v knjižnični računalnik, ga seveda tudi našla med neizposojenimi, potem pa sva s knjižničarko začudeno ugotavljali, kdo neki (no, to mi je res čist vseglih) jo je pospravil na tisto (čudno) polico ☺

Ampak zdaj sem zašla in prav je, da začnem vsaj približno na začetku.

Res je, v virtualnih svetovih me v tem času skorajda ni. Čeprav obstaja virtualni predalček z imenom M, pa me realni svet okupira toliko bolj intenzivno, da si za virtualnega enostavno ne vzamem (pre)več časa. Čeprav tega ne delam z namenom, da bi koga od mojih (ne samo krvno) bližnjih spravljala v skrbi, pa vseeno pogreje srce, ko prebereš mail z vsebino "samo preverjam, če si ok", pa telefonski klic "sej vem, da maš kar naprej gužvo, sam povej mi, če si ok".
Dragi moji bolj in manj bližnji - OK sem ☺ Čist zares sem OK. Neke vrste potrditev, da sem res na pravi poti, mi je oni večer razkril tudi Murakami, ko med razlago svojih življenjskih prelomnic navrže, da je človek zadovoljen, izpopolnjen šele takrat, ko si postavi svoje osebne prioritete in življenje obrne tako, da jim začne slediti, izpopolnjevati in osrečevati samega sebe. In ne, nisem maratonec (če se že zgovarjam na maratonca). V daljni preteklosti sem sicer nekaj laufala, pa to bolj zato, ker sem imela v šoli dobre rezultate na dolge proge in so me ponucali za predstavnico na raznih krosih, to je bilo pa tud vse. Ljubezen do teka se je pojavila bistveno kasneje - pravzaprav pred manj kot 10 leti, ko sem ugotovila, da je tek izvrsten antistresni pripomoček ob vseh neumnostih, ki so se mi dogajale v nujnem delu življenja (beri služba). Madona, spet sem zašla s poti.
Pojma nimam, kdaj natančno se je pojavil tisti prelomni trenutek, kdaj je padla odločitev, kdaj sem začela resnično sama sebi krojiti raj na zemlji (beri slediti svojim sanjam). Ko je kasneje enkrat moj najmlajši brat izvedel, česa se (takrat po novem) lotevam, mu je čist spontano iz ust butnilo "ej, a pa ti veš, kolk si stara?". Ja, seveda me je imelo, da bi ga treščila, ampak se danes muzam ob njegovih "randijih s samim seboj", kot temu pravim jaz.
Torej, pred nekaj leti sem se odločila, da sem v svojih očeh čist fejst punca, da se imam rada in da je edino prav, da si poleg tistega nujnega za preživetje (beri služba, od nekod vendar morajo kapljati denarci) privoščim najboljše od vsega, kar si želim, kar me osrečuje in si seveda lahko zraven privoščim po finančni plati. Ker pa za tovrstne podvige potrebujem telo, ki mu zaupam, da me ne bo pustilo na cedilu, je treba kaj narediti tudi za telo, tako da poleg laufa in bicikla 3x tedensko "božam" tudi ponarejene skale v domačem ŠPO-ju, kar moje dlani počasi spreminja v nič kaj damske ☺(hihi, pa saj se nikoli nisem počutila preveč damsko). Z načrti, ki jih imam še vedno precej pred sabo, bom kvečjemu vedno manj damska ☺
In če potem poleg družine, službe in švicarije dodam še knjige, ki se jim ne morem upreti, mi že po defaultu zmanjka tisti 5 ur dnevno, za katere še vedno iščem čarovnika, ki bi mi jih pomagal načarati. In ko ob prelomu dnevov iz knjig črpam dejstva, ki jih v resnici sama hudo zelo poznam, le napisati jih ne znam (ali pa se jih ne spravim zapisati, no), priznam sama sebi, da je to to. Sem na tisti poti, ki si jo želim in ob tem bi bila nesramna sama do sebe, če si ne bi priznala, da sem OK, zadovoljna in občasno tudi pijana od sreče. In ko me bo naslednjič nekdo (že kdo) spet spraševal, kaj za vraga vidim v tistih trapastih skalah (ker je to menda mučenje človeka, haha), vem, da mu ne bom rekla ničesar. V glavi mi namreč z nasmehom odzvanja delček iz Murakamija: Pain is inevitable. Suffering is optional. K temu lahko dodam le vedno in povsod

In če govorim že o prioritetah. Odkar so nedvoumno postavljene v moji glavi, si z največjim veseljem in lahkim srcem privoščim šopek vrtnic, zase ... tako kot včeraj ☺

Jutranji pogovor

2011-10-14T10:10:00.000+02:00

ob čaju me je ponovno spomnil na tale posnetek.

Hihi, nothing box paše tudi, če nimaš lulčka ☺

Ime mi je Miška, Zobna Miška II

2011-10-12T20:47:00.000+02:00

Kako je pri nas doma z zobmi, sem nekoč že pisala. Vsi trije pokovci imajo še vedno kakšnega mlečnega v ustih, B, ki ima v svojem repertoarju še vedno gospo Zobno Miško, jih ima pa še pol ust.
Pred dobrim tednom (ma ne vem več točno, ker čas leti prehitro) je mulo iz šole prinesel v papirček zavit "zaklad"
B: a veš, k sem v šoli jedu jabuk, mi je kar sam ven padel, zdej ga moram pa zrihtat za Miško
M: seveda ti kar zrihtaj

Mimo je šla ena noč, pa še ena, pa vsaj še deset njih ...
M: dragi moj B, če se ne misliš ti zmenit s tole tvojo Miško, bom jest tale zob pospravila, ker mi ni všeč, da leži na kuhinjskem pultu in nekaj čaka ...
B: uf, pa res

B spiše listek (podoben tistemu izpred dveh let, le da je pisava bistveno lepša), M mu vmes teži s pravopisnimi napakami, ampak na koncu le pridemo do sira.

Tukaj sem dolžna pred-pojasnilo. Na letošnjem sardinskem potepu se je JM zatrapal v pecorino sardo, tudi meni je fejst všeč in še S, ki resnično je le določene vrste sira, tega uničuje nekako tako kot jaz čokolado. Ker pa je Sardinija daleč in smo šele kakšen teden nazaj tudi v bližini nas odkrili trgovca, pri katerem se ta dobrota dobi tudi na tej strani meje, ima pecorino sardo v našem hladilniku še vedno skoraj štempelj priboljška.

Če se vrnem k pripravam za Miško.
B brska po hladilniku: hm, kaj naj zdej? vsi siri so še čist zapakirani, kerga lohk odprem, da ga mal odrežem za Miško?
JM: to pa ne bo držalo, pecorino je že načet.
M: kwa, a pecorino bi dal Miški?
B s skrajno zgroženim pogledom: oči, kdo pa še mara ta sir? če ji naštimam tega, bo zob vzela, a veš, pa mami ne bo zadovoljna, k bo brez ostala
JM: ne, ne, kar tega ji naštimej, Miška že ve, kaj je dober sir, boš videl ...

B je šel spat ves zaskrbljen. A ima Miška res rada pecorino sardo? ☺

Prva zimska pravljica

2011-10-09T15:15:00.000+02:00

Občutki sicer precej neobičajni - drevje še polno (zelenega) listja, med njimi tudi še čist zeleni macesni, vrhovi pa beli, ozračje mrzlo ... človeka prime, da bi imel dilce s seboj ☺čeprav smo iz kratkih hlač skočili direktno v zimsko opremo.

Razkošja

2011-10-03T18:23:00.000+02:00

Narava je te dni radodarna ... tako in drugače

razkošje trav

razkošje barv

razkošje popolnega miru

Kdo bi rekel, da je že oktober?

2011-10-02T19:20:00.000+02:00

popolno razkošje v travi po moje

Včeraj in danes

2011-10-01T19:21:00.000+02:00

so se pri nas doma porajali občutki, ki sem jih doživljala le v svojem otroštvu, ko smo prekinili pouk, da smo navijali za naše alpske smučarje, ko smo pred televizijskimi ekrani skupaj dihali za košarko ... tokrat smo v kompletu dihali z Ruth na 247 km Špartatlona. Kljub temu, da je bil grški "live data" bolj podoben crkovini kot živim podatkom, sem imela ob prelomu dneva slabo vest izklopiti računalnik, zjutraj me je pa kar izstrelilo iz postelje, ko sem (hudo zgodaj) odprla oči.

Ruth, bravo! Občasno sem cvilila kot majhen otrok. Ko sem uspela prebrati, da si prispela v cilj, so se mi veke začele tresti. Vsi tisti večni zoprneži, večni pritoževalci in večni obupovalci bi se morali kaj naučiti od tebe.

Tele fotke (1-2-3) sem zbrskala med Špartatlonovimi uradnimi posnetki, jih pa na žalost ne morem (ne znam) prikazat tukaj gor direktno.

Razmišljanje 7-letnika ☺

2011-09-30T18:52:00.000+02:00

Pred dnevi nas je pot zanesla v taki smeri, da smo se vračali domov preko Trojan. Seveda je padla ideja - ej, a gremo po krofe.
Na soglesen OK je S (v svojem najst lačnem obdobju - pa pojma nimam, kam daje) takoj pristavil, da on bi pa dva, če lahko ... Nas je 5, pa S bi dva, torej jih za 6 dobimo 7.

Naslednje jutro se B zapodi proti (praznim) vrečkam na kuhinjskem pultu in s svojim najbolj zoprnim glasom začne
B: To ni pravično, kje so pa vsi krofi? Jaz sem pojedel samo enega pa pol.
M: Kwa, enga pa pol si pojedel? Sej smo jih samo 7 kupili. Če bi vsak pojedel enga pa pol ... hehe, kolk bi jih morali imeti, da bi lahko vsak pojedel enega in pol.

En čas se mu pošteno kadi iz glave, potem pa vzame papir in svinčnik in na papir riše ene kuglce.

M: No, a že veš odgovor?
B: Ja, 8 bi jih rabili
M: Aja, a točno 8 al kej dr'gač?
B: Ne, sej sem rekel 8. Če vsak od nas poje enga pa pol, jih rabimo 7 pa pol, ampak pol imam jest še pol za povrh. Pa boljš, da mi tiste pol ne bi noben pojedel.

M je samo debelo izbuljila oči in ostala brez besed ... mulo, pa ti si šele na začetku drugega razreda :o

Dragi* trgovci, ne me farbat!

2011-09-29T20:28:00.000+02:00

Jaz in šoping že tko nisva prou zlo prjatla, s cenami se pa ponavadi itak precej grdo gledamo. Dobr, tolk nimam, da bi lohk kupovala pofl, glih vsega pa tud ne kupim takoj, k mi na pamet pade, sploh ne, če tistega nečesa ne rabim nujno, prec, takoj in je cena taka, da ob njej vseglih dvakrat premislim kako in kaj ... Trg ponavadi raziščem, probam (če je stvar za probat), poiščem mnenja pri tistih, ki jim zaupam, na koncu zadevo preverim med ponudniki in jo seveda na koncu kupim tam, kjer zanjo zahtevajo najmanj. V eri interneta vse zgornje niti ne zahteva kdo ve koliko časa, evri mi pa tud ne letijo iz lufta ...
A zakaj zdej ropotam?
V eno takih zadev sem se zapičila že pred časom. Pred dnevi me je v mailboxu razveselila pošta, ki je napovedovala 25% popust - tudi za moj potencialni nakup. OK, to bi blo pa že fajn ... pri 100€ je to malca za cel teden.
Ob prihodu v štacuno pa mi je zavrela kri. Ceno artikla so pred "popustom" podražili za 28% (jah prejšnjo ceno imam pač v podlasnem pomnilniku) in na to "milostno" obesili 25% popust. Potrošnik ne rabi ne vem koliko znanja matematike, da izračuna, da je popust v resnici točno 4% na ceno, ki je veljala še nekaj dni prej.
OK, je še vedno popust, bi kdo izjavil. Res je, sam ne me farbat, da ste mi dali 25% popusta. Se vam res zdi, da smo vsi potrošniki butlji in blondinke? Dragi* (točno določeni) trgovec, ob razlagi prijateljem in znancem sem dobila v glavnem odgovore ej, to moraš prijavit, to je čisto zavajanje potrošnikov!, pa vas ne bom, ker se mi ne da. Prisežem pa, da bom dala vse od sebe, da se bo slab glas o vašem odnosu do kupcev širil čim dlje. In ja, mene ste kot kupca izgubili - tisti košček plastike v denarnici, ki mu pravite kartica ugodnosti, bo prav zvesto izgubil ugodno mesto v denarnici ... najbrž jo bom nesla otrokom v vrtec, ki se tako radi igrajo trgovino.

* če povzamem razlage iz SSKJ, v nobenem primeru ne uporabljam drugega ali tretjega pomena.
drag -a -o tudi -o prid., dražji (a a; drugi pomen a)
1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na
deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja;
drago vino; drag kot žafran zelo / ta servis je precej drag; zahaja le v boljše,
dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav. ekspr. dobiti za drag, velik
denar / to je zelo drago krzno dragoceno / drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih
rudnin, ki se uporablja za nakit
* metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance
2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je
zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi
je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi
prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi
bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen:
ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
• ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu,
je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr.
molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj
neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi,
kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete

Dan popolnijo malenkosti

2011-09-28T20:05:00.001+02:00

Uspešno reševanje nespametnega metulja, ki se mi je med vožnjo zataknil v masko avtomobila.

Obupen gib, ki mi ga je v n-tem poskusu uspelo izpeljati in se mi na samem koncu sploh ni zdel več težak (čeprav danes čutim tiste mišice, ki so ob naprezanju trpele znova in znova).

Doza B vitamina s prijatelji ☺
Povsem nepričakovan klic ljube osebe

Hudomušen mami, rad te imam

Tko, zdej veste

2011-09-27T18:17:00.000+02:00

Ja, tud o j-jih nima pojma, vem :o

Pssst ... kracam po stenah ☺

2011-09-25T22:05:00.000+02:00

Ne, mulariji nisem nikoli dovolila kracati po stenah, res ne ... tudi, ko se je to zgodilo, je tisti nekdo potem celo popoldne radiral svoje umetnine.

A zakaj pa jaz zdaj lahko? Hihi, zato ☺

Sanjalo se mi ni, kako zelo bom ob tem kracanju pogrešala šilček. Na srečo imam v "sport Billy ruzaku" zadnje čase poleg metra stalno zasedbo okrepljeno s pipcem ... pa sva šilila svinčnike na malo manj sofisticiran način ... pa kar na tla, jasno, zdaj se še sme svinjat po tleh ☺

Randi

2011-09-23T21:49:00.000+02:00

Ko se ure dneva in obveznosti obeh poklopijo tako hudo zelo, da se v svetlem delu dneva ne uspeva videti prav nič, je situacija zaskrbljujoča.

A imaš čas zame vsaj 15 minut? Kaj pa, če se dobiva na polovici najinih poti? Na tistem parkingu? Ti prinesem kavo ☺

norišnica dneva se je tako ustavila za najlepših in najbolj mirnih 15 minut v vseh 24 urah, ki sva jih v zadnjih izdihljajih sonca odsedela na robniku ob parkiranih avtomobilih kot dva zaljubljena srednješolca☺preden sva odbrzela naprej vsak v svojo smer

Hvala, sosed!

2011-09-21T20:01:00.000+02:00

Za mano je službeno obupno težek dan. Po odhodu proti domu sem ves čas zbirala energijo, da opravim še en prav tako obremenjujoč služben telefonski klic. Na poti proti domu sem v bistvu cincala a naj sploh ... a bi raje jutri ... mogoče bi blo pa vseeno bolje, če bi danes ... ja - ne - ja - ne ... kakšne 3 km pred domom me prešine - punca, zdajle pokliči. Avto sem ustavila na avtobusni postaji, zajela sapo in poklicala ... klic kot neprijeten službeni klic pač, trajal je kar dolgo, zraven sem se malo kuhala zaradi teme pogovora, malo zaradi sonca, ki je veselo grelo okolico ... ko opazim, da se mimo pelje znan avto, ki čez dobrih 100 m ustavi, obrne in se pripelje do mene "ej M, a si OK?"
Sosed, hvala! Dobro dene, človeku postane toplo pri srcu, ko (vsakokrat sproti ponovno) odkriješ, da so na svetu posamezniki, ki jim ni vseeno zate ☺
Ja, vem, da jih precej od tistih "mojih" posameznikov bere tole ... zato povem še vsem vam - paše vedeti, da je nekje nekdo zate in hvala za to, da mislite name.

p.s.: drgač sem čist OK in me dan ni uspel dotolči☺tistih 5 km laufarije je šlo zaradi utrujenosti sicer nekoliko počasneje, sem bila pa tako zelo toplo presenečena nad sosedovo reakcijo, da sem morala občutke preliti sem gor ☺

Sardinija III

2011-09-19T20:38:00.001+02:00

15.7.2011 16.15 TORRE DEL PORTICCIOLO, bazen v campu

Tale kamp je za družino s 5 člani res drag, je pa po drugi strani nekaj najboljšega, kar smo do sedaj na otoku videli. Postavljen je daleč proč od najbližjega mesta, na hribček nad romantičnim zalivom s stolpom na drugem hribu, ki zaliv ščiti pred norimi valovi, ki se lomijo na čereh in razbijajo na pečinah.

Šotora imamo postavljena v gozdičku visokih pinij, kjer je opoldne toliko sence, da prav paše malo miganja z žogo. Noč je bila napram ostalim prej prav mrzla (23°C) in prvič na tem dopustu smo spali oblečeni v majice, pa še spalne vreče so končno prišle prav.

Ponoči je vladal popoln mir, nihče se v bližini ni pištolil z motorjem, noben trop ovac ni ušel iz nadzora in pricingljal do naših šotorov (kot v prejšnjem kampu recimo) … skratka DOPUUUUUUUST. Težava kampa je le v tem, da ima bolj t od trgovine in smo se morali po zaloge odpeljati v civilizacijo.

Proti večeru se nameravamo odpraviti proti Capo Caccia z upanjem, da ulovimo kaj kičastih prizorov zahajajočega sonca in si ogledamo smeri, ki smo jih zacahnali za naslednje božanje skale. Sama skala sicer malo manj boža nas – jaz sem od prejšnje plezarije še vedno vsa plava okrog kolen, pa se mi tud sanja ne, kdaj sem staknila podplutbe.

Edini od kičastih posnetkov sončnega zahoda tistega dneva, ki je preživel

KONEC DOPUSTNIŠKIH ZAPISOV

Ja tukaj se mi je ustavilo. Pisalno blokado je povzročilo obupno slabo vreme, ki se je zgrnilo na otok, ter nas s tem oropalo izpolnitve preostalih načrtov in tist nesrečni samomor diska na laptopu, ki nam je požrl tudi vse najlepše fotke. Po tem dogodku sem bila nekaj časa nepriljudna tudi sama … kaj čem, tko pride.

Če poskusim nadaljevanje vsaj malo povzeti danes doma.

Še isti večer smo se napotili proti Capo Caccia, se na rtu spustili 655 vrtoglavih stopnic navzdol proti Neptunovi jami (podzemna zadeva s kapniki), ki so nam jo pred nosom zaprli in smo prišli samo 2 m dlje od vhoda in ker smo se počasi nagledali tudi predstave turistov vajenih galebov, smo to isto pot 655 stopnic izpeljali še navzgor.

Po stopničastem podvigu smo se prestavili nekaj 100m nazaj v smeri celine in si ogledali izhodišče za plezarijo, ki smo se ji spet predali naslednji večer. Skala in okolica dih jemajoča, vendar te iste detajle v sami steni kasneje tudi preklinjaš. Vse smerce so postavljene na Z strani otoka tik nad bučečim morjem. Ker je stran zahodna, se je poleti lahko lotiš ali zgodaj zjutraj, dokler je še ne oblije vroče opoldansko sonce, ali pa zvečer, ko se ognjena krogla počasi že spušča v vodo in vročina popušča. No, pri obeh variantah je negativna ista stvar – vročine ni več oziroma je še ni, skala pa je prepredena s pasovi slanih kristalov. Na pogled izgleda waw, ko pa ti v že rahlem previsu skala kljub magneziju polzi izpod prstov kot fajn mokra žajfa, pa stvar ni več tko zlo fajn. Plezarija sama po sebi je bila fajn, izkušnja s slano steno pa po svoje tudi – v resnici idila ni tko zlo močna, kot izgleda na kakšnih fotkah ☺

En večer smo namenili potepu po Algheru, kjer smo naleteli na njihovo sobotno fešto … hm, kaj naj rečem na to? Po eni strani nikomur ne privoščim labirinta enosmernih ulic in pomanjkanja parkirnih prostorov v taki gneči, po drugi strani je blo pa fajn. V mestu je bila na več koncih zabava, ob obali so bile postavljene stojnice, na promenadi smo se poglobili v prav vsak katapult, ki je tam razstavljen, občudovali smo domačine v njihovih nošah, na alter sceni so razturali LUX – tročlanska zasedba na kitari, kontrabasu in nekem čudnem lesenem bobnu, ki je od sebe dajal neverjetne glasove. Sem se trudila, da bi jih zbrskala kje na netu, pa nisem bila glih uspešna.

Naslednji obisk Alghera je bil skoraj prisiljen – zaradi strašnega neurja smo morali iti jest nekam ven, pa smo izbrali pizza varianto v mestu.

V bližini campa je tudi en od njihovih kao naravnih rezervatov ptic in želv, pa razen neskončne svinjarije in kače, ki sem jo skoraj pohodila, nismo našli kaj dosti več.

Pa ker je bilo vreme res za en drek, smo se nekega dne odpravili proti severu pogledati tisto (menda) famozno najlepšo plažo na otoku na Capo Falcone nasproti otoka Asinara. Fotke plaže govorijo same zase.

Ponovno navdušenje nad otokom smo vsi skupaj ponovno našli šele zadnji dan, ko smo se proti Olbii odpravili naokrog po obali in se vsi skupaj zatrapali v Capo Testa. Granit tukaj je prvovrsten in plezarija bi bila naravnost fantastična … pa je še vedno preveč pihalo, tako da smo si teren samo do dobra ogledali, vrnemo pa se najbrž kdaj kasneje – tokrat le na zacahnane punkte ☺

zaliv pod kampom v "mirnih časih"

in potem, ko divja veter

tazaresni ribiči so iz zaliva vlekli ven take komade

ampak moji fantje se niso dali ... po bojnem posvetu so tudi oni ulovili

tole ☺

tile valovi so kar konkretni, čeprav na sliki ne izgleda

kar precej dni smo lahko opazovali besnenje Neptuna

majcha, tudi mene so tele čist prevzele

Capo Caccia - skala prepredena s slanimi jeziki, ki polzijo pod prsti

tud kakšna moja fotka je med preživelimi ☺

tišina po neurju

kamniti slon ob cesti

famozna plaža na Capo Falcone ... a moram povedat, da mi ni všeč?
mogoče bi spremenila mnenje, če bi skoraj vsi odšli

granitni balvani na Capo Testa ... novi lušt brlogarjevih ☺

seveda se nismo mogli upreti - vsaj malo je blo treba pošlatat res enkratno skalo

no, na ta del se pa še vrnem
v ozadju se vidi že Korzika

Sardinija II

2011-09-16T09:46:00.000+02:00

10.7.2011 22.15 OBALA POD MURAVERO

Za nami je garaški dan. Že noč je bila garaška. V Cali Gonone so včeraj praznovali nekaj v zvezi z njihovo »morsko Marijo« (v prostem prevodu) in kot mi je po letih potepanj postalo že jasno, so te svetniške fešte v cerkveno močnih državah vedno nekaj udarnega. No, tudi tukaj je bilo približno tako. Ko se je fešta v mestu vsaj malo umirila, so se okrog 3h zjutraj spet pojavili idioti na motorjih, ki so tulirali svoje mašine čez serpentine celega hriba nad mestecem in je odmevalo čez celo pobočje. Sodeč po spominskih obeležjih na vsakem drugem ovinku je norenje po cestah njihov lokalni šport.

Za cilj smo si postavili Villasimius, ki pa nas je popolnoma razočaral. Glede na to, da je lociran na skrajnem JV rtu otoka, smo pričakovali nekaj »zabačenega«, odkrili pa drugi Portorož. Kar odbilo nas je naprej oziroma nazaj navzgor po vzhodni obali. Po precej napornem iskanju prostih (užitnih) kampov ob primerni obali (mulcem sva obljubila presek in kajak) smo že konkretno popoldne pristali na temno peščeni obali ob slanem jezeru polnem flamingov. Kamp je hudo turističen, z goro animacij in ostalih neumnosti, ampak bomo zdržali kakšen dan.

14.7.2011 20.00 TORRE DEL PORTICCIOLO

Nisem si mislila,d a bom ob 8h zvečer na tem dopustu kdaj rabila dolge rokave – pa jih imam na sebi prav zdaj. Že včeraj je na otoku začelo precej pihati. Ko smo se prestavili na novo lokacijo, pa smo poiskali tako lokacijo pod pinijami, da me je pred nekaj trenutki na vetru ob sicer 25°C res že zeblo.

Če grem še malo nazaj. Na prejšnji lokaciji smo ostali 4 noči, pa še to le zaradi mulcev, ki so si želeli peščeno plažo. No, to so dobili, se na njej do sitega nazidali gradov, nabrali goro školjk, veslali s kajakom in se vmes do onemoglosti žogali (v vodi in odbojka na suhem), seveda pa je s peščeno plažo prišla tudi svinjarija v obliki peska med zobmi, v laseh, v nosu, v hrani, za nohti … ma svinjski smo bili kot pujsi.

Precej huje od peska pa so bili z nečim lepljivim nasvinjani evkaliptusovi listi, ki so se ob precejšnem vetru kar vsuli na nas in nekaj ur nama z JM ni bilo najbolj jasno, če bomo sploh lahko jedli tam pred šotori, niti, kako bomo pospravili vse skupaj za naš odhod.

Vmes smo jo eno popoldne mahnili v Cagliari, pa sem bila nad mestom kar malo razočarana. Znamenitosti so dobro skrite, ko pa jih končno najdeš (seveda prej nekje parkiraš, če si srečko), pa so tako zanikrne, da so ob njih precej bolj zanimive številne mladenke, ki so preveč zavzeto gledale filme o Salanderci in bi vsaj po izgledu rade bile njena kopija.

Zdaj moram pa večerjo skuhat … in pojest.

flamingi na slanem jezeru v bližini kampa

prijetna plat dejstva: zanimivo jih je blo gledat, na onem fotosu so bili nori posnetki, komarjev ni bilo kaj veliko, ker je tole jezero slano

bolj bljak plat dejstva - no mojim fantom se je zdela predvsem zabavna: ko te v letu poserje tale ptič, ti pomaga samo konkreten tuš ... a če sem sprobala? jp :o

hihi, samo desni (ta oblečen) je moj :) B je na plaži dobil zvestega spremljevalca, ki mu je bil ves čas za petami. Ne predstavljam si sicer, kakšen je bil ta otrok naslednji dan (sonce je žgaloooooo, on pa bel kot jogurt), točno ta dan je bil pa zanimiv - zastopila se nista namreč niti besede

nekaj lepših detajlov Cagliarija

Dodatek danes:
JV del otoka nam je naredil kar nekaj preglavic ob samem prevažanju. V tistem delu kraje med seboj povezuje stara, zmahana, ovinkasta regionalka s številko (sori, pozabila) XX. Italijani so ob njej (pohvalno) zgradili novo cesto, ki bi jo na nekaterih odsekih lahko poimenovali že cesta rezervirana za motorna vozila (skratka, or'nk cesta, ki si zasluži tist moder znak), ampak frajerji so jo poimenovali enako kot staro ... :( sem in tja so sicer postavili dodaten znak old ali new, ampak teh oznak je čist premalo in ne-domačinski voznik mimogrede zgreši (Garmin je pa sploh zbegan) in se potem sredi noči namesto pol ure po mega cesti cijazi uro in pol čez njihove gričke, hribe in doline po cesti, ki je hkrati tudi poligon za samomorilske motoriste (beri - tud nesreč je zato preveč in dodatno uro ti potem vzame še stanje v koloni, da nespametnega motorista podrzajo z asfalta).

Sardinija I

2011-09-15T01:12:00.006+02:00

6.7.2011 21.30                                                                                                              CALA GONONE

Ugotavljam, da če je človek tako crknjen, da bi rabil že navodila, kako naj diha, nima dovolj energije, da bi pakiranje preraslo v nekaj stresnega. Kar se spomniš, daš v avto, če ne, pač ne – bohpomagej, tko je. Če pomislim še nekaj let nazaj, je v času pakiranja za dopust pri nama vladalo skoraj predločitveno stanje … tokrat v resnici nisem vedela, kaj bi sama s sabo in čist zares sva se še daleč najbolj ujeli s kvačko skupaj na fotelju … ma ja, tudi ona me je že krepko pogrešala zadnje čase.
Čist nestresnemu pokanju je sledilo čist kulturno jutranje vstajanje, kraljevski zajtrk in v prijetnem dopoldnevu čist umirjena vožnja v smeri Livorna s kratkim postankom v predmestju Firenc, da smo nakupili še nekaj malenkosti za večerjo in zajtrk na trajektu. Noč na trajektu nas je pripeljala v zgodnje jutro na Sardiniji. In kam zdaj?
Ej, pojma nimam. Gremo kar v Calo Gonone? Ja, priznam, Cala Gonone je eno in edino mesto na celem otoku, ki sem ga tam okrog novega leta enkrat uspela odkriti in si ga zapomniti … zaradi plezarije, jasno.

Vtisi po prvem dnevu?

Hja, res ni tako gorata kot Korzika. Definitivno ima bistveno boljše ceste. Itaijani so v glavnem pujsi in Italija je svinjak že takoj čez mejo, ampak otok preseneča. Sardinija je bistveno čistejša od nam bližjih itaijanskih krajev.
Paradajz ima čist taprav (božanski) okus. Belih breskev sicer še nisem odkrila, ampak tudi po rumenih si potem še lep čas oblizujem prste.
Camp je fajn, čeprav drag in ne ob obali. Cala Fiuli je presegla vsa pričakovanja. Jutri jo napademo z železjem, čeladami in štrikom. Mislim, da sem čist pripravljena, da začnem s tazaresnim dopustom.

7.7.2011 11.10                                                                                                                     CALA FUILI

Res moram pogledat, kaj pomeni tale CALA. Čist tko po občutku bi bil lahko zaliv ali luknja ali kaj podobnega (op.p.: hihi, tud slovar pravi, da je zaliv).

Tale dopust je očitno čist drugačen kot sicer. Ura je malo čez 11 in mi smo se na prvi popolnoma dopustniški dan šele namestili na plaži. Ob takem času se s plaže ponavadi odpravljamo nazaj proti campu. Ampak ja, res je vse skupaj daleč od običajnega.
Načrt, ki smo ga skovali včeraj zvečer, smo danes v hipu spremenili. V hribu malo nad mestom je plezališče primerne težavnosti, ki leži v dopoldanski senci tja do 11h. Dopoldne smo nameravali preživeti tam … nismo pa računali na to, da je do vznožja skale cca. 20 min hoje po SONCU. Glede na to, da je bilo naše današnje vstajanje povsem dopustniško, bi do vznožja vsi skupaj ravno pocrkali, potem bi nas pa še tam glih ujelo sonce.

Plan B … cala Fuili ima skoraj cel dan vsaj kakšen del stene v senci, plaža je tam … otovorimo se kot mule in se za večji del dneva parkiramo tja. Trenutno sta tavelika dva ovešena z železjem in ruzakom s štrikom na poti k senčnim delom stene, mala dva z masko in plavutkami strašita ribe, jaz pa pod marelo branim utrdbo baznega tabora. Okrog mene so še trije nahrbtniki, dve torbi in dve mini surf dilci … jah tko je, k nas je pa malo več.
op.p.: Tukaj manjka fotka plaže ... če bi jo lahko pripopala zraven, bi ugotovili, da je to čist posebna plaža. Zaliv z velikimi belimi prodniki, kjer sem in tja počiva kakšen senčnik, po obali pa so naloženi kupi ruzakov in razvlečene plezalne opreme. Ljudi na plaži bi lahko razdelili na 3 različne skupine:
- naključni običajni turisti, ki so zašli na ta del obale po ne vem kakšnem naključju, pa vsi po vrsti kmalu odkrijejo, da ne pašejo najbolj sem in jo kmalu pobrišejo
- plezalci, ki večino dneva bluzijo na relaciji skala - morje - skala - morje ... medtem, ko so v skali, njihovi kupi ostale (kopalne) opreme samevajo ob plaži, pa se je nihče niti dotakne ne ... ker je takih kupov pol plaže
- osamljene mične gospodične, ki so na plažo prišle s kitasto močnejšo polovico, ki večino dneva preživi višje v kanjonu v skali s soplezalcem in se svoji lepši polovici pridruži šele proti koncu dneva, tik preden odrinejo s plaže. Tudi ob teh gospodičnah ležijo kupi razne opreme
Filing na tej plaži - MEGA!

17.00 še vedno tam

Tavelika dva sta se vrnila čist hepi – padla je ena 5c in ena 6b. Ko sta se vrnila iz kanjona, sta kar sopihala – v kanjonu sta uživala v senci in lahnem vetriču, na obali pa se je ura približevala 13h in je bilo temu primerno vroče.
Trajalo je manj kot pol ure, da smo sprejeli nov načrt – vseh pet nas piči nazaj v kanjon v senco plezat.

Kanjon je božanski. Skoraj ves čas je vsaj na enem delu senca, skozenj rahlo pihlja, ves čas diši po aromatičnih rožcah, dih pa jemljejo več metrov visoki oleandri. Vseh pet nas je zlezlo 5c. B sicer šele v drugem poskusu – »ej, če mami lahko to zleze, pol lohk jest tud«.

Po vrnitvi na obalo smo se vsi z užitkom pometali v valovito morje.

9.7.2011 12.10                                                                                                                     CALA FUILI

Ma ja, spet ob morju – jaz pod marelo, ostali štirje v valovih skupaj z žogo. Današnje dopoldne je naravnost božansko – sonce se je pokazalo šele pred kakšne pol ure, do takrat pa se je prav prijetno skrivalo za oblaki.
O dnevih v Cala Gonone tko na splošno gledano ne morem pisati kej hudo zanimivega. Če nismo v vodi, smo v skali (ob vodi), če nismo ob vodi, smo pa tiste redke trenutke v campu, kjer spimo ali jemo.
Kaj več o sami plezariji bom (najbrž) spisala v ločeni objavi kdaj kasneje.

Tudi zdajle počakamo še kakšno uro, da se mularija odloči priti na kopno, potem pa vodne rekvizite zamenjamo za plezalne in se odpravimo v prijetno hladen kanjon v zaledju plaže.

ena od 5c v kanjonu

S v svoji prvi 6c/7a

S ob vrhu te iste smeri (na levi strani luknje)
Francoz na desni se je pretehničaril čez 8a

Ena gora božanskih fotk pa manjka ... :(

Pošiljka

2011-09-14T21:28:00.001+02:00

Danes me je JM poskusil razveseliti s pošiljko treh DVD-jev, ki mi jih je prinesel domov. Na treh ploščicah je zbranih tistih nekaj ostankov z našega mrtvaka (laptop), ki so jih (glede na učinek kar za konkretne denarje) lahko oživili. Prsti so se mi tresli, ko sem pregledovala vsebino, pa ni bilo kakšnih pozitivnih presenečenj. Vse fotke dopusta z EOSa so šle v maloro, z malega fotkiča pa jih je nekaj uspelo ohraniti. Če vključim podnapise - najlepših fotk ni in jih ne bo. Mali fotos smejo uporabljati tudi mulci in praviloma ga škljocajo ves čas ... temu primerna je tudi kvaliteta fotk.
Nekaj bom že našla, da spravim v življenje zapise s potepa po Sardiniji. Letos tudi teh zapisov ni prav veliko. Dokler se je sam dopust odvijal tako, kot je prav, nisem prav veliko pisala, ker sem ali plezala ali plavala ali pa brala ... potem, ko se je skisalo vreme in je zarožljal disk (ja, seveda mi je bilo že takrat jasno, da obstaja možnost, da smo izgubili popolnoma vse fotke), pa nisem našla več energije, da bi karkoli vrgla na papir.
V prihodnjih dnevih bom na ekran prelila vsebino zmahanega bloka in jo vsaj delno poskusila opremiti s slikovnim materialom.

Saj ni res, pa je :o

2011-09-13T18:22:00.000+02:00

Po tistem lepem avgustovskem dnevu sem zakorakala v povsem nove sfere. Čeprav (menda) nisem tipično žensko bitje, pa v tem dobrem mesecu odkrivam (sori, to so pa res čist moške) vsebine, za katere se mi do sedaj ni sanjalo, da obstajajo. T, ne se zdej smejat tukaj zraven. No, T je prijateljica, ki neverjetno obvlada te moške pogovore in ne samo, da ji besede niso tuje, za besedo se ji povsem jasno riše tudi živa slika zadeve, ki jo beseda predstavlja ... a primer? sori, ne bo šlo ... si nisem zapomnila tud ene ne :( Vem pa, čemu se uporablja en rdeč zvitek neke zajle ... ne, beseda je pa res ušla ...

Kljub temu, da sem ženska (in to precej jezične sorte), je moj mesečni račun za mobitel precej nizek in moji telefonski pogovori praviloma ne skuhajo mojega uhlja (če pa že, so to izključno službene sorte pogovori). Od tistega lepega avgustovskega dneva dalje je mojih pogovorov vedno več, predvsem pa so reakcije drugačne. Do tega lepega dneva mi je daleč najbolj zavilo želodec, ko se je na ekranu male črne škatle izpisalo "šola" ... v zadnjih dnevih me zvije vsakokrat, ko se na ekranu izpiše "mojster x". Vsakokrat mi leti čez možgane "šit, kwa bo pa zdej?"

Ko me JM čist prijazno povpraša "a si vidla predračun?", najprej pomislim "ne no, a je res tko hudo?"

In potem grem mimo štacune s čevlji. Pa ne katerekoli štacune. Na njenih policah stoji par čevljev (seveda NISO s petkami, tolk me pa zdej že poznate ☺), ki so mi neskončno všeč. Mehki, udobni, rahlo odpuljeni, barvno enkratni ... skratka, hodim jih gledat in božat z očmi ... in potem končno sama sebi postavim vprašanje, ki mi ga JM postavlja že nekaj časa "ja zakaj za vraga si jih pa ne kupiš?" in odgovor?
"Ker imam v resnici dovolj čevljev, ker jih ne rabim nujno, ker bo treba več selit, če jih kupim ... "

A se mi res že malo kisa? ☺

Lep dan je treba izkoristiti

2011-09-11T20:18:00.001+02:00

In v tretje ne gre samo Rado ;), prideva tud midva :) skupaj z mularijo.

Območje svizcev, planik kolikor jih srce poželi in ko zaviješ dol s "triglavske magistrale", je tudi ljudi bolj malo - je sploh kaj lepšega od takega dneva?

mami, a lahko skočim pogledat v to luknjo, kwa je noter?

ob stranskih poteh in brezpotjih jih še niso uspeli potrgati

naša četica

še pol ure, pa smo na vrhu

od daleč si veliko lepši, a veš ☺

Ej, ampak zakaj pa zdej ne pride ven? A se nas boji?

tale frajer si je omislil prevoz na mojem gojzarju

užitek je odkriti še kakšno za "kopno smučanje" primerno melišče
tudi najmlajši je skapiral v prvem poskusu

Dan

2011-09-08T12:36:00.000+02:00

ni po mojem okusu, ko
- je na sporedu preveč situacij, ob katerih bi lahko izjavila "a sem ti rekla"
- odkriješ, da so določena vrata kar naenkrat zaprta
- ne veš, kako bi shecal lastno bučo, da neha razbijat in bolet
- ...
Pa kaj češ, dan daš nekako skoz, ni druzga. Pač počakaš na novega in upaš, da bo tisti boljši

In potem pride nov - spet od začetka in ta je popolno nasprotje prejšnjega.
- že sam zajtrk polepša celotno nadaljevanje dneva,
- male pozornosti rišejo nasmeh na obraze,
- ob določenem telefonskem klicu vriska srce,
- optik (pri katerem si sicer precej ne-redna stranka) z nasmehom na obrazu idealno popravi polomljeni okvir v nekaj minutah,
- še pik ose ob takem dnevu menda ni tako zelo hud
- po dolgem času srečaš ljudi, ki si jih vesel
in čeprav se zvečer prekucneš v posteljo prav tako zmahan kot dan prej, je občutek po takem dnevu bistveno lepši. Želim si (sebi in vam), da bi bilo teh drugih dni več kot prvih ☺

Res

2011-09-05T20:39:00.000+02:00

je konec poletja. Vrt nas zasipa s plodovi in fantje so me po doooooolgem času pripravili do tega, da sem ponovno vžgala pečico ... res je jesen pred vrati.

Hm, kateri izgleda najbolj hud?

Ene štruce ni več, druga bo definitivno izginila za jutrišnji zajtrk.
Več kot polovico vsega dela za tale kruh je opravil naš najmlajši kuhar.

Pozdravi z obljubljenega kotička

2011-08-21T17:09:00.001+02:00

The nice part:
Že doooooolgo je tega, odkar sem bila zadnjič tam - prav na vrhu, pri štemplju z napisom 2864. Priznam, da ga v vmesnem času nisem prav nič pogrešala, saj je okrog njega toliko bolj privlačnih, toliko manj obljudenih in predvsem nobenega oh-tako-zelo-slovenskega-must-do-it. Prav tako je preteklo že veliko vode, odkar sem si obljubila, da grem po običajni kopni poti tja gor le še zato, da gor prvič spravim svojo mularijo. Only one more to go ... jp, najmlajši je ostal v dolini.
Pretekla leta ni bilo vremena, volje, dopusta ali pa zdravja (in s tem kondicije), da bi izpeljala tako dolgo obljubljani podvig. Letos so nam bile zvezde očitno naklonjene. Vremensko izredna dva dneva, mulca čist na trnih, midva itak fit od (skoraj) neprekinjene sezone, da o kondiciji mularije sploh ne govorim ...
Ob prvih omembah, da peljeva mularijo gor, sva sprva dobila še nekaj kandidatov, ki bi se nam pridružili, pa smo na koncu potem ostali sami. Danes jim je najbrž itak žal, mi pa smo imeli krasna dva dneva zase. V samem startu sem sicer razmišljala o "turistični" varianti iz Krme, pa sta me mala plezalca gledala veliko bolj navdušeno, ko sem omenila, da lahko pičimo tudi po bolj navpični - čez Prag. V vročem dnevu se je odločitev izkazala za božansko, saj smo navzgor grede imeli senco celo pot do Kotla.
Prvi dan smo se precej lagodno spravili do Kredarice, drugi dan smo se že pred pol osmo zjutraj gnetli na vrhu Očaka in se pri avtu v Vratih spravili iz smrdljivih cunj ob 4h popoldne.
Fanta sta bila enkratna, midva pa tudi neskončno zadovoljna in ponosna starša ☺
Tudi moj materinski strah je popustil kmalu po začetku spuščanja (gor grede me itak ni dajal), saj sta bila mulca čist suverena na svojih "gurtnah" ☺. Predvsem pa se pozna dril plezarije, saj imata korak popolnoma varen in zanesljiv, kar za mnoge odrasle tam gor v teh dveh dnevih tega ne bi mogla trditi.
Draga moja fanta, ponosna sem na vaju.

Ne, ni fotomontaža. Na željo C je šel z nami tudi njegov neločljivi in že rahlo v letih Pu.
Do Kredarice ga je nesel sam, do vrha pa je bila itak edina šerpa mami ☺, k je oči zihrou mlajšega.

The ugly part:
A nej sploh? Ma ja, moram, sicer to nisem več jaz.
For the record - ta del mi ni mogel pokvariti tistega lepega (glej zgoraj), ker sta bila ta dva (skoraj celo) družinska dneva enostavno popolna, vseeno pa hudo zelo razmišljam o vsem skupaj. O VSEM skupaj.
Res je, da sem s hribi skoraj obsedena. Ta obsedenost ni fizične sorte. Enostavno obožujem mogočnost narave okrog sebe, v tisti divjini se v resnici počutim tako zelo majhno, pa vendar del vsega skupaj ... kot da bi me gora sprejela za svojo, kot da bi mi dovolila biti del nje, del popolnosti, del mogočnosti, del miru, del nečesa, čemur sama zase ne sežem niti do gležnjev, pa mi je vendar dovoljeno biti ... seveda pod pogoji, da se ji prilagodim in jo spoštujem. Kazen za kršitev njenih zakonov pač ni listek na šipi in denarna kazen, je precej več ... Ja, gore in naravo spoštujem. Tako učim svoje otroke in to tam gor pričakujem tudi od vseh ostalih ... no, tukaj pa trčim v oviro, ki me odvrača od večkratnega obiska Očaka.
Triglav je v poletnih razmerah očitno le še romarski kraj, kamor se spravi skoraj vsak, ki se mu to zdi, pa če je fizično dovolj pripravljen ali ne, če zdrži pogled v prepad pod seboj ali ne, če je hribovsko "vzgojen" ali ne ... Pojma nimam, zakaj imajo ljudje občutek, da mora v najvišje ležeči slovenski koči zliti vase hektolitre piva, osušiti zadnjo kapljo šnopsa, ki ga je prinesel s seboj "za hude cajte", potem pobruhat že tko al tko smrdečo okolico, vmes nepretrgano govoriti dokler ne zaspi (če ne s tistimi v bližini, pa s stotimi po telefonu), kar naprej jodlati, peti in kruliti ... obup, čist zares. S še nekaj gorenjskimi znanci, s katerimi smo se po naključju srečali tam pred hišo, smo samo zmajevali z glavami.
Druga zgodba je pot na sam vrh. Nekatere je tako strah, ko se podajo gor, da so vsi bledi, enostavno zakrčeni, stisnejo se v prvo luknjo in se ne premaknejo ne naprej ne nazaj. In kaj boš ti z njimi? Obiti jih moraš na po možnosti najbolj neprimernih mestih. In zakaj sploh rinejo tja, če jim je tako zelo hudo?
Na grebenu itak ves čas teče nepretrgana vrsta ljudi v obe smeri. Večina jih je hribovsko "vzgojenih", najdejo pa se tudi taki, ki bi ... ma, saj ne vem, kaj bi naredila s takimi. Prepotenten trener skupine najstnikov (v neprimernih supergah), ki bi si usta moral oprati z žajfo, saj mu ven letijo le p...e, p...e in k...i, ko ga vrsta ljudi, ki nasprotni "promet" na varnem delu čakajo že 20 minut, prosi, naj vendar počaka in bo imel celo pot na voljo. Da ne govorim o tem, da ob vsem silnem preklinjanju in nespametnem rinjenju mimo ogroža življenje cele četice za seboj. Mar nima občutka, da je odgovoren vsaj za njihovo varnost, če mu je že bonton zadnja stvar na svetu?
Najbolj od vsega pa me tam gor motijo mobiteli. A ga je treba res čist ves čas imeti na ušesu? Ko smo se z vrha (spet v gosjem redu) odpravili navzdol, sem opazovala (mlajšega) tipa, ki je s to presneto škatlo na ušesu začel tudi sestopati. Raje ne povem, kaj sem si mislila ob pogledu nanj ... nekaj metrov pod tablo za Staničevo zavetišče pa sem uspela videti le še to, kako so ga vsega krvavega po rokah vlekli nazaj na pot. Po besedah precej pretresenega kolega, ki je vse skupaj spremljal in ga pomagal zvleči nazaj, mu je ob čvekanju spodrsnilo, izpeljal je preval čez zajlo in po ne vem kakšni sreči na južnem pobočju naletel na mini skalno poličko, kamor je pristal z nahrbtnikom spodaj, da se je še potolkel precej malo ... telefon pa je šel seveda tja, kamor je skoraj uspelo tudi lastniku - po najhitrejši poti v smeri Planike. Ma jezna sem, ker bi nam en tak osel lahko pokvaril prav vse. Se ga je mogoče kaj prijelo?

Sončni vzhod na Kredarici

For the record:

Še en od mojih mulcev ima še neizkoriščeno karto za Očaka, potem pa bom njegov vrh gledala le še od daleč. Ljudje so ga čist preprosto zastrupili in spremenili v nekaj, kar ga ni vredno in me zato odbija. Ne, narobe. Triglav sam me privlači. Obožujem pogled nanj, ko se vračam iz službe domov, na vsakem višjem hribu ga poiščem s pogledom ... ker pa nimam moči, da bi lahko izbirala, da bi šla gor lahko tako, da ne bi srečevala takih, ki me motijo, ga bom raje opazovala s sosednjih vrhov.

Seveda nisem mogla mimo rožc ob poti ☺

Mozaik

2011-08-18T21:11:00.000+02:00

Trenutno imam spet občutek, da življenje vodi mene in ne jaz njega. Dogodki se vrtijo z nepredvidljivo hitrostjo in včasih na koncu ugotovim, da se me sem in tja drži tudi sreča, saj šele kasneje ugotovim, kaj vse bi bilo lahko narobe, če bi se stvari lotila drugače … pa se jih lotevam le po intuiciji, ker za skok na bolj premišljen način enostavno ni časa.

Mularijo šraufajo prijetna pričakovanja (o tem drugič).

Čas še vedno teče prehitro.

Ko si zmenjen z zidarjem, ki 5 (pet) minut pred dogovorjenim rokom pokliče in sporoči, da bo malo zamudil in potem dejansko zamudi 3 (tri) minute, zaradi takega mojstra pustiš čakati tudi najboljše prijatelje …

Tudi lenoben sončni vikend ob prepolnem bazenu skupaj s prijatelji fajn sede.

Spremembe so očitno moj trenutni default – M je po novem (skoraj) kratkolaska.

Čeprav mulci že lep čas niso več male štruce, ki bi jih lahko stiskal k sebi in se ob tem crkljal, je super tud to, da so veliiiiiiki. Čist fajn filing je, ko se ti na skype-u izpiše »Ej mami, si rekla, da boš čez 15 minut že doma, pa si še skoz v Ljubljani. Kosilo bo na mizi točno čez pol ure in ni lepo, da te še vedno ni doma«. Prou fajni fantje so, priznam.
Menda so uspeli oživiti nekaj fotk z dopusta. Me prav zanima, kaj je ostalo ... nisem glih optimist, kar se tega tiče, je disk čist preveč rožljal.

Tam nekje ob

2011-08-11T06:00:00.001+02:00

koncu leta 2007 so v Kranju odprli Qlandijo. OK, vele-štacuna kot vele-štacuna ... ki pa ima enega od lokalov zapolnjenega z Bulters-om. Ja in? ... bo (že kdo) pomislil.

Od samega začetka je Butlers zame paša za oči, strup za denarnico, prostor za nabiranje idej in luknja, kamor se grem vedno rada skrit in sprehodit med policami ob glasbi, ki me pomirja in navdušuje hkrati. Tam sem jo slišala prvič. Ko se mi je pridružil JM, so bile moje besede "to moram imeti".
Tole se je vrtelo.

Pa kmalu za zgornjo še tale

Amy Winehouse - Me And Mr Jones by Phillips-Entertainment

Letos sva na dopustu še prav potiho upala, da bi nama takoj po vrnitvi uspelo skočit v Wiesen na Jazz&Blues Night ... pa so me ob vrnitvi namesto navdušenja ob načrtovanem poklapale novice in spoznanje, da sem zamudila vse prilike, da jo vidim v živo.
Ah Amy, škoda te je ... šmrc.

Once upon a time

2011-08-10T06:00:00.002+02:00

there was ...

Ma nekaj od tega že dolgo obstaja, nekatere stvari pa so nove, novejše in vsaj zame (za vse brlogarjeve) najnovejše ☺
Na istem planetu, isti celini, v isti državi, isti pokrajini, še v isti občini na moji domači kolesarsko-laufarski trasi stoji še nikoli uporabljena luknja za dimnik domačega kamina, ki je kar nekaj časa iskala nove lastnike ... zdaj jih ima ☺, midva pa se bova vsaj do določene mere lahko spet sprostila ... zdaj prihajajo drugi izzivi ... med drugim - bi kdo rad naš trenutni brlog?

Menite, da je čas, da vključim podnapise?

OK, naj bo.

Od lepega dne v začetku avgusta sva ponosna lastnika hišice, ki domuje na aero-posnetku spodnje fotke. Včeraj sva poravnala tudi zadnje obveznosti do prodajalca in ... tadaaaaaaam ... ja, kot sem že napisala, zdaj pridejo na vrsto druge vrste radosti, pa eno stanovanje imam odveč ☺

Vse se je izšlo "na knap", za dlako smo lovili določene (predvsem pravne in upravne) zadevščine, ampak nič od tega se ni zakompliciralo ... vse je šlo skozi v svojih predvidenih rokih in po besedah notarke, ki nama je urejala papirologijo, nama je ta hiša očitno namenjena - od vsega, kar bi lahko šlo narobe, so vse stvari ubrale tisto najboljšo pot.

Zdaj bom vsaj trenutno malo lažje dihala, saj je prva "etapa" za nami, vse ostale pa seveda še pridejo ... ampak to bodo že naslednje zgodbe.

Pod črto

2011-08-08T19:37:00.000+02:00

Nisem pozabila objavljati, samo ...
- dogaja se mi noro veliko stvari o zadevi, o kateri bom pisala v sredo (jp, ziher, objubim, prisežem ☺)
- diska umrlega laptopa mi še niso oživili (če ga bodo sploh) in brez fotk z dopusta nimam volje pisati o dopustu
- zadnja 2 tedna sva brez mularije in vsak prosti trenutek izkoristiva do koooooooonca in potem seveda ni časa za čist običajne reči

- v hribih naju vztrajno pere dež, pa sva dva bukslja, ki kljub temu še kar rineta tja gor; poleg tega ugotavljam, da mi VDV v letošnjem letu očitno ni namenjen - če naju ne obrne plaz, ki pokajoče poje "kar probaj, jaz že drsiiiiiim", se pa na naju prav nemarno polula nekdo od zgoraj

- marelična marmelada je pospravljena v kozarcih

- končno imamo tudi mi ribje mladiče

- pred dopustom sem prav mačehovsko vse notranje rože spravila na vzhodni balkon za ograjo po sistemu - znajdite se v naravi kakor veste in znate ... ko sem se vrnila, sem ostala brez besed, saj je bil ves balkon v božanskem cvetju, ki mi ga v glavnem podarjajo pozimi

Ko tudi mrzla noč postane vroča

2011-07-27T17:17:00.000+02:00

Kaj naj dodam? Še en iz generacije mojih staršev, ki na odru navdušuje bistveno bolj kot mlajše generacije. Fajn je blo ☺

Tale je pa samo za povrh - ker je lepa ... v kompletu

Back

2011-07-25T15:31:00.000+02:00

Sem obljubila, da bom pisala, ko se vrnem? Sej bom ... ma bom, no, če sem obljubila, pol bom.

Na hitro pod črto:
- dopust je mimo
- Sardinija ni Korzika ... jg, imamo raje bolj divjo izvedbo
- plezarija - kolikor nam je je uspelo izpeljati, je navdušila (M in J ne plezava več samo 5-ic☺, S je preskočil na 7-ice)
- vreme je jajc - ko se vsuje dež in potegne veter, grejo vsi načrti po vodi
- pojma nimam, kaj mi bo ostalo od oprijemljivih spominov - vse 3 kartice s fotosov sem "spucala" na disk, ki je zarožljal ... če ima kdo veze tam gor nad oblaki, se priporočam, da mi rešijo karkoli
- turistov je blo čist preveč za moj okus
- ostalo kasneje ...

Zakaj ni fajn, da v avtu telefoniram?

2011-07-03T22:00:00.001+02:00

Zato, ker me lahko policisti kaznujejo? Tudi zato, ampak če imam modrozobo slušalko, so tudi strici v modrem zadovoljni in tole ne zdrži …

Ker potem nisem pozorna na cesto? Mnja no, tole bi skoraj lahko držalo, ampak … jaz sem vendar ženska in ženske menda obvladamo multitasking ☺

Vam povem zakaj čist zares? Ker med telefoniranjem res utišam radio, da slišim sogovornika na drugi strani. In ker poslušam sogovornika, ne poslušam radia, pa to ne kateregakoli radia, pač pa Radio 1 in ker ne slišim Radia 1 (ker je preveč potiho, ker jaz kura telefoniram – službeno jasno, grrrrrrr), seveda ne slišim, da Marko prav prijazno poziva voznico sivega avtomobila z registrsko oznako …, naj, če ga seveda sliši, zapelje nekam varno k robu in prevzame svoj ključ, ki bo mogoče čez nekaj dni odprl novo SEAT-ovo Ibizo …

In potem M čez čas preneha s telefonarjenjem, kakšnih 20 km potem spet pojača glasnost radia in iz zvočnikov zasliši: … ne dolgo nazaj smo brezupno poskušali ustaviti siv avto z registrsko številko … (porkaduš, a ni to moja registracija?), pa se voznica ni dala motiti …

Bemti, mi je letelo čez možgane … čist zares je tole moja registrska, pa avto je tud siv. Presnet telefon.

Če na vse skupaj

2011-06-28T08:27:00.001+02:00

pogledam skozi oči nekoga, ki ne brbota v tej isti župci, letošnji junij tko, generalno gledano ni dosti drugačen od vseh ostalih junijev prej - je še vedno mesec, ki se vsaj po obnašanju v moji okolici lahko kosa z decembrom, vsi bi radi nekaj dokončali, vsi tiščijo v smeri, da se nekaj zaključi, vsi vlečejo črte in delajo načrte, kako bo v naslednji rundi, kot da se ima Kugla namen ustaviti v četrtek zvečer, pa je potem ponavadi vedno vse bolj ali manj podobno, Kugla se vrti po istih tirnicah in istih principih, nianse pa sem in tja kdaj butnejo na plano ... le da je letos pri nas tale junij še veliko bolj intenziven - v čisto vseh smereh.

Vse smeri so zastopane približno enako močneje kot kadarkoli prej - veliko več je smeha in občasno občutno več joka, močno zeleno upanje tam na obzorju ima družbo nemočnega obupa na drugi strani, nenehen stres občasno prepreči zmagam, da bi bile zmagoslavne in občasne zmage so včasih tako zelo močne, da stres vsaj začasno izvodeni, kot da ne obstaja. Posamezniki, ki sem jih z razlogi že davno zradirala iz svojega življenja, skozi lastne metamorfoze rišejo presenetljive podobe, ki jim z veseljem spet odpiram vrata in na drugi strani opazujem, kako se nekoč relativno ljube slike drugih posameznikov prelivajo v zmazek bledečega črnila.

V mineštri vsega sčasoma ugotoviš, da je včasih čist ok, če česa ne zmoreš in pač izpustiš iz rok. Včasih enostavno ne gre drugače, čeprav so nadaljevanja potem za koga boleča, čeprav so potem določene zmage manjše in določene rane globje ... pa vseglih, tud, če se pregrizneš na pol, bo jutri sonce prav tako vstalo na vzhodu in včeraj ne pride nikoli več. Prav zato je bolje, da ostaneš cel (in ne dve pregriznjeni polovici), furaš dalje, kolikor zmoreš in iz dneva v dan skrbiš za edino stvar, ki si jo dolžen samemu sebi - biti srečen v lastni koži.

Ja, sem utrujena. Zelo, zelo, zelo, zadnja dva meseca sta terjala svoj davek. Še nikoli do sedaj se mi ni zgodilo, da do konca junija nisem vedela praktično ničesar o poletnem dopustu. Ma ja, vem, v katero smer gremo, vem, kdaj gremo in kdaj se vrnemo ... vse vmes pa je še vedno vse zavito in neodprto. Tako daleč sem, da utrujenost uspe zamegliti trezno presojo in se mi zgodi, da se zaradi frfotajočega molja skoraj ubijem v lastni kuhinji ... Vso fizično kondicijo trenutno enosmerno trošim za psihične napore in najbrž bo prva skala precej smešno izpadla pod mojimi prsti, najbrž bom prva dva dneva samo spala, spala, spala in še malo spala. Ko pridem k sebi, pa obljubim, da bodo fotosi peli in besede tekle. Obljubim, da pridem nazaj polna energije in vtisov, ki jih bom prelila sem gor.

Tako sebi kot vsem bralcem želim lepe poletne mesece. Naj se tehtnica dogodkov in občutkov vedno nagiba v pozitivno stran in naj vam občasni kamni na cesti ne pokvarijo pozitivnosti celotne poti.

Mama, mami?

2011-06-15T20:01:00.001+02:00

V službenem svetu so se stvari danes obrnile tako, da je nekje vmes povsem nepričakovano nastal prostor, luknja, čas za dihanje ... ki smo ga s sodelavci družno obrnili v polurno čvekanje ob sladoledu. Sproščen sladkosnedi čvek se je obregnil tudi ob temo, v kateri je sodelavka butnila ven
"Ma dej, on je sin po poklicu ..."
Prvič slišala, pa vendar izraz razumela do zadnjega detajla.

V pozno popoldanskih urah se je klic prijateljice zaključil z besedami
"ma ja, razumem, da ga ne maraš več preveč, sej je res zatežen in preveč zagrenjen zadnje čase, ampak dej no, res preberi ..."

Pa sem se lotila branja ...
http://www.siol.net/slovenija/rubrikon/mnenja/2011/06/mazzini_slovenska_mama.aspx

Kaj naj rečem? Tisti, ki me poznate, itak veste, kakšna (coprnica) sem, tisti, ki me ne, pa ... sori, ne razlaga se mi glih zdejle ... sem pa zadevo prebrala v dveh delih, ker se je vmes oglasil S: "mami, dej prid že jest no, k se ti bo shladilo ... pol ti ne bi še enkrat grel, a veš" ☺

Sicer pa ... ker sem še vedno nekoliko pod vtisom enormne količine slovnice, ki sva jo uspešno žvečila s sosedovim mulcem - matere na slovenskem smo različne tako v teoriji kot v praksi. Različne smo si tako zelo, kot sta različni besedi mama in mami ... na videz bore malo, v eni sami niansi, v obnašanju pa popolnoma (se še kaj spomnite sklanjatev? ☺ no, tam piše vse). A kaj sem jaz? Mami, seveda ☺

Dan je bil lep ☺

2011-06-14T21:04:00.000+02:00

Z JM sva ravno razmišljala, da dan že pridobiva prijetnen pridih večera, da bi bilo zato primerno odkriti lokacijo najmlajšega pobalina in ga pripraviti na to, da mora vseeno počasi priti domov ... konec koncev je jutri (še vedno) šolski dan ... ko so se čist potiho odprla vhodna vrata in (ker sem sitna mami in vztrajam, da vsak, ki vstopi, od sebe spusti vsaj kakšen mu) je od vrat proti nama prineslo čisto tih "oj!".
Medtem, ko sva se z JM s pogledi popolnoma strinjala "nekaj ni čist tko, kot bi moralo biti", JM izpusti "kwa pa je?"
B: ah nč, mal sem se polil
JM: aja, kako si se polil? s čim?
B: ja k sem pil vodo, sem se mal polil
medtem pred najine oči stopi pokovec moker od glave do pet, od majice mu je kapljalo, na hlačah pa je bilo tudi težko najti kakšen košček suhe tkanine
JM: a ti temu praviš mal polil? kwa si pa v resnici počel?
B: ja res sem se polil oziroma me je voda polila, k sem lonček postavil preblizu k pipi*, k sem moral malo popit, k sva z B**pojedla vse jagode na unem hribu tam pri sosedi ...

JM je še premogel tolk resnosti, da ga je spodil v kopalnico, pa tud jaz sem se še tolk zadržala, da nisem planila v strašen krohot tam pred njim ... al jima je soseda dovolila, da ji pojesta cel hrib gozdnih jagod al ne, pa še nisem odkrila.

*tista pipa na vrtu, na katero priklopim cev za zalivanje in ima reeeeees močan curek
** sosedov B, s katerim sta kot rit in gate

Že tri dni

2011-06-12T13:28:00.001+02:00

se zbujam s pesmijo - z isto pesmijo. Ko odprem oči, mi odzvanja v glavi, ko grem spat, zaspim z njo ...

... još sam sretan što postojim, pišem pesme, zvezde brojim ...

Sploh ne vem, zakaj prav ta pesem, ne vem, zakaj se me tako zelo drži, ne vem, zakaj mi je ves čas toplo pri srcu, ko mi odzvanja v glavi ... ne, ne pogrevam prve ljubezni, pa tudi na vidiku ni kakšne nove (tovrstne) ljubezni. Sem se pa čist nepričakovano in nenačrtovano v četrtek zvečer znašla v Križankah (T, še enkrat hvala, tud sanjalo se mi ni, da bo tako zelo prijalo), se prepustila osivelemu mornarju (brez morja) in vzdušju množice.
In če sem poštena ... skoraj vse iz refrena še kako zelo drži ... le zadnjo pesem sem napisala že ... hm? ... veliknajst let nazaj ...

Dnevi

2011-06-09T17:17:00.000+02:00

se v tem letnem času menda daljšajo … moji pa so vse krajši, relativno krajši, jasno. V resnici še vedno »čistim« cel kup »smrdarij«, vendar odkrit over all pogled razkrije, da je vmes pooooolno malih radosti, ki ti rišejo nasmeh na lice …

crkljanje z dva tedna staro črnolasko - z lasmi tako dolgimi, da bi ji lahko pletla kitke in učki kot dva globoka temna tolmuna,

opravljeni težki izpiti tistih, ki jim to neskončno privoščiš in seveda držiš pesti, da se jim stvari odvijajo v njim ljubi smeri,

uspeh sosedovega mulca, ki si mu zadnji moment na svoj način začel vlivati delček znanja v najstniško glavo,

mali a vztrajni sprotni uspehi lastnih mulcev in upanje, da zdržijo (zdržimo) še teh nekaj dni do konca tega šolskega leta,

nepričakovana pošta z ohrabrujočimi štirimi zelenimi srčastimi listki in s pripisom štirih črk, ki mi jih (oh, kako butasto) ne uspe dešifrirati, čeprav so čist očitno na dlani,

lepotica na lokalni lauf-kolesarski trasi, ki mi vztrajno dviguje pulz, pa če jo vidim al pa ne,

posrečen kiks mulca pri branju, ki me še vedno nasmeje vsakokrat, ko vidim besedo (Land Rover →Land Lover) …

in potem tista brca, ki jo občasno res rabim - M, zdrži tole, saj zmoreš! Življenje je tako zelo lepo, da kakšen mesec ali dva stisnjenih zob (in pesti) ne igra nobene vloge ... boš pa potem toliko bolj vesela☺Hvala vsem tistim dobrim vilam naokrog, ki držite pesti zame ... in ne, tud slučajno ne povem, kaj vse se dogaja. Še ne še ☺ še ne upam.

Tele spodaj medtem cvetijo kar same zase ... jih imam komaj čas opazovati, pa tako zelo lepe so.

Ruth, hvala za spodbudo na predavanju ... ma ja, samo zato sem si jo omislila ☺
prej se mi niti sanjalo ni, da sploh obstajajo

Nova sezona

2011-06-05T19:11:00.000+02:00

rolanja se je letos pri nas zaradi znanih razlogov začela bistveno kasneje. Sam začetek večjega podviga je bil precej čuden - C je matral mesec prisilnega počitka, bistveno spremenjeno težišče napram prejšnji sezoni in seveda prvo "pravo" rolanje (več kot le drgnjenje bližnje večje flike asfalta). Pravzaprav sem bila kmalu po začetku precej trdno prepričana, da se bova s C obrnila in nekaj več časa presedela ob avtu, ko bova čakala, da se ostali trije vrnejo.
No, pa se je situacija obrnila v drugo smer in izlet se je končal že z užitkarsko hitrostjo - po eni strani res zaradi uživanja, po drugi strani pa tudi zaradi nevihte, ki nam je za hrbtom že risala strele čez nebo.
Ko smo bili na varni razdalji do neurja, sem se uspela zabavati tudi z malim fotosom.

Od tam smo ravnokar pribrzeli ... verjamete, da smo šibali kot "snete sekire"? ☺

Mozaik vseh trenutnih zmešnjav

2011-05-27T21:22:00.000+02:00

Dneve in noči preživljam v stanju napada misli. Poznate tist nadležen občutek? Misli bombardirajo z vseh koncev, ena beseda v eni misli sproži novo in tako v nedogled. Ko zaspiš, imaš trenuten občutek, da se je ustavilo, pa mi potem zjutraj JM razloži, da sem celo noč regljala kot strgan dohtar ... mah, vsega je toliko na kupu, da stanje pravzaprav ni nepričakovano.
Spet se končuje šolsko leto, spet mulariji popušča zbranost, spet jim povečujejo tempo in en zmore več pritiska, drugi manj. Po eni strani bi jim najraje rekla "ma pejd ven, pa se zjagaj na luftu, da se sprostiš", po drugi strani pa vem, da ostaja še teh nekaj dni do konca in morajo stisnit ... pol bo pa itak konec do naslednjič.
Konkretna zmešnjava me čaka vsakodnevno v okivru tistih nujno potrebnih 8-ur ... kjer bi v zadnjem času skoraj vsak dan najraje komu zavila vrat.
Srednjemu mulcu tečejo zadnji dnevi zapovedanega mirovanja in tudi meni bo neskončno pasalo, ko ga ne bo treba več nadzorovati na čist vsakem koraku.
Alergije delajo svoje in občasno imam filing, da stanovanje kar poskakuje od vsega kihanja in smrkanja.
Dnevi so lepši, če me zjutraj na travniku pričakajo srnice. Kolikokrat me prime, da bi ustavila avto in se skupaj z njimi pognala po sveže pokošenem travniku namesto jutranjega tlačenja v prestolnico.
Po ne vem koliko časa sem si privoščila nove čevlje (ki niso superge ali gojzar varianta ☺) in po res ne vem koliko časa sem ponovno ožuljena. Sem pa razveselila določene posameznike in po ne vem koliko časa ponovno oblekla kiklo. Ma, sej ni blo švoh ☺
Zabasan nos in občasno precej glavobolično stanje sta me oropala crkljanja z malo dojenčico, ki bo kmalu dopolnila svoj prvi teden na tej strani maminega popka. Povsem isti vzrok je kriv za odlaganje laufa, pa tko bi mi pasalo.
Novi mrcini še vedno nismo dali prave možnosti, da pokaže, kaj zmore. Družina smo kot celota še vedno "prizemljeni" zaradi C-jevega "slepca", sami se mi ne rine v višave, da bi mulca pustili samega doma, mi pa tud ni všeč ... tko da odštevam dneve, ko bomo spet skupaj rinili na redkejši zrak. Za začetek sicer najbrž kaj lažjega, saj se mulcu konkretno pozna tole prisiljeno počivanje ... ampak bomo že.
Vsaj polže sem letos očitno pravi čas začela zatirati in smo v količini pojedene domače solate vsaj zaenkrat v prednosti mi in ne polži. Zasluge za pravočasnost pa to rundo nosi ... težko verjeti, ampak je res ... lauf. Že konkretno veliko časa nazaj sem se namreč komaj izognila padcu (in najbrž kakšni poškodbi), ko sem med laufom stopila na rob čudnega temno rjavega fleka (premera dobrega pol metra), ki se je potem izkazal za nenormalno veliko količino še čisto mini mini lazarjev, ki so se prav tam na moji lauf trasi odločili prečkati cesto ...

tukaj imajo tudi cene lepe ☺
tudi slikca je sposojena tu

Kljub vsemu ostalemu pa moram priznati, da poglaviten razlog za mojo očitno nedružabnost tiči v nekem drugem grmu, ki trenutno nosi ime "A Clash of Kings".

In zdaj bom čist zares končala - grem nazaj oziroma naprej obračat liste. JM me namreč nesramno lovi in ko bo prišel do druge knjige, bo precej čudno, če ne bom jaz že pri tretji ☺

Eboran tevs*

2011-05-24T08:28:00.001+02:00

Ej ot vilpv enul, ila mes anul zaj amas?

Ej onlesims itajartzv, ad es iravts ojideru ila mes anduč amas, rek mami ekat eksilberp?

Ej ejnkul holps onlesims itaviš, eč zeč avd ind bo ikilf etsarz eš ajčev ajnkul?

Ham, kerd ijsap.

* Prevod za vse tiste, ki se vam prav tako zdi, da je nekaj narobe (z mano) ☺

Narobe svet
Je to vpliv lune, ali sem luna jaz sama?
Je smiselno vztrajati, da se stvari uredijo ali sem čudna sama, ker imam take prebliske?
Je luknje sploh smiselno šivati, če čez dva dni ob fliki zraste še večja luknja?
Mah, drek pasji.

p.s.: Ob ostalih neumnostih trenutnega obdobja je naravnost sproščujoče opazovati, kako mularija še nima vgrajenega dejstva, da je zunaj že skoraj poletje. Zakaj torej ni primerno iti v zimskih kavbojkah v šolo? Aja, a dokolenke niso več za nosit?
In potem me po celem dnevu švicanja v skoraj zimskih oblačilih in skoraj zimski obutvu gledajo kot telički, ko me njihov strašnosmrad skoraj stane zavesti in jih zgrožena takoj spodim v kopalnico (ne šele tik pred spanjem).
A meni da noge smrdijo? Neeeee, to je najbrž pomota ...

Ampak bi bila zelo zadovoljna, ko bi se tudi ves preostali obstoječi smrad dal odstraniti z milom, toplo vodo in svežimi, času primernimi oblačili ... jg, tko je. Bom že zvozila nekako. Še vedno sem. Vmes moram pa spet malo v hribe in med skale. Pismo no, manjkajo mi, čist zares.

Kam hočeš, mravljica, kam?*

2011-05-19T20:46:00.000+02:00

* Wikivir vsebuje celo besedilo

Hm, tole mi pa ni všeč …

2011-05-14T13:14:00.000+02:00

Kje sploh začeti? Bolj na začetku? OK.

Kot mula sem hodila k pevskemu zboru. V času osnovne šole. Nekaj časa je bilo fletno hodit, nekaj časa sem hodila zgolj zato, ker je bilo sodelovanje tam pogoj za ZU (se spomnite ZU, U in MU?), pa vsako leto smo imeli revijo otroških pevskih zborov, kjer je bilo fajn (čeprav v plavih kiklah, belih srajcah in belih žabah – dokler so uspele biti bele).

Pri nas doma ima od vseh fantov pri hiši JM posluh izključno za poslušanje, najstarejšega sina je učiteljica že v nižjih razredih OŠ lepo prosila, naj ne hodi k zboru, mala dva sta pa slavčka. En ima nor posluh že od minimini obdobja, drug prav tako prepeva od malega dalje in to tako, da ju tudi tršička v šoli rada vidi na vajah pevskega zbora. Mulca se zadnje dni na vso moč (že kar malo pretirano, če mene vprašate) pripravljata na letošnjo revijo otroških pevskih zborov v naših krajih. Včasih ju moram zvečer na silo ustaviti, ko žgolita v sobi, ko bi morala biti že davno v mižulah.

Včeraj sem ju malo bolj pozorno poslušala, pa sem mislila, da slišim narobe. Danes sem ju skibicala, da sta zapela še enkrat … pa je bilo isto. Potem sem dobila pred nos še besedilo in … začela krepko godrnjati.

A zakaj? Zato, ker … se spomnite pesmi

Rastejo trave in misli,
raste in širi se dlan,
rastemo z njo …

se spomnite, kaj pride na mesto teh treh pikic? O ja, jaz se spomnim. V "mojih" časih smo peli

.. rastemo z njo pionirji v velik pokončen dan.

Danes so se pionirji spremenili v mi otroci, pionirski hura v refrenu pa se je spremenil v otroški hura.

Ma ne, ni mi prav. A moram pričakovati, da bojo tudi »Hej brigade« dobile drugo besedilo, pa "Na oknu glej obrazek bled" in ostale iz naše ne tako zelo oddaljene zgodovine? Pa prav zanima me, ali imajo soglasje dragega Pavčka …
Vse kar je prav no. A bomo zdaj vse, kar se tiče obdobja pred TISTIM junijem kar zradirali? Če so za brisanje najprej na vrsti besede, kaj sledi potem?

Solit naj se grejo!

No comment

2011-05-10T06:00:00.001+02:00

Očitno se danes mularija uči stvari, za katere mi resnično nismo slišali ☺
Nasmejala sem se pa konkretno.

Baj, baj ...☺

2011-05-09T15:07:00.000+02:00

Pred nekaj leti sem pretelefonarila pol Slovenije, da bi v bajto pripeljala kabelski internet. JG, z JM imava tak posel, da bi bilo to zelo priporočljivo. V večini primerov so mi vljudno odgovorili, da zaenkrat še ne razmišljajo, da bi ga potegnili v naše kraje (razen če sem pripravljena financirati izdelavo), vsi po vrsti pa so si mislili tisto, kar je en od njih čist simpatično izpljunil »gospa, a pa vi veste, kje ste doma?«

Ma ja, seveda vem ☺. Takrat je bila selitev prav in točno sem popolno naključje (pa vedno bolj računam na to, da imam vseeno nekje neko dobro vilo, ki občasno vrže uč name), danes pa vem, da je bila to ena boljših odločitev mojega življenja. In kot pravi prijateljica (pa vedno bolj to uporabljam tudi sama) – ko prideš bogu za zadnje rebro, se pelješ še 7 km in si pri M. V resnici sem samo en pljunek do civilizacije, ko se zjutraj zbudim, moram pa konkretno dvignit brado, da vidim vreme na najbližjem dvatisočaku in kar je še lepše, če me piči, grem lahko gor tudi direkt izpred hiše (res, da je malo dlje in ne moja najljubša pot, pa je vseeno dostopen), pa ko sem doma, sem skoraj tam, kjer sem najraje – skoraj med hribi (skoraj zato, ker je v smeri civilizacije v resnici skoraj ravnina).

Selitev 7 km naprej od … je prinesla s seboj potrebo po dveh avtomobilih. OK, če je to v paketu, je pač v paketu, kaj čem. Takrat smo si omislili komplet – en AVTO in en avtočk. AVTO je bil družinska zadeva, avtočk bolj tako, za zraven, ker ne moreš biti brez, avtobusi pa v naše selo vozijo al pa tud ne (to odkriješ takrat, ko najmanj pričakuješ). Ker sem se tudi takrat dnevno tlačila v Ljubljano, sem ga z veseljem vozila jaz. Tako malo sračko spraviš v čist vsako luknjo, če je treba parkirat v kakšnih nemogočih razmerah. AVTO smo vmes že zamenjali, ta je pa še kar vztrajal oziroma vztrajala*.

Vmes sva se z JM odločila, da imava tudi potomcev čist zadost za najine želje, tisti, ki jih imava, so neustavljivo rasli in se (končno) vsi spokali v šolo … in prišlo je obdobje dihanja na polna pljuča, ko me je začelo še malo bolj metat oziroma precej bolj vlečt v višave, tja pa z velikimi avtomobili praviloma nismo nikoli rinili. Pa ker tista neskončna hoja ni glih tisto, kar v hribih tako zelo obožujem, mi hoja po skoraj ravnini predstavlja le odskočno desko do užitka, ki se ji reče skale (in se do izhodišč malo višje raje pripeljem, če le gre), pa ker so odmaknjeni hribi in gore daaaaaaleč najlepši v snegu, je avtočk z leti dobival vedno bolj zahtevne naloge. Priznam, v letošnji zimski sezoni se mi je ogromnokrat zgodilo, da sem pred začetkom ture morala najprej za silo pomiriti želodec, ki je bil zaradi Clio-rodea po neverjetnih zasneženo-zaledenelih kolesnicah in posledično drsanjem s podvozjem po ledeno trdnem vmesniku med kolesnicami čist razdražen in čist neprimeren za celodnevno švicarijo (da sploh ne omenjam tega, da me je vedno sproti skrbelo, če bova prišla tudi nazaj ...) In ne, teh voženj sama nikakor ne bi zmogla, pa tud JM jih po moje tud samo zaradi ekstra znanja obvladovanja terenske vožnje … ampak avto je pa še vedno le pridna mala sračka** in ne avto, ki je namenjen taki vožnji.

Potem je prišlo do dneva D.
Tok dogodkov se je sprožil bolj zato, ker sva si ob zajtrku v Krmi privoščila motenje pomladne tišine in je skozi zvočnike ugasnjenega avta nekaj dlje časa donelo tisto, kar je v tistem trenutku pač pasalo v moje konkretno energetsko nabito razpoloženje. Ob povratku do avtočka sva najprej doživela en mali šok, potem pa konkretno olajšanje, ko je na milostno prigovarjanje in trapasto buljenje pod pokrov motorja malček vseeno vžgal. V hipu sva sprejela odločitev – koj jutri gre na servis. Na servisu sva doživela novo razsvetljenje, da z malčkom res grdo ravnava in morava nemudoma popraviti njegove sprednje »kolke« … pravzaprav majstru ni bilo jasno, kako to, da še ni popolnoma počepnil in naju pustil nekje v nekih rovtah. Pa menda bi nama bilo čist prav, ker očitno res nimava predstav, da tak avtočk menda ne zasluži, da bi z njim tako ravnali. Pol vam je lahko čist jasna reakcija sodelavcev … ☺

Bila bi zelo švohoten analitik, če domačih razmer ne bi znala razvozljati in s kepo v želodcu sem prišla do ugotovitve, da mi avtočk res ne zadošča več – seveda se ona ni v ničemer poslabšala, midva z JM sva postala bolj zahtevna. Nikoli si ne bi mislila, da bo ta odločitev težka. Nikoli mi ni bilo težko zamenjati avta, ker smo ga vedno menjali z razlogom, da ga je karkoli biksal. Ta pa ne. Ta je priden, poslušen … ma super avtočk no.

Na dan, ko smo izvajali rošado, sem Clio zapeljala iz garaže, da jo odpeljemo, novega velikana pa noter … Čez kakšne pol ure pogledam čez balkon in odkrijem prizor, ob katerem me je stisnilo. Najmlajši lump je stal ob voznikovih vratih, z brado sklonjeno na prsi je objemal avto čez stransko ogledalo in milo hlipal. Pa saj meni tud ni bilo čist vseeno. Nikoli si nisem mislila, da se bom kdaj tako poslovila od kateregakoli avta, avtočka pravzaprav. Pa sem se. Odložila sem vse in se pridružila mulčku. Solz sicer nisem točila, sem ga pa popolnoma razumela in nekaj minut sva se tiho objemala ob voznikovih vratih.

Draga moja Clio – pridna si bila in rada sem te imela.

Tebi pa welcome! Upam, da bodo naši skupni dnevi prav tako prijetni, kot so bili s tvojo predhodnico. Mali lump je itak raztrobil že celi vasi, da te imamo☺Vsi tisti, ki zate niso izvedeli od njega, so se pa najbrž s tabo seznanili oni dan, ko sem te precej trapasto odskakljala mimo nabito polne gostilne – ja no, res si mrcina in se moram še malo navadit nate.

* Nekje v vmesnem času sem ugotovila, da je tudi Clio pravzaprav ona – muza zgodovine http://en.wikipedia.org/wiki/Clio
** izraz mala sračka je v primeru tega avta neskončno ljubkovalen izraz

Back ... nekako

2011-05-08T12:09:00.000+02:00

Vem, ni fajn, če sem tiho ... vsaj za tiste, ki me osebno poznate, to ni najboljši znak.
Stvari se normalizirajo. Mulo je fajn, šivi so zunaj, jutri gre v šolo ob zapovedanem ne-norenju in še vedno na sicer ne totalno strogi dieti (pa še vedno dovolj, da ga ne morem parkirat v šolsko kuhinjo), kar sestavi zanimive logistične podvige njegovih staršev. Ampak zadeva je samo še en projekt(ič) več v življenju ... in če na vse skupaj gledam tako, ni druge, kot da zmagamo na celi črti.
Mene je malo zdelalo vse skupaj, psiha je delala v smeri, ki je ne maram in temu primerno imam (sem imela) občutno manj energije za karkoli. Konkretno pomanjkanje spanja in dejstvo, da sem nekaj dni zapored po grlu uspela spraviti le vodo in kakšen griz čokolade, sta naredila svoje. V času, ko je bil mulo v bolnici, sem imela vsak dan, ko sem se spuščala po stopnicah proti izhodu, solzne oči in kepo v grlu kljub temu, da se je mulo zdravil z neverjetno hitrostjo. Pa ni šlo za strah, da bi bilo kaj narobe (sem že sredi noči, ko smo prihajali, dojela, da je v megastičnih rokah), zvijal me je tist obupen občutek nemoči, ko lahko le opazuješ, pa ne moreš ničesar storiti zanj. Samo staršem je jasno, kako te črviči, ko mulo trpi, ko bi dal vse, da bi mu olajšal bolečine, pa ne moreš narediti ničesar, ko bi najraje zamenjal z njim, če bi šlo, pa ne gre ... No, to je bilo tisto nekaj, kar me je (mogoče čist preveč) potolklo. Posledično tudi zdrava dva mulca doma nista imela kaj dosti od mene. Mah, kaj naj, tko je blo.
Včeraj me je končno spet potegnilo - lauf. Dva tedna sem štrajkala, ker ... ja no, al res ni šlo, al sem imela pa kup izgovorov, da nisem šla (bohved zakaj, ane). Letni čas je sicer prinesel svoje - oči so me pekle od cvetnega prahu (in danes zjutraj sem imela čist zalimane), spet so na tapeti zoprnice muhe, ki jih mimogrede vdihneš (v bistvu je še fajn, če jih skozi usta, ker jih včasih uspeš izpljunit, tiste skozi nos so pa pasja zadeva), pa sem kljub vsemu zvečer končno čutila spet tisto energijo, ki me je letos (prvič ever) držala celo zimo in se ni ustavila dokler ... fajn je spet dobit nazaj tisto pravo mene, ki mi je všeč, ki ima dovolj energije za vse ...

Kljub molku tukaj gor sta se kartici na obeh fotosih polnili in beležili zgodbe, ki so se dogajale v preteklih dveh tednih. Obljubim, da si bom vzela čas in jih prelila sem gor.

P.S.: vsaj okna v stanovanju ima vsa čista, ker sem bila večino časa doma ☺

Tale macesen me je očaral pred točno dvema tednoma, ko sem med operacijo malega pohajkovala okrog bolnišnice, žal pa sem imela s seboj samo telefon ... za novo fotkanje mladih storžev s "tazaresnim" fotosom bom morala zdaj vsaj kakšnih 1000 višinskih metrov višje.

Ej, hb, da niste v Parizu!

2011-04-24T17:52:00.000+02:00

Lani ob koncu poletja me je prijelo, da bi šla spet gor. V Pariz. Pred leti, ko sem zapustila službo, v kateri je bilo mesto ob Seini mnogokrat moj začasni dom (seveda dom ni pravi dom brez mojih fantov), sem imela sama pri sebi dolga pogajanja o tem, ali me bo Pariz sploh še kdaj videl.

Torej, lani sem končno odgnala njegov neprijetni del okusa in si zaželela, da ga ponovno doživim, tokrat skupaj z mojimi fanti. Enega strašno zanima, kje sem službovala, spet drugemu dolgujem nekaj skritih kotičkov, kamor sem zahajala, enega neskončno zanima, od kod je prišel njegov zdaj že krepko utrujeni in rahlo v letih medvedek Pu ...

Prvi konkretni načrti so padli še v lansko jesen, točneje v krompirjeve počitnice. Tiste načrte so nam odnesle demonstracije, ob katerih me je takrat še land-lordica najetega apartmaja prepričevala, naj raje ostanemo na varni razdalji. Priznam, porušeni načrti so me takrat precej žalostili.
Posvet doma in z land-lordico na drugi strani je prinesel odločitev - gremo za prvomajske šolske počitnice. Vse skupaj smo postavili malo ob stran, načrte pospravili na varno na našo knjižno polico potepanj in počakali, da so letalske družbe začele z objavo letov za praznični čas.
Prvi šok je bil konkreten. Najnižje cene letalskih kart za to obdobje so predstavljale petkratnik tistih iz obdobja krompirjevih počitnic. Najdražje pa predstavljajo celo bogastvo. Z JM sva mlela in tuhtala, tuhtala in mlela. Na koncu sva sklenila, da bi bil Pariz v takem aranžmaju absolutno predrag za naš proračun ... in dokončno odpovedala tudi stanovanje land-lordici.
Ej, ampak Toskana je samo en daljši ovinek od nas. Gremo pa v Toskano. Z avtom.
Pol aprila je minilo tako hitro, (da mi še danes ni popolnoma jasno, kako in kam ga je odneslo) ko JM prijavi "ej sori, ampak zadnji teden aprila moram v tujino".
Globok vzdih in "JG, služba je služba". Ampak, to pomeni, da ne moremo v Toskano. OK, že n-tič spremenjeni plan - bomo pač izkoristili dneve kolikor se bo dalo sproti. Bomo pa prvi vikend praznikov šli malo v hribe, ko se JM vrne, pa še kam dlje za dva ali tri dni.
Nekako sestavimo hudičev zadnji teden pred prazniki. Situacija na vseh koncih je taka, da že skoraj vsi dihamo na škrge in hudo zelo rabimo odklop, skupni odklop.
Sobotna napoved je lepa ... padejo hribi. Cela četica, midva in mulci, lep dan kljub vetru, ma super je blo no. Spet en dan, za katerega sem imela občutek, da se stvari lepo poklopijo ... do večera in ...
C: mami, mene pa ful trebuh boli ...

Tole pišem v nedeljo ob 13.15 v sobi številka 8 v četrtem nadstropju "naše" bolnišnice. Po prihodu iz operacijske sva z malim odgurala dve munjeni, bolečinsko in bruhalno ful čudni uri. Zdaj končno spi. V roko mu kaplja vsebina prozorne flaše, v obraz je še ves zelen, po trebuhu še ves "porisan" in prelepljen ...
In kot mi je napisala prijateljica: "Ja mater no. Ej, hb, da niste v Parizu!"

Pu je z njim tudi tokrat. Med operacijo ga je čakal na bolnišničnem oknu.

Izpoved črne ovce

2011-04-22T21:16:00.000+02:00

ovčice so izposojene tukaj

Če bi vprašali tiste, ki me poznajo, bi jih nekaj kot iz topa ustrelilo, da sem strašno družabno bitje. Nekaj drugih pa bi prav tako ustrelilo, da se najraje držim zase oziroma v krogu svoje družine. Kje se skriva resnica? Pravzaprav nekje vmes.
Res je, da imam rada družbo. Po duši in manimejker varianti sem čvekač. Temu primerno imam večkrat težave z glasilkami in ko človek prvič doživi, kako mi sredi besede odpovejo poslušnost, je najbrž malce grozljivo ... ampak moj bivši zdravnki me je zelo kmalu prebral "če ne morete biti niti sekundo tiho, ni to nič neobičajnega".
Po drugi strani pa mi domači brlog resnično predstavlja brlog. Saj ne, da bi bil tako zelo strašno umazan in zanemarjen (čeprav priznam, da čistilne veščine pridejo v poštev le takrat, ko ostanem doma - torej mora najmanj strašno zoprno deževati ali z neba leteti ušpičene prekle). Domači brlog je v prvi vrsti prostor, kjer sem jaz lahko jaz v taki obliki, kot mi trenutno paše, kjer sem lahko tudi ves čas tiho, če mi tako paše, kjer imam vedno nekoga, ki ga lahko objamem in on (ker pač "one" nimam) objame mene. Prostor, kjer lahko cel dan strašim v pižami, če mi tako paše, ali pa v samih gatah, kjer lahko občasno cel dan preživim v horizontali med požiranjem knjige ...
Temu primerno tudi vsak "zunanji" nima vedno vstopa k nam. Ljudje so se na to že navadili. Itak se jim je dogajalo, da so se zaman pripeljali 8km naprej od civilizacije samo na uro pogledat, ker nas ponavadi v lepem res ni nič doma. Sicer pa tudi tako ni neprimerno, da od potencialnih obiskovalcev pričakuješ, da te pokličejo, preden te razveselijo s samim seboj.
Nekoč v časih začetka naše družine je bilo temu drugače in tisto me je ubijalo. Na pete se mi je prilimala ženska, za katero sem imela občutek, da še dihati poskuša po mojem ritmu. K meni je prišla, da pove, da se je naredil nov dan, priletela je mimo, da vpraša, kaj je moj sin jedel, kaj mislim o ideji za njeno kosilo, kakšno oblačilo bi rada kupila svoji hčerki, kaj bi počeli naslednji ... ženska me je dušila in ob najhujših navalih sem se je branila tudi tako, da sem se zaklenila v stanovanje in se nisem javljala ne pri vratih ne na telefon. Na srečo se je zadeva v določenem mementu zaključila in spet sem lahko zadihala. Takrat sem si obljubila, da nobenemu sosedu ali sosedi nikoli več ne pustim tako zelo blizu naše družine.
Leta so tekla, fantje rastejo, pretirano močnih tovrstnih vezi nimamo praktično z nikomer ... no, vsaj mislila sem, da jih nimamo. Do danes sem bila trdno prepričana v to. Pa sem se motila (psssst, ampak očitno se tudi jaz kdaj zmotim ☺).
Danes, ko sem v prijetnem poznem popoldnevu ravno krtkala po vrtu, v trenirki do mene pribrzi soseda "ej, lepo te prosim, a mi lahko posodiš mikser, moj se je skuril v popolnoma napačnem času".
Njeno vprašanje mi je dalo misliti in mi odprlo oči, da živim v zmoti.
Če nadaljujem pri vprašanju ... sosede (točno te sosede) sem bila vesela. Ja, resnično vesela, ker se je spomnila, da reče meni, da ni šla h komu drugemu, da ni izbrala variante vožnje do prve trgovine in ni kupila novega ... V nekaj letih, odkar smo sosedje, našega druženja ni bilo veliko. Tisto občasno, beseda gor in dol, niti piva ali vina nismo prelili prav veliko skupaj, pa vendar sem ob razmišljanju ugotovila, da v primerih, ko jo z JM mahneva po svoje in veva, da ni variante v pol ure priti do mulcev, če bi se jim kaj zgodilo, vedno naročim, naj gredo v takem primeru točno po to sosedo, brez strahu ali kepe v grlu pustim najmlajšega lumpa na njihovem dvorišču, ko moram špilat taksi službo za velika dva ... pa očitno je tudi pri njih podobno - če je njihov mlajši pod našim okriljem, zadeva špila podobno.
Pod črto - vesela sem, da imam take sosede. V resnici dobro dene. In ... khm, očitno sem res bolj družabno bitje.

Osupljivo vijolični

2011-04-21T20:22:00.000+02:00

obožujem jih

Skravžljano rdeči

2011-04-21T20:17:00.000+02:00

skozi njihov čas na vrtu

V takem

2011-04-18T20:39:00.000+02:00

v vseh mogočih pogledih trapastem dnevu daleč najbolj sedejo rožce. Po možnosti rožce kje na višini, kjer se ti možgani zbistrijo, podstrešje nekoliko pospravi in telo ravno prav utrudi, da potem fajn spiš in ne delaš (več) neumnosti.

Dragi Božiček,

2011-04-15T14:59:00.001+02:00

prosim te, da še pred decembrom (pravzaprav še pred prvomajskimi, če gre) poskrbiš, da bodo tole prebrali vsi učitelji oziroma vsaj tisti, s katerimi se po sili razmer dnevno srečujem zaradi mojih mlajših dveh.

p.s.: dokler se bojo mulci v šoli bali igrati fuzbal, ker jih bo strah, da bojo za napačno brco dobili slabo oceno, je šola pri nas itak podobna Alkatrazu.

p.p.s.: starši, ugasnite ekrane in pojdite skupaj z mularijo na najbližje igrišče metat na koš, ... al pa kej druzga, samo migat pejte na luft. Ne bo ostalo nič od spomladanske utrujenosti ☺

Roger Waters Zagreb

2011-04-14T16:34:00.000+02:00

Čist vsaka beseda je preveč. Predstava stoletja. Kdor je bil tam, ve vse.
S razmišlja, kako bi prestavili poletni potep, da bi lahko prišli še v Milano ...

Sploh ni dileme

2011-04-12T00:09:00.001+02:00

Sem in tja ob kakšnem čudnem neproduktivnem in ponavadi neodločnem dnevu obsedim pred TVjem. Priznam, odkar je JM tam okrog ekrana postavil še nekaj dodatnih škatel, se v resnici ne znajdem več najbolj oziroma si nikoli ne vzamem časa, da bi naštudirala povezavo tistih škatel med seboj in osvojila pravo zaporedje pritiskanja na vseh pripadajočih daljincih. Fantje se mi smejijo, pa mi je zlo vseglih. V takih dnevih se že prepritiskam do česarkoli, kar bi buljila. Ja, v takih dnevih kaj dosti več od buljenja pač ne premorem. Včasih se ob takih dnevih ustavim na srce parajočih zgodbah, ob katerih ponavadi na začetku in na koncu piše, da so posnete po resničnih dogodkih. In kaj imam od tega? Pravzaprav nič konkretnega. Precej konkretno proč vržen čas, ki ga v čudnosti dneva tako ali tako ne bi bila sposobna kvalitetno izkoristiti, nekaj posmrkanih robčkov in ves čas gledanja zavedanje, da se to dogaja drugim, nekje daleč od oči, daleč od srca, daleč od moje realnosti. Zavita v vati prijetnosti življenja brez vsake težave odmislim krutosti, ki jih pišejo zgodbe okrog nas ... dokler te nekega lepega dne kakor strela z jasnega ne zadane spoznanje, da tvoja vata ni neprodušen oklep, da se filmske zgodbe dogajajo na tvojem dosegu, da nimajo vse hepi-endov, da se ljudem, ki so ti dejansko blizu, sesuvajo svetovi in da si čist navadna trapa, ker te tista žarnica, ki se je odločila pregoreti in je še vedno nihče ni zamenjal, mori, ker imaš včasih samo ne najboljši dan in zaradi tega uničiš dan še vsem svojim, ker ... si ne odpreš oči in si dopoveš, da si največja srečnica pod soncem, ker imaš vse to, kar pač imaš.
Lepo prosim, ko bom naslednjič težila in se pritoževala nad čemerkoli, naj me nekdo lopne po buči ali pa naj me samo spomni na ta zapis. Izpolnjene imam prav vse pogoje, da bi bila lahko neskončno srečna in če nisem, sem seveda čist navadna koza.

Foto brkljanje po vrtu

2011-04-11T18:44:00.000+02:00

Rožce vedno dobro denejo. Tulipani pa rabijo še kakšen dan, da bojo foto-friendly

Ne morem še mimo

2011-04-09T20:03:00.000+02:00

V naših krajih je neskončno pihalo.
V danes neskončno žalostnem kraju s cerkvico, ki se dviga nad neskončno ravnino, pa smo veter pogrešali. Sonce se je intenzivno potrudilo, da se je primerno poslovilo od male sončice.
"Pridite barvni, točno tako, kot je bila barvna in sončna ona."
Stiski rok s težkim zadrževanjem solz z mnogimi, ki smo se srečali spet po dolgem času. Vsi od nas z željo, da bi se srečali ob drugačni priložnosti.
Ne želim si predstavljati, kako je, ko se poslavljaš od otroka, od vnuka ... med solzami sem lahko ponudila le objem, ki ga nobena ni želela zaključiti in "zdrži!"
Od danes dalje bom Zvezdico Zaspanko težko prebirala brez solz v očeh.

Vsaka solza posebej mi nosi isto sporočilo. Bodi neskončno srečna z vsem, kar imaš!

2011-04-06T22:14:00.000+02:00

13.08 je kazalo na uri, ko sem odprla žmigajoče okno skype-a.

Med možganskim neurjem zakaj-ev in kako-jev so mi oči zalile solze, kepa v grlu je bila vedno večja, roke so se začele tresti ... čas se je za trenutek ustavil.

Med vozičkanjem našega takrat 8-mesečnika mi je s soncem v očeh med prvimi povedala, da bo mami. Kako je takrat sijala od sreče, kako je bila vesela, jaz pa skupaj z njo. Danes pa njene male punčke naenkrat ni več. Vmes, ko ne jokam, objemam moje fante.

Vikend v znamenju rožc

2011-04-04T17:44:00.000+02:00

Vikend se menda začne že v petek popoldne? ☺ Tudi tokrat se je rožnat vikend začel že v petek popoldne. Z mlajšima dvema smo se odpravili na predavanje k Ruth v Podvin. Rezultat našega obiska je večstranski - po eni strani sem končno našla limonsko travo, ki sem jo že nekaj časa neuspešno iskala, spet po drugi strani sem bila čist navdušena nad drobnimi gorenjsko-kmečkimi detajli posesti (ki bi jih moja soseda sigurno označila kot stara šara, meni pa so neskončno všeč), pa spet totalno zmedena nad količino informacij, ki nam jih je v svojem skoraj triurnem izčrpnem predavanju nasula Ruth ... jah no, sem računala na to, da bom našla čarobno paličico, ki mi bo hokus-pokus-čira-čara dala tisto, kar bi rada ... mah ja, catch je itak v tem, da še ne vem prav zares, kaj bi letos scoprala na tisti fliki zemlje pred hišo, ko bodo odcveteli tulipani ... in če še sam ne veš, kako naj ti potem še tako močan strokovnjak pomaga. Ja nč, a ne, bom morala še malo razmisliti, pa še kakšen obisk v vrtnariji si bom privoščila.

Najbolj pa je bil nad Ruth in njenim predavanjem navdušen naš C. Od petka dalje kar sije in vsem po vrsti razlaga, da bo vrtnar, ko bo velik. Pa ne samo tam en, ki rije po zemlji, ampak tak, s strašno veliko znanja in energičen in ... tko kot Ruth, no.
"A si slišala mami, ona tud riše. A ni to fajn. Vse bi lahko počel, kar imam tako zelo rad."

Kaj naj potem rečem na vse to? Seveda sine, tako ali tako si za vse vas tri želim samo to, da bi bili srečni v svojem življenju. Če boš srečen med rožcami in skicirko, boš pač počel to ☺ in še jaz bom srečna skupaj s tabo.

Kratek večerni skok do prijateljice me je oborožil še z zalogo malinovih sadik in sobota je bila kot nalašč za krtkanje. Poleg ritja po zemlji za hišo so me tega dneva najbolj razveseljevale tiste, na katere v tistem trenutku sploh nisem računala. Pred tednom dni sem se namreč v trenutku, ko sem ravno naletela nanje, odločila za zasaditev marjetk in popolnoma neznanih rumenih zadevščin v korita na sprednjem balkonu. Rožce sem postavila v korita, potem pa jih zaradi zasedenosti videvala le ob jutrih in včerih, ko ... ja no, ni bilo kaj dosti videti. V soboto sem si jih prvič lahko ogledala v njihovi pravi luči in priznam, da sem popolnoma navdušena ... moja izbira je pa spet popoln krompir ... kar je pa tud fajn, lahko bi bilo glih obratno.

Da je bil dan še lepši, so me na obisku pri starših pričakale še tele ... dišeče in dehteče. Jap, tudi pomlad imam rada, čeprav sem hudo zainteresirana, da se sneg v višjih legah le še obdrži kakšen mesec ali dva ali tri ☺

Ja, sej vem,

2011-04-03T18:58:00.000+02:00

en cel kup stvari me čaka za objavo, mene pa sploh ni doma ... saj zato se pa nabira. Če čepim doma za kakšno knjigo, ne morem povedat kej veliko.

Ena stvar med vsemi ima pa vseeno prednost - čaka že dober teden.

Ugotavljam, da se moje življenje zadnjih ... hm, recimo tam nekje deset let vrti skupaj s Tinami. Če odmislim eno samo, ki je izrazito ne maram in si v resnici sploh ne bi zaslužila omembe, pa so vse ostale strašno fejst punce in vsaka zase mi pomeni nekaj posebnega.
Tole na sliki mi je prejšnji teden podarila ena od teh mojih Tin. Slika je na majico narisana s čopičem in sama sem rabila kar nekaj časa, da sem zaprla usta. Punca je mojstrica. Jaz malomarnica pa čakam z objavo več kot en teden ... no, zdaj pa končno bo ☺

tole korenje je našlo svoj prostor na rokavu

Zakaj, zakaj?

2011-04-01T06:08:00.005+02:00

Zakaj so strašni avtomobili vedno parkirani tam, kjer ali sploh ni parkirišča ali pa je parkirišče za invalide?
V čem je smisel nošenja sončnih očal v laseh?
Ali še huje, v čem je smisel nošenja sončnih očal na megleno deževen dan na vrhu pleše?
Zakaj je treba čvekat po mobitelu tud na sekretu?
Zakaj je treba mobitel sploh nosit s seboj na sekret?
Kako si lahko ženske s tricentimetrskimi nohti obrišejo rit?

Khm ☺

2011-03-31T19:50:00.000+02:00

Iz domače naloge četrtošolca :o

Zakaj se danes že od jutra krohotam?

2011-03-24T14:08:00.000+01:00

Sodelavci so mi eno ušpičili, a ne ☺ Spodaj so plakati, s katerimi so včeraj polimali mojo mizo in njeno okolico ...
Tisti, ki me poznate še malo bolj, se boste najbrž krohotali še bolj ... jaz in Kitty :o

Ja, pa če verjamete ali ne - danes imam v laseh dve špangi (ne, seveda ne uganete, da sta Hello Kitty), pa pišem tud z roza svinčnikom, ki sem ga ošilila s šilčkom, na katerem je seveda Hello Kitty, vse skupaj pa občasno počiva ... ja seveda, v Hello Kitty lončku, poleg katerega sta čestitka in čokoladno jajce ... itak, Hello Kitty.

In potem naj bom med vsem tem jaz resna? ☺☺☺☺☺

Priznam, vmes so tudi ne-mačkasta presenečenja ☺

Good girls ...

2011-03-23T21:01:00.000+01:00

... go to heaven,

bad girls go everywhere ... (Jim Steinman)

Call me bad girl ☺

Po jutranjih presenečenjih in zgodnjem oddajanju mularije (mah, če imaš prvošolca, ga moraš dostaviti osebno tršički v roke, kar se včasih ne izkaže za najboljše ...) sva bila končno na poti.

Medtem, ko sem udobne adidaske menjala za tud udobne garmontke, mi je telefon že skoraj pregorel od sms-ov vseh, ki ste danes mislili name ☺hvala vsem še enkrat

Kmalu potem, ko sva se spravila ven iz gozda, sva dobila spremljevalca. Tako vztrajno nama je delal družbo dobro uro, da sva ga kar pogrešala, ko jo je ubral po svoje. Še ime sva mu dala - Firbček

Še skok nad Vrtačo in bova na soncu

v ozadju Bohinjska vratca z veliko sproženimi plazovi

Strmina pod kočo je bila že konkretno pasja - vsako stopinjo si moral konkretno vkopati v pobočje, ker je bil sneg že tako ojužen, da si sicer konkretno drsel nazaj proti Travni dolini ... priznam, da me je tista mini strminica zdelala. Pa saj sva potem malo počila pred kočo.

tale pa ni bil prijeten

snežna idila v višini Konjskega prevala

ata Triglav ☺

sneg je že čist gnil in temu primerno garaški, v takih razmerah bova do vrha potrebovala še dve uri ... ura je pa že hudo veliko ... res bi morala od doma dve uri prej, pa pač ni šlo

jah nč, Kalvarija, tebe napadeva naslednjič, danes se pa obračava nazaj

Tole danes je bila kljub konkretnemu težkemu gnilcu od Polja navzgor zame najlepša turna smučarija ever. Čeprav je bilo snega vse sorte, sva se popolnoma izognila tanki skorji na napihani kloži, ki me je do sedaj še vedno totalno uničila ... tokrat pa je bila smučarija navzdol naravnost enkratna.

Ah ja, lep dan je bil.

Tud prebliski malega avtočka in povito oko najmlajšega mulca* ga ne moreta pokvariti.

*sploh ne spraševat prosim - še vsa prešvicana sem bila z mulcem potem še v zdravstvenem domu, da so mu oskrbeli oko

...

2011-03-23T01:50:00.006+01:00

Ticking away the moments that make up a dull day

You fritter and waste the hours in an offhand way
Kicking around on a piece of ground in your home town
Waiting for someone or something to show you the way

Tired of lying in the sunshine
Staying home to watch the rain
And you are young and life is long
And there is time to kill today
And then one day you find
Ten years have got behind you
No one told you when to run
You missed the starting gun

And you run, and you run to catch up with the sun, but it's sinking
Racing around to come up behind you again
The sun is the same in a relative way, but you're older
Shorter of breath and one day closer to death

Every year is getting shorter
Never seem to find the time
Plans that either come to nought
Or half a page of scribbled lines
Hanging on in quiet desparation is the English way
The time is gone
The song is over
Thought I'd something more to say

Home, home again
I like to be here when I can
When I come home cold and tired
It's good to warm my bones beside the fire
Far away across the field
The tolling of the iron bell
Calls the faithful to their knees
To hear the softly spoken magic spells
(Roger Waters)

Cvetoči pozdrav z naših okenskih polic

2011-03-22T19:16:00.000+01:00

Tele lepotice trenutno cvetijo (če kaktusov, bromelije in ene bazilike ne upoštevam).

Še dobro, da mi ni treba izbirati, kateri cvet mi je najljubši, saj bi se bala, da se kateri od njih zamerim ☺ njihove barve v večernem soncu mi niso dale miru in jih je bilo treba malo pofotkat

Danes

2011-03-20T20:23:00.000+01:00

je bilo veliiiiiiiiiko poskusov, da bi mi tale dan pokvarili. Zaenkrat lahko rečem, da nikomur ni zares uspelo ☺

Vsi trije mulci so bilo večino zgornjega dela na krpljah ... midva pa brez in temu primerno občasno v snegu do sredine stegen. Ampak dokler je šlo, je blo fajn.

občasno je blo treba kar po kolenih

spet drugič je zmagala tazadnja ☺

Gozdna cesta od Mrzlega studenca proti Zajavorniku je živ obup in je bila vsaj danes primerna za lastnike močnih želodcev oziroma velikih terencev, s katerim te v želodcu seveda ne zvija, ko te meče po poledenelih kolesnicah in podvozje riba po tleh. Gmajna je čist razsuta zaradi gozdarjenja (karkoli že so počeli), smuči je pametno imeti na hrbtu skoraj do zadnjega ovinka pod Lipanco (razen, če raje vozite makadamke) ... vreme je blo pa fajn, še bolj fajn pa je bilo to, da je bilo resnično malo ljudi ... Planica, hvala!

O malem špilfrderbarju pa ne bi. Sem se odločila, da je bil vendarle lep dan ☺

nasmejano na uč

2011-03-15T19:55:00.000+01:00

nasmejana večerja
kuhar - najstarejši prestolonaslednik

Pojdi z ...

2011-03-13T11:46:00.000+01:00

Večer sva si privoščila tukaj.

Ah ja, kaj naj rečem ... Dani je v teh dvajsetih letih definitivno nekaj dobila in nekaj izgubila - pridobila na uč deset kilogramov in namesto energične vokalistke postala pojoča gospa, ob vsem skupaj pa izgubila tudi svoj dih jemajoč razpon glasu. Ja no, očitno ne morejo biti vsi boljši z leti. Če je glasu vzrok konec turneje, bi morali tudi tokrat razmisliti o odpovedi koncerta, saj smo na odhodu iz dvorane ob resnično kratkem koncertu na vseh koncih razglabljali samo o tem, kako si ni več podobna ...

In če boste brali gornjo reportažo ... ne, mikrofon ni bil ničesar kriv, glasu ob višjih tonih enostavno ni bilo iz njenega grla ... ne piskajočega ne kakšnega drugega. In kako naj bo potem množica navdušena, če je dobila le polovično predstavo? Mogoče bi pa morala okrcati samo sebe ...

Kaj pa če …

2011-03-12T17:02:00.000+01:00

Včasih pride dan, za katerega kljub lepi vremenski napovedi in odsotnosti vseh običajnih obveznosti veš, da ga ne boš preživel tako, kot bi ga najraje. Tale moja sobota je že ena takšnih. 8-urno ponavljajoče se futranje mladine z antibiotičnimi arcnijami, JM-jev priščipnjen živec pod lopatico, utrujenost neprespanih noči zaradi bruharije najmlajšega … ja no, bom dan pač preživela na običajni nadmorski višini.

Pa ker bom zjutraj itak vstala zaradi razdeljevanja tablet in doziranja sirupa, pa ker vem, da je škoda it nazaj spat, če mi enkrat že uspe dvignit rit iz postelje … kaj pa, če si enkrat po dooooooolgem času v soboto zjutraj omislim svež kruh? Fantje bodo zadovoljni, pa itak me že sto let ni bilo v soboto zjutraj v trgovini.

Podnapisi – sama sem očitno en tak čuden primerek xx modela. Šoping mi predstavlja nujno zlo … pa ker je treba hodit naokrog oblečen in je občasno pač treba kaj pojest in ker doma ne morem pridelat vsega … pravzaprav redko kaj, enkrat tedensko zberem toliko energije, da se odpravim do trgovine (ali dveh), da nakupim tisto, kar se je znašlo na listku, ki ima sicer svoje domovanje na hladilniku. Če me v trgovino postavite brez listka, bom šla ven po vsej verjetnosti brez vsega … kvečjemu s šopkom tulipanov in kakšno čokolado, če bom ravno naletela na kaj od tega dvojega. Tudi tisto 1x tedensko šopingiranje je po mojih izkušnjah daleč najbolj ugodno enkrat med tednom zvečer v najbližjem velikem centru in to pol ure preden zaprejo – ljudi ni več, police pa so spet polne, ker jih pripravljajo že za naslednji dan. Če mi uspe tole, sem daleč najbolj zadovoljna – hladilnik je poln, šoping pa ne terja več kot pol ure vsega skupaj.

Če se vrnem na idejo petkovega večera … kaj pa če bi v soboto zjutraj imeli enkrat svež kruh? Tiste pregrešne polnozrnate rogljičke, v katere tako nesramno dobro paše domača marelična marmelada?

Če me še kdaj preblisne kaj podobnega, pa bo kdo od vas seznanjem z mojimi tovrstnimi samouničujočimi nagnjenji, ga lepo prosim, da me čist dobrohotno lopne po buči … povem zakaj.

Prvi šok sobotnega jutra sem doživela že na vožnji do ne najbližje trgovine … ja, mimo tiste bližnje sem se peljala – očitno točno ob osmih, saj sem s ceste opazovala, kako se trop neučakanih posameznikov tlači skozi vrata trgovine kot v najbolj odštekanih posnetkih prvih dni razprodaj pri naših sosedih. Puf … mi leti čez možgane … a mogoče kaj zastonj talajo?

Parkiram avto pri »moji« štacuni in doživim naslednji šok. Penzionisti (sori moja dva, k vem, da tole bereta, ampak vajina generacija je bila vsaj danes osupljiva in milo rečeno nemogoča) so se pulili že za vozičke v vrsti … :o V trgovini so plezali en čez drugega, kot da jim gre za preživetje, mož je težil ženi, ker je predolgo stala ob polici z rožami, druga žena je svojega besedno skoraj požrla, ker je voziček pustil 10 cm preveč v desno, pri sadju in zelenjavi so odrivali en drugega, si pulili stvari izpod rok … in to nekaj minut čez 8 zjutraj … ljube duše, kaj bo jutri konec sveta? Bo dan kaj slabši, če si ga privoščite v miru in zadovoljstvu? Pa tudi sicer … piše se leto 2011 … dragi penzionisti, ste pozabili, da smo od takrat, ko je dejansko zmanjkalo kruha, praška in vložkov, če nisi bil dovolj zgodaj v vrsti, predihali že dobrih 30 let?

Priznam, osupljivost sobotnega jutra se me še vedno drži. Razmišljam, kako je možno, kako si ljudje s totalnimi malenkostmi uničujejo prekrasen dan ... očitno dan za dnem. Gledam mulce, ki se mi prav pečeno režijo, ko jih prosim, naj me zaboga ustavijo, če se kdaj v bodočnosti meni poslabša v to smer in bom pozabila življenje živeti lepo, zadovoljno in skulirano, če bom kdaj v sončnem sobotnem jutru pozabila mirno in globoko vdihniti, ter si priznati, kako lep dan je okrog mene.

Ah, k vragu trapasto jutro … lep dan je danes! In ni ga še konec ☺ danes je gregorjevo

Lauf

2011-03-09T17:33:00.000+01:00

v tem letnem času je fajn - ni še vroče in lahko laufam še skupaj s soncem, ki mi na tla pod nogami riše moj lastni tempo, ni še muh in ni še prav veliko laufarjev po mojih potkah, ob katerih cvetijo prvi rumenčki - trobentice in lapuh.
Predvsem pa ob švicariji paše pozabiti na to, da moram čez nekaj ur odmeriti novo dozo antibiotikov ... zdaj že dvema :(