Na obisku pri Highlanderjih VI

Posebni dogodki noči v gozdu nekje nad Aviemorom se delijo na dva sklopa. Prvi sklop zajema veliko količino vode, ki se je nezadržno zlivala z neba in nam dala vedeti, da bomo v primeru, da ulovimo kakšen suh del naslednjega dneva, vseeno še lep čas hodili po konkretno razmočenih tleh, visoko šavje pa bo zelo pripravno tudi za vlaženje naših oblačil. In ja, načrtovana plezarija tam gor nekje nad nami definitivno odpade. Drugi del dogodkov je pregnal spanec predvsem C&S, ki sta spala v šotoru. Kaj točno je lomastilo okrog njiju, še danes ne vemo. Smo pa nekaj konkretnega slišali tudi mi trije v kombiju. Po moje vseeno niso bile veverice :) oziroma bi jih za take zvoke moralo biti hudo veliko.

Zbujanje v kisel dan je prineslo novo prestavljanje načrtov. Odločili smo se, da gremo vsaj pogledat do sten, ki so mikale J&S.
Na ploščadi pod smučarskim centrom sem doživela prvo srečanje s škotskim načinom hribolazenja. Kakšna vremenska napoved neki? Pa kakšna oprema? Če si se odločil, da greš v hribe, greš pač v hribe - v vsakem primeru bo scalo, če ne takoj, pa čez pol ure, uro, ali najkasneje čez pol dneva. S seboj vzamejo obupno grde pelerine in grejo. A ostala oprema? Hja, na cajte sem se počutila, da sem med Čehi (saj poznate njihove prigode v naših hribih?). V šlapah, zmahanih teniskah z zlizanim podplatom ... med njimi pa s proteini nafutrani specialci, ki jim koža na bunkasto oblikovanih mišicah poka po šivih - ampak vsaj obutev so imeli ti posamezniki dobro. Ob poti sem začudeno ugotavljala, da smo bili tudi mi s svojimi nizkimi trek čevlji kot specialci zanje. Glede na to, kaj sem videla, mi sploh ni več čudno, da imajo največ nesreč v hribih pogojenih s tem, da ljudi ulovi ekstremno slabo vreme (dež, megla, mraz, veter ...), pa potem nikakor opremljeni obiskovalci tam nekje zgoraj (pod 1500m nadmorske višine - najvišji vrh Škotske meri 1344m) srečajo vratarja na ono stran zaradi podhladitve, zdrsa ...

Takoj po zajtrku smo naleteli nanje. Le streljaj od parkirišča jih je raslo kolikor jih želiš ... pa jih nihče ne nabira. Enako se dogaja z borovnicami.

Nekje nad oblaki se je slutilo sonce, hkrati smo upali, da se ne bo prehitro ulilo, vseeno pa smo imeli s seboj anorake in dežnike in jo mahnili na obsežen krog  preko Castle Hilla (721m)  na Cairn Lochan (1215m) in naprej na Cairn Gorm (1245m)

Pobočja se bohotijo v vijoličnih in zelenih barvah

Dokler nismo naleteli na tale del, sem sanjala, kako bi bilo fleteno čez tele puklčke šibnit z biciklom, tukaj pa sem si premislila in višje svojo ugotovitev le še potrjevala - polovico poti bi bilo treba bicikl nosit na hrbtu. Prizori so pa čisti kič.

:) tole ste nekateri že videli. Highlanderji so dobili nov klan 

barve so čist neverjetne

po dveh urah hoje se nam odpre pogled na steno, sta jo najprej želela od blizu preizkusiti J&S

nad stene smo se povzpeli po drugi poti

in se na vrhu pravzaprav zgrozili nad stanjem stene

gora vegasto naloženih blokov in kup šodra ne predstavlja kakšne uživaške plezarije
in ko z vrha opazuješ, kako leti dol, si čist vesel, da nisi v steni

spustili smo se na drugo stran

in se na sedlu spodaj razšli - S&C sta odlaufala še na naslednji hrib, mi trije pa smo se na najnižjem delu spustili navzdol in pristali na občasnem rahlem plezanju navzdol (tam ena II)

Čist fleten spust, ki tudi B ni povzročal težav, saj ni bil luftarsko prepadne sorte.
Smo pa ob tem naredili še dobro delo za nemško 3-člansko družinico, ki se je po poti vzpenjala. Od vseh treh je bil na terenu suveren le oče, ki ga je vidno skrbelo za kakšnih 8 let starega sina in precej prestrašeno in malce nerodno ženo. Z J sva tako na najbolj zoprnem odseku besedno vodila sina, da je varno premagal težavne detajle in počakal višje na primernem delu, da je lahko oče nekoliko lažje poskrbel še za varen prehod mame.

Pogled na prehojeno s spodnje strani. Občasno nas je obsijalo celo sonce.

Že od daleč sva oba z J opazovala čudno škatlo, ki je tičala v zatrepu doline (poglej sliko nižje). Bila je premajhna za bivak in prevelika za štempl škatlo. Jp, firbec nama ni dal miru in sva šla oba bližje. V škatli je oprema za prvo pomoč, če jo slučajno rabiš skupaj z navodili, koga moraš obvestiti, če karkoli od opreme uporabiš, da zalogo lahko obnovijo. Ideja se mi zdi enkratna, nisem pa sigurna, da bi pri nas kaj takega delovalo.

Na desni strani spodaj je vidna skrinja s prvo pomočjo

Mnja, ko te zamika, da bi po pobočjih odbluzil malo po svoje, se kaj hitro ugrezneš v močvirje, ki kraljuje že nekaj metrov od poti. Prav vsi smo poskusili večkrat in vsi prej sli slej preklinjali blato, v katerega te je potegnilo.

Ker nam vreme ni naklonilo pogojev za bolj zahtevno turo, smo imeli še dovolj časa, da smo ujeli zadnjo rundo vodenega ogleda bližnje destilarne. Že napis na parkirišču me je navduši. Ni kej, Škoti imajo zanimiv smisel za humor in priznam, da mi je všeč.

Pa smo se spet naučili nekaj novega

Nos in brbončice so imeli precej dela.
Vendar pa mojega favorita ni na tejle mizi. Našla sem ga povsem drugje.

Tukaj je trapasto peti "love is in the air", ker je v zraku bistveno več alkohola kot česa drugega

Zadnja novost destilarne, ki so jo pred leti kupili Japonci in brezpogojno v biznis vpeljali nov pogled - kvaliteta je pomembnejša od kvantitete. Zgodbo o liku, po katerem se dimljena varianta viskija imenuje, si lahko ogledate v spodnjem videu.

Zgodba iz Tomatina. Tam v živo je bila sicer pripoved precej bolj zanimiva. Tam smo med drugim slišali, da je bil Cu Bocan priročen izgovor, da so možakarji ušli nazaj "na varno" v pivnico. Ziher je ziher, zunaj je strašil zverjasec ;)

Konec dneva nas je odpeljal na zahodno obalo, kjer se nam je prvič pokazal (oziroma v resnici skril) Ben Nevis

Z veseljem smo si pustili razvajati brbončice s C rižoto

Ja seveda, brez kitare tudi tokrat ni šlo - pravzaprav sta bili z nami dve, ampak drugi kitarist je moral najprej skuhati :) preden se mu je pridružil