Na obisku pri Highlanderjih V

Na naših daljših poteh se potovanja rada lotim na način, ki nam omogoča, da se po daljših relacijah lahko dan ali dva spočijemo, preden rinemo naprej. Tokrat je bilo drugače. Kar se tiče samega dopusta, v resnici ni bilo najbolje, saj sem se vsaj jaz prvo polovico poti počutila precej zmahano. Sama sem tak tip človeka, da mi dnevi, ko kar naprej nekaj loviš (urnik, vreme, dogodek, ladjo ...), ne predstavljajo prav velikega užitka. Resničen odklop mi predstavljajo šele dnevi, ko lahko pozabim kateri dan je in koliko je ura.
Kar se tiče dogodkov, ki smo jih prav zaradi natrpanega urnika ulovili, pa vem, da mi ne bi bilo fajn, če bi jih zamudili. Ampak oboje hkrati ne gre, a ne.

Ob samem načrtovanju poti prav tako pričakujem sodelovanje vseh, ki bomo na pot odšli. Fantje so tako veliki, da bi brez težav ostali doma, če si ne bi želeli na pot. S seboj pa ne želim nikogar, ki bi z dolgim ksihtom pokvaril odklop vsem, ki si na pot želimo. Tako se potrudimo, da vedno načrtujemo obisk lokacij in aktivnosti, ki bojo v veselje vsem oziroma da ima vsak od nas na poti nekaj, kar si je zaželel videti ali početi. Seveda so načrti eno, dejanska izvedba pa nekaj povsem drugega. Tudi tokratna pot ni bila izjema.

Prejšnji večer smo si v kampu vzeli čas in oprali eno rundo cunj, ki so se vztrajno nabirale v vreči za umazano perilo. Ko sem v osrednji stavbi kampa odkrila pralnico, sem si mislila, da moramo izkoristiti opremo, saj ne vem, kdaj bomo naslednjič naleteli na možnost pranja in sušenja. Hehe, danes lahko napišem, da je velika večina kampov na poti imela na voljo tako pralni kot sušilni stroj, mi pa smo jih izdatno uporabljali. V vremenu, ki kraljuje na Škotskem, si resnici na ljubo ne znam predstavljati poti in kupa zunanjih aktivnosti, če si oblačil in opreme ne bi mogli sproti sušiti ... ampak o tem kaj več v zapisih iz dni, ko nam je zaradi dežja curljalo od las, nosa ... Če se vrnem v tale kamp. Edina pomanjkljivost tega kampa je bila Francozinja, ki se ji je žvižgalo za vrstni red uporabe aparatov, ki smo se ga lahko držali vsi ostali ... Ampak tudi za to obstaja rešitev. Pred pralnico si postaviš stol, v roke vzameš knjigo in počakaš. Najbrž bo kdo pomislil, da potem pol dneva bivakiraš s knjigo pred pralnico ... :) Sploh ne. V dobri uri je bilo perilo oprano in posušeno ... res fajn zadeva.

Hm, še vedno se nisem nikamor premaknila. Perilo smo oprali tudi zato, ker smo imeli v naslednjih dnevih namen preživeti v hribovitem predelu izven kampov. Na Škotskem namreč velja enako pravilo kot na Norveškem - kampiranje je dovoljeno povsod, kjer ni izrecno prepovedano.
Za začetek dneva pa nas je pot na željo B peljala samo na drugo stran zaliva (še vedno v Edinbourghu) - akvarij.
Ko je B na svojo listo želja dodal akvarij, sva menda oba z J pomislila, da upava, da bo boljši kot oni lani na Lofotih, ki nas je vse precej razočaral. Oba pa sva to misel obdržala v svojih glavah.
Vstopnina v akvarij je bila spet taka, da sem kar malo debelo pogoltnila in pomislila, da na tako visoke vstopnine v resnici nisem računala in bojo očitno predstavljale precej večji del proračuna poti, kot smo tega vajeni sicer (pa je bila v resnici to zadnja tako visoka, le da to vem šele danes).
Akvarij sam niti slučajno ni razočaral. Bazen z morskimi psi nas je tako navdušil, da smo si pot pod njim privoščili večkrat. Pravzaprav smo bili v akvariju tako dolgo, da je ob pogledu na uro spet padla izjava "moramo mal pohitet, da bomo mel še kej od dneva ..." Abuuuuuuu, a lahko malo umirimo tempo? (v resnici še nekaj dni ne).
Načrti za tisti dan so predstavljali vožnjo do Aviemora, nakup hribovskih specialk za Cairngorms National Park, nakup hrane za dva do tri dni in vožnja do izhodišča za turo v dnevu kasneje (2 plezanje, 3 hribolazenje). Kako že pravijo? "Človk obrača, en drug obrne" ... V resnici so celotno letošnjo pot načrte po svoje obračali Zeus, Jupiter, Perun, Strelbog, Freyr ... kakor mu/jim pač rečemo.

Pravzaprav so šli dogodki precej po načrtih, dokler se ni (spet) ulilo. Takrat še nismo vedeli, da v času našega obiska na Škotskem ne bo minil dan brez kaplje dežja. In če bi mi kdo to rekel prej, bi na to temo jezikala, ampak je čist res - človek se potem navadi in je čist normalno, da kaplja.

Ulilo se je tam, kjer smo želeli preživeti noč - na izhodišču za naslednji dan. Ker smo s hriba videli, da se dolina še vedno koplje v soncu in bo šla vsaj ena runda puščajočih oblakov po drugi poti mimo doline, smo jo ubrali nazaj navzdol. Uspelo nam je poiskati prostor za spanje, naredili smo si večerjo in zadnje grižljaje še žvečili, ko se je neusmiljeno ulilo. Vsi po vrsti smo se pospravili na suho, dežju pa pustili, da je namočil posodo ...
Čez dobro uro sva se z J še malo skobacala ven in izkoristila zadnjo svetlobo za raziskovanje okolice. Vmes sva družno ugotovila, da zaradi muhaste volje že zgoraj omenjenih bogov vsaj plezarija za naslednji dan sigurno odpade, mogoče pa nam uspe izkoristiti vsaj del dneva za hribolazenje.

A vidite, koga smo našli v akvariju?

tunel skozi domovanje morskih psov - fotke so se v resnici čist vse ponesrečile, filing doživetja pa ostaja

noseči fotri :)

menda je strupena kot sam vrag

Čez noč smo si našli prostor ne daleč od reke

Na večernem sprehodu sva bila popolnoma osupla nad orjaškimi drevesi

Res so ogromna drevesa - praprot v spodnjem desnem robu slike je bila visoka do moje brade

Na močvirnih območjih so postavljene dvignjene poti, ki omogočajo prehod

Resje se bohoti na vsakem koraku

Urejeno "divje" kampiranje - na tem prostoru je bilo kakšnih deset takih separejev za parkiranje/kampiranje. Nekateri premorejo tudi mizo s klopmi. Mi smo bili že precej pozni, tako da smo dobili takega brez. Cena - 2 funta na dan za parkiranje kjerkoli v parku.  Edina slaba stran tega prostora je bil pikajoč mrčes. Če bi se mrčes dalo izklopiti, bi bilo že idilično - borovnice če jih le želiš nabrati, vsak za sabo lepo pospravi, imaš ljubi mir, samo veverice so bile nekam sramežljive in nedružabne ;)