Na obisku pri Highlanderjih III

Prejšnje popoldne in zvečer sem se prvič počutila, da smo že blizu naši destinaciji. Dolgočasne ravne nižine so se počasi razgibale in v valovih postajale precej bolj slikovite. Lake District pa je že sam po sebi ponudil vsaj ščepec tistega okusa, ki sem ga pričakovala s strani severnega dela Otoka.
Glede na to, da smo kampirali na farmi, smo si zjutraj privoščili zajtrk s svežimi lokalnimi sestavinami, pospravili žabca (kombi) in se pripravili na prečkanje meje - Hadrianov zid.

Ja, seveda smo od njega pričakovali veliko. Po eni strani sta na pričakovanja vplivala Obelix in Asterix (ni prou velik njunih stripov, ki jih ni v domači knjižnici), po drugi pa G.R.R Martin s svojo Game of Thrones.
Če Obelix izgleda tkole majhen zraven, si predstavljaš, da je zid v resnici ZID


Ja, zid ane. Kaj naj rečem? Ker smo si postavili načrt, da ko enkrat pridemo do Škotske, upočasnimo tempo in potujemo z bolj znosno hitrostjo in si privoščimo tisto, kar nam ustreza, smo si za ta del rezervirali več časa, saj smo imeli namen vsaj malo razmigati telesa, ki so bila v tistem trenutku na poti že več kot 2000km. Za začetek lahko rečem, da imajo smerokaze kar uspešno skrite. Če že niso zapisani hudo na malo, pa jih uspešno zakrivajo razbohotena drevesa. Po iskanju in vozakanju vzhodno od Carlislea in po rahlo razburljivem (in hudo smešnem) srečanju s Čehom na napačni strani ceste (mi smo bili na pravi) smo se končno ustavili pri razvalinah Lanercost Priory Church, v bližini katere naj bi se nahajal zid.
Razvaline in predvsem pokopališče so nas popolnoma prevzeli. Glede na to, da je bilo na info tablah na parkirišču napisano, da je zid oddaljen le za švoh sprehod, smo avto pustili na parkirišču in se v njegovi smeri odpravili peš. Kar bi bilo čist fajn, če bi več časa vedeli, katera je tista smer. Na prvem križišču so bili smerokazi še jasni, potem pa nič več. Na srečo je e-navigacija fajn tudi v takih primerih. Bivši Hadrianov zid se razprostira med vzhodno in zahodno obalo in resnici na ljubo je treba hoditi le proti severu, da prej ali slej naletiš nanj, saj ob njem poteka svojevrstna romarska pot, na kateri je kar precej ljudi.
Noge je bilo čist fajn pretegnit, zid sam pa je v predelu, kjer smo si ga ogledali mi, žal švohnejši kot vsaka od kamnitih ograj po celi Škotski. V resnici je bolj spominjal na razmejitev parcel, ki jih poznamo na hrvaških otokih. Ker smo pričakovali precej mogočnejšo zadevo, smo bili nekoliko razočarani, ampak vseeno navdušeni - ko stopimo čez zid, bomo na Škotskem :)
In če smo že na Škotskem, je prav, da si omislimo še kakšen grad, ane. V tem delu sem vsaj jaz doživela popolno presenečenje. Nanaša se na dejstvo, da tokrat poti v resnici nisem načrtovala. Dneve do vključno 25.7. nam je precej energično splaniral J. Na poti proti severu nas je pripeljal v Abbotsford domovanje Walterja Scotta.

Po moje nima smisla, da napišem karkoli več kot waw. Slike spodaj povejo več od besed.

Pa če še zaključim dan. Z vožnjo smo nadaljevali proti Edinbourghu in si seveda iskali lokacijo za prenočevanje oziroma kamp. Tale del je v tem mestu švoh. Če na višku poletne sezone (kar je naš datum vsekakor predstavljal) nimate rezervacije za kamp v mestu, nikar ne rinite tja, saj boste nagrajeni le z dodatno mero vožnje po (levem) velemestu. Poiščite si nekoliko oddaljeno lokacijo z dometom mestnega prevoza, pa ste zmagali. Na koncu smo tudi mi. Prej pa smo en čas vozili na trmo ;)

vhod do Lanercost Priory Church

detajli izza obzidja ob Lanercost Priory Church

med nagrobniki smo se mudili kar precej časa
njihove zgodbe so burile domišljijo

"naš" del Hadrianovega zidu ... bomo šli naslednjič na ogled na drugo obalo


ej, na Škotskem smo ... skorej, še nekej metrov



Abbotsford



ja, seveda sem en velik otrok
na tem vrtu sem se počutila kot da sem Alica

mislim, a ni pravljično

če smo že pri Alici
tudi zajec je prišel (tam na koncu pri B nogah je bil), le da ni bil bel, pa ure tud ni imel s seboj


ko bom velika, bom mela tud tako knjižnico


Komentarji

Priljubljene objave