Na obisku pri Highlanderjih II
Trajekt kot trajek, pa me je vseeno malo stiskalo, ko smo šli gor. Priznam, misel na vožnjo po levi mi je bila zelo neprijetna. Bližje, ko smo bili Otoku, bližje je bilo soočenje z izkušnjo, ki je takrat še nisem poznala. Čeprav se ponavadi na trajektih potopim v knjigo ali celo v spanec, smo se na tem družno zabavali ob opazovanju sopotnikov. Že v samem začetku nam je pozornost pritegnil kombi romunske registracije. Pa ni bil to običajen kombi, kakršne srečujemo tudi na naših cestah. Ta je bil tipa Trafic Vivaro :) jp, prav ste prebrali - Renault in Opel skupaj. Posamezne dele je imel sestavljene tako, da sta imeli zadnji vratni krili vsako svoj napis - eno Trafic, drugo pa Vivaro.
Po dobri uri vožnje skozi okna uzremo bele Dovrske pečine ... pa sem jih ob samem prihodu resnično videla le takrat. Vse, kar je sledilo kasneje, mi je izbrisalo vidno polje okrog ceste.
Ob samem izkrcanju je sicer prav vse pripravljeno na to, da na Otok prihajajo "ta desni" in pristaniški delavci pomagajo pri usmerjanju prometa, napisi ob cesti te opozarjajo, da vozi po levi, še domačini se ne gužvajo in se ne razburjajo preveč, ker jim je očitno jasno, da nisi čist običajno vozilo niti običajen voznik za njihovo okolje. Najbrž se je do teh besed že našel kdo, ki si misli "pa kaj pol paničariš?" Mnja, kakor vzamete. Ne glede na to, da je okolje pripravljeno na ta-desne, da je J celo pot dopusta odpeljal tako, da sem mu vsak dan sproti povedala, da ga občudujem zaradi tega, pa očitno moji možgani delujejo na način, da prižigajo svojevrstne alarme, ko promet ne poteka po ustaljenih tirnicah, kot so tega navajeni iz vsakodnevnega življenja. V prvih 15 minutah vožnje sem bila prepričana, da se mi bo na tej poti sfrkalo in ne bom smela sedeti na sovoznikovem sedežu. Po pol ure vožnje mi je bilo fizično tako zelo slabo, da sem si pripravila vrečko, če bi rabila intervencijo prestrezanja premikanja zaužite hrane v napačno smer. O vsem skupaj sem bila ob tem tiho kot miš, saj sem si mislila, da je J pod precej večjim stresom kot sem sama in ni glih fajn, da bi se moral potem ukvarjati še z mano oziroma z dejstvom, da obstaja možnost, da bom od kratkih stikov gor na podstrešju kar mal skup zlezla.
No pa nisem. Pa tud zaleteli se nismo, pravzaprav razen enega srečanja s Čehom, ki je pripeljal po napačni strani ceste, nismo imeli nobenih čudnih pripetljajev. Tudi možgani se sčasoma navadijo in celotno pot po Otoku sem kasneje brez težav presedela spredaj. Vožnja sama je bila sicer posebnost svoje vrste. Voznik v naših avtomobilih (ali vsaj v našem kombiju) je zaradi prometa in nastavitev ogledal revež, če je v avtu sam, saj niti slučajno ne vidi vsega tistega, kar bi moral. Tako smo bili večino poti spredaj trije - J kot voznik, en od mulcev kot "podaljšano stransko ogledalo" in bočni pogled, ter jaz kot dežurni navigator. Na Otoku je tudi aplikacija za navigacijo delovala nekoliko drugače kot doma in vsaj v samem začetku ni bilo prav enostavno dajati navodil, kam se moramo peljati. Da sploh ne govorim o večpasovnih krožiščih v levo (jasno), o klasičnih križiščih, ki so jih samo uradno spremenili v krožišča z eno belo piko na sredi, o kmetijski mehanizaciji, kolesih in pešcih na avtocestah, o desnem zavijanju na avtocestah, o različni postavitvi semaforjev pred, v in po križišču ... mal traja, da se navadiš vsega. Ampak kakor sem rekla - vse gre in očitno je imel J prav s svojo izjavo "Men pa to ni nobena težava. Pač se usedeš in pelješ." Ja no, jaz se še vedno nimam nobenega namena usesti za volan na levi strani ceste.
Ko sva se zadnji dan že v Dovru pogovarjala o mojem fizčnem stanju prvega dneva, je povedal, da je imel preveč opravka s samim sabo in cesto, tako da na srečo in opazil, da se jaz sesedam tam zraven. Pa tud sicer je bil hvaležen, da sem takrat svoje težave zadržala zase, saj je imel že svojih dovolj :)
Tisto popoldne po izkrcanju je napovedovalo še precej dolgo svetlobo in odločili smo se, da se prebijemo mimo Londona in poskusimo priti do Cambridgea, kjer si poiščemo kamp, prespimo, si naslednje dopoldne ogledamo mesto in pičimo naprej proti severu. Fajn načrt, ampak ... itak je vedno nekje en ampak. Prvi je ta, da imajo očitno tudi na Otoku luknjo v logističnem znanju, ko se lotevajo popravil in vzdrževanja cest. Vožnja po izbrani poti v smeri Cambridgea se je na nekaj mestih zaključila s tablo v stilu "Naslednja dva dneva bo tale odsek zaprt. Zapusti avtocesto." Kam pa, lube duše? Pa ne bi bilo nič narobe, če ne bi prometa skanalizirali na iste male cestice, ki so se seveda zabasale in smo se kar nekaj časa premikali po polžje. Ker smo med neskončnim stanjem po mikro cesticah in iskanjem obvozov imeli čez glavo časa, smo se zabavali s poigravanjem z besedami, v čemer so moji mulci fenomenalni. Tokrat so se lotili neposrednega prevajanja. Tako smo ugotavljali, da je Otok, vsaj britanski del njega, dežela takih in drugačnih šunk (ham), ki smo jih fonetično in slengovsko gledano prevajali v hudo zabavne izpeljanke. Kakšne, pa prepuščam vaši domišljiji. Dodajam le nekaj "šunk" s poti: Nottingham, Birmingham, Barham, Elham, Chilham, Harrietsham, Wrotham, Dagenham, Abraham, Cottenham ..
Tako smo že v mraku prispeli v mesto. J je trmasto vztrajal, da bomo že našli kakšen smerokaz za kamp in naj pustim informacije z navigacije pri miru ... Potem, ko smo kar en čas bluzili po mestu, na katerega se je vztrajno spuščal mrak, preživeli nekaj novih izkušenj v do takrat še nepoznanih križiščih, odkrivali labirint enosmernih ulic in se srečevali s skakanjem pešcev na cesto s pričakovanji, da se boš ti seveda na mestu ustavil, je J le izjavil, če lahko preko navigacije poiščem najbližji kamp. Seveda :) Relativno hitro nas je pripeljal pred dobro skrit kamp, ki pa je bil že dobre tri ure zaprt. Na splošno smo ugotavljali, da so na Otoku precej na komot z urnikom dela. Velika večina kampov je imela recepcijo odprto tam nekje med 10h in 17h. Obstajali so odmiki uro gor ali dol, ampak v večini primerov si moral biti v kampu kar do 17h, če si želel uradno prenočevati v njih. Na srečo pa ima večina njih pred svojimi vrati dovolj prostora, da si svojo potujočo hišo postaviš tam, hkrati pa uporabiš njihove sanitarne kapacitete. Prav tu v Cambridgeu mi je bilo malo neprijetno, da smo to naredili in se odpeljali še preden se je odprl, ampak ne moremo jih čakati, da se bodo spravili v pogon tam sredi dneva enkrat. Preden so oni sploh odprli, smo si mi ogledali že pol mesta.
Pohajkovanje po mestu se je odvijalo med občudovanjem mesta samega in nenehno zabavo na račun naših treh mulcev in njihove izbire študija (obstoječega, bodočega ... kar češ). S je v glavnem izjavil, da mu ni všeč in se ne bo prepisal (jooooooke, če slučajno kdo ne razume heca).
V resnici me je v tem mestu najbolj presenetil B. Med pohajkovanjem nas je seveda odneslo v knjigarno in kar nekajkrat v nadaljevanju dopusta mi je še omenil, če bi se lahko vračali tudi čez Cambridge, saj bi rad ponovno obiskal to knjigarno. In ja, itak iz nje nismo šli praznih rok. Knjige so pač ena od tistih stvari, ki se jim izredno težko uprem.
Po ogledu smo si nakupili hrano in se odpeljali naprej proti severu. Načrt - priti čim bližje Škotski. Za čez noč smo se ustavili v Keswicku - Lake District National Park na eni od kmetij. Lastnica je na vprašanje, kakšno naj bi bilo vreme v naslednjem dnevu, odgovorila "bjuuuuuuuutiful" in ta izjava je nehote postala joke celotne poti. Itak, kaj pa razmišljamo o škotskem vremenu, saj nam bi moralo biti kristalno jasno ... pardon, oblačno z rosenjem :)
Po dobri uri vožnje skozi okna uzremo bele Dovrske pečine ... pa sem jih ob samem prihodu resnično videla le takrat. Vse, kar je sledilo kasneje, mi je izbrisalo vidno polje okrog ceste.
Ob samem izkrcanju je sicer prav vse pripravljeno na to, da na Otok prihajajo "ta desni" in pristaniški delavci pomagajo pri usmerjanju prometa, napisi ob cesti te opozarjajo, da vozi po levi, še domačini se ne gužvajo in se ne razburjajo preveč, ker jim je očitno jasno, da nisi čist običajno vozilo niti običajen voznik za njihovo okolje. Najbrž se je do teh besed že našel kdo, ki si misli "pa kaj pol paničariš?" Mnja, kakor vzamete. Ne glede na to, da je okolje pripravljeno na ta-desne, da je J celo pot dopusta odpeljal tako, da sem mu vsak dan sproti povedala, da ga občudujem zaradi tega, pa očitno moji možgani delujejo na način, da prižigajo svojevrstne alarme, ko promet ne poteka po ustaljenih tirnicah, kot so tega navajeni iz vsakodnevnega življenja. V prvih 15 minutah vožnje sem bila prepričana, da se mi bo na tej poti sfrkalo in ne bom smela sedeti na sovoznikovem sedežu. Po pol ure vožnje mi je bilo fizično tako zelo slabo, da sem si pripravila vrečko, če bi rabila intervencijo prestrezanja premikanja zaužite hrane v napačno smer. O vsem skupaj sem bila ob tem tiho kot miš, saj sem si mislila, da je J pod precej večjim stresom kot sem sama in ni glih fajn, da bi se moral potem ukvarjati še z mano oziroma z dejstvom, da obstaja možnost, da bom od kratkih stikov gor na podstrešju kar mal skup zlezla.
No pa nisem. Pa tud zaleteli se nismo, pravzaprav razen enega srečanja s Čehom, ki je pripeljal po napačni strani ceste, nismo imeli nobenih čudnih pripetljajev. Tudi možgani se sčasoma navadijo in celotno pot po Otoku sem kasneje brez težav presedela spredaj. Vožnja sama je bila sicer posebnost svoje vrste. Voznik v naših avtomobilih (ali vsaj v našem kombiju) je zaradi prometa in nastavitev ogledal revež, če je v avtu sam, saj niti slučajno ne vidi vsega tistega, kar bi moral. Tako smo bili večino poti spredaj trije - J kot voznik, en od mulcev kot "podaljšano stransko ogledalo" in bočni pogled, ter jaz kot dežurni navigator. Na Otoku je tudi aplikacija za navigacijo delovala nekoliko drugače kot doma in vsaj v samem začetku ni bilo prav enostavno dajati navodil, kam se moramo peljati. Da sploh ne govorim o večpasovnih krožiščih v levo (jasno), o klasičnih križiščih, ki so jih samo uradno spremenili v krožišča z eno belo piko na sredi, o kmetijski mehanizaciji, kolesih in pešcih na avtocestah, o desnem zavijanju na avtocestah, o različni postavitvi semaforjev pred, v in po križišču ... mal traja, da se navadiš vsega. Ampak kakor sem rekla - vse gre in očitno je imel J prav s svojo izjavo "Men pa to ni nobena težava. Pač se usedeš in pelješ." Ja no, jaz se še vedno nimam nobenega namena usesti za volan na levi strani ceste.
Ko sva se zadnji dan že v Dovru pogovarjala o mojem fizčnem stanju prvega dneva, je povedal, da je imel preveč opravka s samim sabo in cesto, tako da na srečo in opazil, da se jaz sesedam tam zraven. Pa tud sicer je bil hvaležen, da sem takrat svoje težave zadržala zase, saj je imel že svojih dovolj :)
Tisto popoldne po izkrcanju je napovedovalo še precej dolgo svetlobo in odločili smo se, da se prebijemo mimo Londona in poskusimo priti do Cambridgea, kjer si poiščemo kamp, prespimo, si naslednje dopoldne ogledamo mesto in pičimo naprej proti severu. Fajn načrt, ampak ... itak je vedno nekje en ampak. Prvi je ta, da imajo očitno tudi na Otoku luknjo v logističnem znanju, ko se lotevajo popravil in vzdrževanja cest. Vožnja po izbrani poti v smeri Cambridgea se je na nekaj mestih zaključila s tablo v stilu "Naslednja dva dneva bo tale odsek zaprt. Zapusti avtocesto." Kam pa, lube duše? Pa ne bi bilo nič narobe, če ne bi prometa skanalizirali na iste male cestice, ki so se seveda zabasale in smo se kar nekaj časa premikali po polžje. Ker smo med neskončnim stanjem po mikro cesticah in iskanjem obvozov imeli čez glavo časa, smo se zabavali s poigravanjem z besedami, v čemer so moji mulci fenomenalni. Tokrat so se lotili neposrednega prevajanja. Tako smo ugotavljali, da je Otok, vsaj britanski del njega, dežela takih in drugačnih šunk (ham), ki smo jih fonetično in slengovsko gledano prevajali v hudo zabavne izpeljanke. Kakšne, pa prepuščam vaši domišljiji. Dodajam le nekaj "šunk" s poti: Nottingham, Birmingham, Barham, Elham, Chilham, Harrietsham, Wrotham, Dagenham, Abraham, Cottenham ..
Tako smo že v mraku prispeli v mesto. J je trmasto vztrajal, da bomo že našli kakšen smerokaz za kamp in naj pustim informacije z navigacije pri miru ... Potem, ko smo kar en čas bluzili po mestu, na katerega se je vztrajno spuščal mrak, preživeli nekaj novih izkušenj v do takrat še nepoznanih križiščih, odkrivali labirint enosmernih ulic in se srečevali s skakanjem pešcev na cesto s pričakovanji, da se boš ti seveda na mestu ustavil, je J le izjavil, če lahko preko navigacije poiščem najbližji kamp. Seveda :) Relativno hitro nas je pripeljal pred dobro skrit kamp, ki pa je bil že dobre tri ure zaprt. Na splošno smo ugotavljali, da so na Otoku precej na komot z urnikom dela. Velika večina kampov je imela recepcijo odprto tam nekje med 10h in 17h. Obstajali so odmiki uro gor ali dol, ampak v večini primerov si moral biti v kampu kar do 17h, če si želel uradno prenočevati v njih. Na srečo pa ima večina njih pred svojimi vrati dovolj prostora, da si svojo potujočo hišo postaviš tam, hkrati pa uporabiš njihove sanitarne kapacitete. Prav tu v Cambridgeu mi je bilo malo neprijetno, da smo to naredili in se odpeljali še preden se je odprl, ampak ne moremo jih čakati, da se bodo spravili v pogon tam sredi dneva enkrat. Preden so oni sploh odprli, smo si mi ogledali že pol mesta.
Pohajkovanje po mestu se je odvijalo med občudovanjem mesta samega in nenehno zabavo na račun naših treh mulcev in njihove izbire študija (obstoječega, bodočega ... kar češ). S je v glavnem izjavil, da mu ni všeč in se ne bo prepisal (jooooooke, če slučajno kdo ne razume heca).
V resnici me je v tem mestu najbolj presenetil B. Med pohajkovanjem nas je seveda odneslo v knjigarno in kar nekajkrat v nadaljevanju dopusta mi je še omenil, če bi se lahko vračali tudi čez Cambridge, saj bi rad ponovno obiskal to knjigarno. In ja, itak iz nje nismo šli praznih rok. Knjige so pač ena od tistih stvari, ki se jim izredno težko uprem.
Po ogledu smo si nakupili hrano in se odpeljali naprej proti severu. Načrt - priti čim bližje Škotski. Za čez noč smo se ustavili v Keswicku - Lake District National Park na eni od kmetij. Lastnica je na vprašanje, kakšno naj bi bilo vreme v naslednjem dnevu, odgovorila "bjuuuuuuuutiful" in ta izjava je nehote postala joke celotne poti. Itak, kaj pa razmišljamo o škotskem vremenu, saj nam bi moralo biti kristalno jasno ... pardon, oblačno z rosenjem :)
 |
| Vožnja po levi ... ne, res ni zame čez cel angleški del cest smo ves čas ugotavljali, da so čist navadni pujsi. Svinjarija ob robovih cest se lahko kosa s stanjem v južnih republikah naše bivše skupne države aja, za zasvinjano šipo pa niso krivi Angleži :) |
 |
| tukaj so bile tele govorilnice še waaaaw, potem se jih pa navadiš najbolj zanimivo mi je bilo to, da delujejo, še več, na specialkah, ki smo si jih omislili za tiste dele Škotske, kjer smo nameravali bluziti po višavah, so govorilnice označene na karti ... mobitel signala pa v tistih koncih v 50% primerov ni bilo, kar smo preverjali |
 |
| Harry Potter - ma ni da ni a gremo noter? |
 |
| no, pa smo se zataknili v njej :) |
 |
| dodajam le eno od slik mesta, saj je na spletu čez glavo materiala lepo, prijetno, mularija se je lih vpisovala v nov letnik ... zanimivo, moram rečt |
 |
| komentar J ob tem baru: "a si predstavljaš, da se zatakneš na štantu?" :D |
 |
| kampiranje na farmi skoraj na meji s Škotsko pa da vidimo, kakšno bo naslednji dan vreme |
Komentarji
Objavite komentar