Na obisku pri Highlanderjih I
Ideja o tej poti je padla kmalu po vrnitvi z Norveške konec marca letos. Z J sva debatirala o rent-a-carju, ki smo ga imeli za zimsko vožnjo po zasneženih cestah Senje. Jaz sem izjavila, da me že tako ni imelo kaj dosti, da bi sedla za volan hibridnega avtomatika, če ne bi bilo nujno potrebno, še bolj pa me je zvijalo dejstvo, da smo za zimsko vožnjo s polno zimsko hribovsko opremo skupaj s smučmi dobili nizek rdeč športni avto. Navajena na konkretne avtomobile sem na letališču ob pogledu nanj krepko pihala. Nekoliko me je pomiril le pogled na ježevke, čeprav nisem vedela, kako zanesljiva oziroma sigurna je tovrstna avtomobilska obutev. Pa če nadaljujem z debato …
J: Pa avto je bil drgač super, a veš.
M: Mah, jaz pa ga vseeno ne bi vozila, če ne bi bilo res skrajna nuja. Ne tako kot vožnja po levi recimo, tega se pa niti v sanjah ne bi lotila. Se mi zdi čist preveč matrat v kontra smeri. Po moje bi si skurila možgane preden bi kam prišla.
J: Aja? Men pa to ni nobena težava. Pač se usedeš in pelješ.
M: A? Ti to resno? A bi res peljal?
J: Itak. Sploh ne vem, zakaj bi to lahko bila ovira.
Ne vem, če je debata potekala s točno temi besedami, s tem smislom pa definitivno. Njegova samozavest o vožnji po levi mi ni dala miru. Škotska je že nekaj časa na moji TO-DO listi, ampak … kar nekaj ampakov.
Če se prav spomnim, je med zgornjim pogovorom in tem spodaj, preteklo manj kot teden dni časa.
M: Ej, kaj pa ti meniš o tem, da bi šli mogoče poleti na Škotsko? S kombijem?
J: Super, pejmo!
M: Aaaaaam, sam sej se spomniš, da jaz ne mislim vozit po levi?
J: Ja, itak. Ni problema, bom jaz.
Pa sva bila zmenjena. Dan kasneje sem si privoščila odklop v Konzorciju in domov privlekla dve potovalni knjigi. Hribovske je kasneje poiskal J. Žal je bilo to tudi skoraj vse od mojega načrtovanja tokratne poti. Ni šlo. V letošnji pomladi in zgodnjem poletju je bilo na sporedu toliko drugih zadev, da sem se odhodu v resnici posvečala šele zadnjih nekaj dni. V resnici šele zadnji teden, ko se je 6 dni pred odhodom skisalo avtu in je z neznanim razlogom prižigal lučke na armaturi, kot bi želel prikazati stanje uličnih izložb v decembrskem času in potem, ko sem pregledovala vse dokumente, ki smo jih rabili s seboj in povsem na koncu še pakiranje robe za seboj. Tetris robe v avtu in šopingiranje hrane za na pot so opravili fantje brez mene.
Kot ponavadi smo odhod načrtovali sredi tedna. Stanje na naši avtocesti mi da misliti, da je takrat promet najbolj primeren in zanekrat se še nismo užgali pri načrtih. Prav tako v severni smeri hudo dobro razmislimo, kdaj se bomo premikali okrog Munchna. Tudi tokrat smo zadeli super tajming in se okrog 11h zvečer ustavili na prijetnem prostoru ene od pump malo pred Metzom.
Na celotni poti sem opazovala, kako je v posameznih državah poskrbljeno za potnike, ki se prevažajo po avtocestah. Moram priznati, da so v Franciji v tej smeri od mojega daljšega zadnjega potovanja po njihovih avtocestah naredili ogromen korak naprej. Pri njih lahko tudi kamionarji precej kulturno prespijo. Na drugi strani se morajo na Otoku vsega tega naučiti od samega začetka. Pa pustimo to.
Po solidno prespani noči in prijetnem zajtrku na postajališču smo bili že tako blizu cilja, da bi bilo škoda, da pičimo naravnost do trajekta. Na pot smo kot ponavadi odšli z dovolj rezerve, da ne bi zamudili v primeru, da se promet kjerkoli zaustavi. V resnici nikoli ne veš, kdaj naletiš na hujšo prometno nesrečo (pa smo bili tokrat v obeh primerih na voznih pasovih v drugo stran vožnje).
Za vmesni postanek smo si tako izbrali Dunkerque, ki me je s svojim starim delom zelo prijetno presenetil.
J: Pa avto je bil drgač super, a veš.
M: Mah, jaz pa ga vseeno ne bi vozila, če ne bi bilo res skrajna nuja. Ne tako kot vožnja po levi recimo, tega se pa niti v sanjah ne bi lotila. Se mi zdi čist preveč matrat v kontra smeri. Po moje bi si skurila možgane preden bi kam prišla.
J: Aja? Men pa to ni nobena težava. Pač se usedeš in pelješ.
M: A? Ti to resno? A bi res peljal?
J: Itak. Sploh ne vem, zakaj bi to lahko bila ovira.
Ne vem, če je debata potekala s točno temi besedami, s tem smislom pa definitivno. Njegova samozavest o vožnji po levi mi ni dala miru. Škotska je že nekaj časa na moji TO-DO listi, ampak … kar nekaj ampakov.
Če se prav spomnim, je med zgornjim pogovorom in tem spodaj, preteklo manj kot teden dni časa.
M: Ej, kaj pa ti meniš o tem, da bi šli mogoče poleti na Škotsko? S kombijem?
J: Super, pejmo!
M: Aaaaaam, sam sej se spomniš, da jaz ne mislim vozit po levi?
J: Ja, itak. Ni problema, bom jaz.
Pa sva bila zmenjena. Dan kasneje sem si privoščila odklop v Konzorciju in domov privlekla dve potovalni knjigi. Hribovske je kasneje poiskal J. Žal je bilo to tudi skoraj vse od mojega načrtovanja tokratne poti. Ni šlo. V letošnji pomladi in zgodnjem poletju je bilo na sporedu toliko drugih zadev, da sem se odhodu v resnici posvečala šele zadnjih nekaj dni. V resnici šele zadnji teden, ko se je 6 dni pred odhodom skisalo avtu in je z neznanim razlogom prižigal lučke na armaturi, kot bi želel prikazati stanje uličnih izložb v decembrskem času in potem, ko sem pregledovala vse dokumente, ki smo jih rabili s seboj in povsem na koncu še pakiranje robe za seboj. Tetris robe v avtu in šopingiranje hrane za na pot so opravili fantje brez mene.
Kot ponavadi smo odhod načrtovali sredi tedna. Stanje na naši avtocesti mi da misliti, da je takrat promet najbolj primeren in zanekrat se še nismo užgali pri načrtih. Prav tako v severni smeri hudo dobro razmislimo, kdaj se bomo premikali okrog Munchna. Tudi tokrat smo zadeli super tajming in se okrog 11h zvečer ustavili na prijetnem prostoru ene od pump malo pred Metzom.
Na celotni poti sem opazovala, kako je v posameznih državah poskrbljeno za potnike, ki se prevažajo po avtocestah. Moram priznati, da so v Franciji v tej smeri od mojega daljšega zadnjega potovanja po njihovih avtocestah naredili ogromen korak naprej. Pri njih lahko tudi kamionarji precej kulturno prespijo. Na drugi strani se morajo na Otoku vsega tega naučiti od samega začetka. Pa pustimo to.
Po solidno prespani noči in prijetnem zajtrku na postajališču smo bili že tako blizu cilja, da bi bilo škoda, da pičimo naravnost do trajekta. Na pot smo kot ponavadi odšli z dovolj rezerve, da ne bi zamudili v primeru, da se promet kjerkoli zaustavi. V resnici nikoli ne veš, kdaj naletiš na hujšo prometno nesrečo (pa smo bili tokrat v obeh primerih na voznih pasovih v drugo stran vožnje).
Za vmesni postanek smo si tako izbrali Dunkerque, ki me je s svojim starim delom zelo prijetno presenetil.
 |
| Naša pot po "pravi" strani ceste gor grede |
 |
| Si predstavljam kakšen začuden pogled, če sem se zmotila z objavo tele fotke :) nisem se. Zelo sem navdušena nad avtocestnimi postajališči v Franciji in na Z delu Nemčije. |
 |
| celo mesto se bohoti z rožnimi skulpturami (Gravelines - Dunkerque) |
 |
| fantje študirajo napise o zgodovini kraja |
 |
| v času oseke so čolni počivali kar na mivki |
 |
| v vrsti za trajekt že na ladji smo odkrili, da so nas spravili na prvo, ki je takrat odplula iz pristanišča kmalu po pristanku na oni strani Kanala je J prejel sms ladijske družbe, da se opravičujejo za neprijetnosti, da nas obveščajo, da imajo v tistem dnevu žal vse njihove ladje ogromne zamude in nas bodo spravili na cilj takoj, ko bo to mogoče. Včasih ima človek čist enostavno srečo :) |
V nadaljevanju pa se prestavimo čez Kanal in na levo ;)
hahaha, tale sms smo tudi mi dobili, ko smo se že izkrcali s trajekta :)
OdgovoriIzbriši