V deželi Vikingov XV

Ko zadnji dan dopusta razmišljaš o tem, da se bo ta definitivno končal, ti je tko - kar malo hudo, če je bil dopust fajn. Tako nekako se počutim zdaj tudi jaz. S temi zapisi sem vsaj delno podoživljala našo pot. Bil je fajn dopust.

Zadnja etapa po Skandinavskem polotoku je predstavljala pot od Stockholma do Trelleborga, kjer smo imeli zgodaj zjutraj naslednjega dne odhod trajekta proti Rostocku. Ob odhodu smo skočili v eno od Ikei v Stockholmu. Itak. Ko vidiš tisto Ikeo, vidiš, da vse tiste v naši bližini predstavljajo približno I od Ikee. In ne, nismo si je natanko ogledali. Samo čez smo leteli.

Zaključevanje poti pri nas ponavadi pripelje do pogovorov "kaj je bilo pa tebi najbolj všeč". Midva z J sva bila oba najbolj navdušena nad kajakiranjem po fjordih (očitno imava na vidiku nove izzive), C dan med Vikingi, B pa se oklepa ribičije in seveda nove hokejske palice 😃 (saj bi tole zadnje dodatno komentirala, pa je najbrž vseeno, če ne). Vsi skupaj pa smo zaključili, da je bilo super, fajn, enkratno ... vredno ponoviti še kdaj. Ugotavljali smo tudi, da bi z lahkoto pogrešali roje komarjev in drugega mrčesa, da smo pot potegnili po petih državah in bili v določenem trenutku le štirinajst kilometrov oddaljeni od šeste (Finska), da vsem neskončno paše severna klima, še bolj pa način funkcioniranja domačinov - vse gre brez pretresov, s prijaznostjo ... ah ja, drugače kot pri nas v glavnem. Da smo bili neskončno presenečeni nad količino Tesel (avtomobilov) v okolici večjih norveških mest (v prostrani divjini še ni postavljenih polnilinic), da smo imeli neskončno srečo z vremenom, da nam je ostalo še cel kup tistega, česar nam ni uspelo narediti/videti/obiskati na tej poti.

Vožnja čez Nemčijo je bila podobna tisti na začetku poti - ogromno dobrih avtomobilov, ki vozijo neskončno hitro, na vsakem večjem razcepu zastoji in delo na cesti ... Zaradi izkušnje ob začetku poti se z J odločiva, da poskusimo priti mimo Munchna ponoči, kar je bila mega odločitev. Ob polnoči je bila gneča na obvoznici taka, da sva občasno lovila sapo, ampak smo se ves čas premikali, zaradi česar lahko rečem le waw. Tako smo za vožnjo mimo Munchna porabili le kakšne pol ure (ali pa še to ne) in ne dveh ur in pol, kot se je zgodilo dobra dva tedna pred tem. Ko si enkrat pri Salzburgu, si pa itak že skoraj doma.

U, še ene prigode sem se spomnila. Ko smo v Rostocku vsi še rahlo zalimani vozili s trajekta, so v križišču (še vedno v pristanišču) stali modro-beli gospodje v službi države in se na osnovi videza odločali koga bojo pregledali in koga ne. Tistim z domačimi in švedskimi registracijami so samo zdolgočaseno mahali ... in kar poskočili, ko so zagledali kombi s slovenskimi oznakami. Lizika je kar sama poskočila v rokah policista.
Kaj vse je J povedal ob misli na to, da bo potrebno razkopati za pot spakiran prtljažnik, raje ne napišem. Je bilo pa kar nekaj kletvic vmes 😃 Po nekaj vljudnostnih besedah je policist prosil za osebne dokumente, ki so bili v tistem trenutku z goro vse ostale plastike (vključno z izkaznicami za knjižnico in podobnimi zadevami je bil kupček konkretno debel) pospravljene v mojem nahrbtniku. Kupček, na vrhu katerega je po čistem naključju ležala zlata kartica kluba Petrol, sem podala J, on pa je v njem začel iskati naše osebne izkaznice. Še preden je našel prvo je policist na drugi strani okna kar poskočil, se začel opravičevati v stilu, da je videl dovolj, da moramo razumeti, da opravlja svoje delo in nam zaželel srečno pot. Nekaj časa nama ni bilo prav nič jasno, definitivno pa je bil kupček plastike in najbrž tudi zlata barva ene od kartic nekaj, kar ga je kljub našemu vandrovskemu stanju (poglejte stanje zaraščenosti J na eni od spodnjih slik) prepričalo v to, da najbrž nismo ne ubežniki ne teroristi.

Nič, to je to. Hvala, ker ste prebrali moje zapise. Upam, da sem vam približala vsaj del naših užitkov. V zadnjem delu sledi še povzetek z vidika stroškov in ostalih številk, ki dodatno orisujejo našo pot

Zadnji del poti po Skandinavskem polotoku

komarji so se nas do sitega najedli
nikoli pa nam ni uspelo ugotoviti, ali tako razdejanje pusti en sam primerek, ali so se dobili na partiji taroka in vmes vsak zase pijuckali našo kri

zadnji večer pred odhodom trajekta smo vsak preživeli na svoj način


jp, na tole sem pa skoraj pozabila
Ko sem bila majhna, sem ga imela. Imela pa sem tudi dva brata in sumim, da si je en od njiju neizmerno želel odkriti, kaj se skriva v njem, da prikazuje čarobne poglede. V glavnem - nekega dne ga enostavno ni bilo več. V eni izmed izložb trgovin v Stockholmu pa mi je pomigal in tadaaaaaam 😃 M ima spet kalejdoskop

pogled zadnjega večera
zvok  tega istega večera pa se sliši zzzzzzzzzzz

ob vračanju smo bili že čist ulaufani, kar se potovanja tiče
če na trajektu ni primernih ležalnikov, kjer bi lahko odmižal kitico ali dve, to narediš pod mizo

Komentarji

Priljubljene objave