V deželi Vikingov XIII
Večer po druženju s kiti je bil bolj tako tako ... Vsi smo bili mokri do gat, nekoliko prezebli (eni so bili tolk pametni, da niso vzeli rokavic in podobne finte), midva s C pa tudi še en lep čas bolj tresočega želodca. C je sicer še isti večer spravil nekaj hrane po grlu navzdol, jaz pa preventivno raje tudi mislila nisem na hrano. V vsakem primeru pa sta nas čakala moker večer (zaradi oblačnega vremena smo imeli skoraj občutek, da imamo nekaj od noči) in kratka noč. Naslednje jutro smo namreč s prvim trajektom odrinili naprej na Senjo.
Na tej točki sem v precepu 😄 Naj vam sploh povem o Senji ali naj vse skupaj raje zamolčim, ker ...? O Senji sami sama nisem imela najmanjšega pojma dokler ni ob koncu lanskega koledarskega leta J začel iskati destinacijo za ledno plezarijo v marcu letos. Ko pride vprašanje do ledne plezarije, se praviloma umaknem - v mojem podstrešju je z lednimi smermi povezanih preveč trenutkov, ko me je zeblo kot mačka ... in se dolgim (in težkim) podvigom v tej disciplini po pogovoru same s sabo raje izogibam. Nima veze, da rinem v nekaj, kar mi ne ustreza prav zelo, če v tem ne uživam ... S tem razlogom se niti slučajno nisem vtikala v načrte družbe, ki je odhajala tja na ledni dopust v vertikali. Čist druga pesem zapoje, če mi kdo omeni sneg. In ko se je družba vrnila nazaj, je J izjavil "ej, moram te peljat na Senjo, da vidiš te terene. Scufal se ti bo." In se mi je 😄 A zakaj? Zato, ker je Senja "Lofoti in Vesterålen v malem". Vse tisto, kar mi je bilo tako zelo všeč na sosednjih dveh otočjih, je na Senji združeno na enem otoku, le da je v smislu turizma skoraj pozabljena od sveta, če jo primerjaš s sosednjim otočjem. A zakaj vam ne bi povedala? Ker bi rada, da ostane bolj divja in manj obljudena. Ja, popolnoma egoistični vzgibi ampak ... tako pač mislim. Res.
Za potep po Senji smo imeli namenjen cel dan. Ko sem skozi okno opazovala pobočja in poslušala razlago, kje so se dogajale zimske dogodiščine marčevske družbe, je vmes padla nova odločitev ..., ki čaka na izvedbo. Pred tem pa sem si želela pred dolgo potjo nazaj proti jugu vsaj malo pretegniti noge na tistih pobočjih. Ja, navdušeno naivna butara. V enormnem navdušenju sem uspela pozabiti situacijo najinega večernega hribolazenja "na divje" na Vestvågøyi le nekaj dni pred tem, ko sva se prebijala čez močvirna pobočja, ko so stegna in meča pekla, ko nisva vedla, kje v resnici hodiva in ko so bili čevlji konkretno mokri v popolnoma suhem in jasnem vremenu ... Na srečo se je tokrat spomin prebudil že po prvih nekaj metrih čmokanja po tundri, ki jo je še pred kakšno uro dodatno namakal dež. V takih razmerah ti niti nos ne pade dol, ker ne gre. Kaj čem, ne gre. Bom pa na tisti hrib skočila pozimi ... in ga užitkarsko presmučala 😃
Pa smo po vzorcu tega dopusta spet pristali pri prilagajanju načrtov. Hribolazenje na Senji tokrat torej odpade (kar je bilo popolnoma po godu B). Hiter skok na vremensko napoved je po kratkem posvetu postavil novo pot - pičimo proč od težkih oblakov proti jugu in si privoščimo nekaj več od Stockholma, kjer naj bi nam vreme namenilo še nekaj suhih trenutkov.
Pred nami se je tako kakšen dan prej od načrtovanega spet odprla neskončna vožnja proti jugu.
Ko smo načrtovali tale dopust, sem potiho upala, da nam uspe videti losa v živo. Fantje so se mi sicer smejali v stilu "itak, pa še poziral ti bo v popolni večerni svetlobi s popolno kuliso v ozadju" pa v isti sapi "ma nehi no, sej si ga videla v živalskem vrtu v Pragi". Jaz pa sem še vedno ob vsakem znaku, ki je opozarjal voznike na te ogromne živali, upala, da ga bomo le uspeli nekje idilično srečati ... Tolk idilično, da bo pripravljen na foto session ... sanjačka u glavnem. Potem ko prevoziš že večino načrtovane poti po Norveški in se spet vrneš na Švedsko, se ti počasi začne svitati, da boš pač potegnil črto, pod katero bo pisalo "lej, losov pač nisi videl".
Z vožnjo vedno nižje proti jugu smo čez čas ponovno prišli v območje izven polarnega kroga. Prvi znak tega je bilo naše popolno navdušenje nad luno, ki se je sicer popolnoma nizko nad obzorjem spet pokazala našim očem. Nisem si mislila, da bom kdaj pogrešala luno na nebu. Pa sem jo 😃 Skupaj z luno pa smo po dolgem času dobili spet temnejši del dneva. Čeprav je bilo do prave teme in prave noči še precej kilometrov, smo bili tudi nad mrakom popolnoma navdušeni. V tistem navdušenju sva očitno z J oba hkrati začela razmišljati o situaciji, ki jo doma v našem vaškem okolju hudo dobro poznava - vozili smo se v razmerah, v katerih doma iz gozda prilezejo in priskakljajo naši gozdni sosedje - divjad. In glej ga zlomka, skoraj v istem času J izpusti nekaj kletvic, do konca pohodi bremzo, prvič na poti začutimo, da nam ABS deluje bp, na na srečo popolnoma prazni cesti pustimo sledi in plast naših pnevmatik ... ampak je bilo vredno ... los, žabec in mi smo jo odnesli brez prask. Ko smo ravno prvič ponovno vdihnili na polna pljuča, naletimo na par novih orjakov, ki tokrat na srečo ob robu ceste mirno zobata liste z visokega grmovja.
OK, dost, konec vožnje za danes. Gremo samo dol s ceste, spat in počakat nov dan, ki bo postregel s svetlobo, ki se ji teli orjaki raje izognejo.
A če imam fotke? Hahahahaha, a ste nori? V tistem šoku nisem vedela, če bom srce zadržala znotraj prsnega koša, kje da bi našla napravo, s katero bi karkoli fotknila.
Pojma nimam kdo, en od mojih sopotnikov je izjavil "no, pa maš lose, k si jih hotla" ... Od tistega trenutka dalje je vožnja na območjih znakov z opozorili o prisotnosti losov izgledala popolnoma drugače - dobili smo novega sopotnika ... strah pred losi na cestah 😉
Na tej točki sem v precepu 😄 Naj vam sploh povem o Senji ali naj vse skupaj raje zamolčim, ker ...? O Senji sami sama nisem imela najmanjšega pojma dokler ni ob koncu lanskega koledarskega leta J začel iskati destinacijo za ledno plezarijo v marcu letos. Ko pride vprašanje do ledne plezarije, se praviloma umaknem - v mojem podstrešju je z lednimi smermi povezanih preveč trenutkov, ko me je zeblo kot mačka ... in se dolgim (in težkim) podvigom v tej disciplini po pogovoru same s sabo raje izogibam. Nima veze, da rinem v nekaj, kar mi ne ustreza prav zelo, če v tem ne uživam ... S tem razlogom se niti slučajno nisem vtikala v načrte družbe, ki je odhajala tja na ledni dopust v vertikali. Čist druga pesem zapoje, če mi kdo omeni sneg. In ko se je družba vrnila nazaj, je J izjavil "ej, moram te peljat na Senjo, da vidiš te terene. Scufal se ti bo." In se mi je 😄 A zakaj? Zato, ker je Senja "Lofoti in Vesterålen v malem". Vse tisto, kar mi je bilo tako zelo všeč na sosednjih dveh otočjih, je na Senji združeno na enem otoku, le da je v smislu turizma skoraj pozabljena od sveta, če jo primerjaš s sosednjim otočjem. A zakaj vam ne bi povedala? Ker bi rada, da ostane bolj divja in manj obljudena. Ja, popolnoma egoistični vzgibi ampak ... tako pač mislim. Res.
Za potep po Senji smo imeli namenjen cel dan. Ko sem skozi okno opazovala pobočja in poslušala razlago, kje so se dogajale zimske dogodiščine marčevske družbe, je vmes padla nova odločitev ..., ki čaka na izvedbo. Pred tem pa sem si želela pred dolgo potjo nazaj proti jugu vsaj malo pretegniti noge na tistih pobočjih. Ja, navdušeno naivna butara. V enormnem navdušenju sem uspela pozabiti situacijo najinega večernega hribolazenja "na divje" na Vestvågøyi le nekaj dni pred tem, ko sva se prebijala čez močvirna pobočja, ko so stegna in meča pekla, ko nisva vedla, kje v resnici hodiva in ko so bili čevlji konkretno mokri v popolnoma suhem in jasnem vremenu ... Na srečo se je tokrat spomin prebudil že po prvih nekaj metrih čmokanja po tundri, ki jo je še pred kakšno uro dodatno namakal dež. V takih razmerah ti niti nos ne pade dol, ker ne gre. Kaj čem, ne gre. Bom pa na tisti hrib skočila pozimi ... in ga užitkarsko presmučala 😃
Pa smo po vzorcu tega dopusta spet pristali pri prilagajanju načrtov. Hribolazenje na Senji tokrat torej odpade (kar je bilo popolnoma po godu B). Hiter skok na vremensko napoved je po kratkem posvetu postavil novo pot - pičimo proč od težkih oblakov proti jugu in si privoščimo nekaj več od Stockholma, kjer naj bi nam vreme namenilo še nekaj suhih trenutkov.
Pred nami se je tako kakšen dan prej od načrtovanega spet odprla neskončna vožnja proti jugu.
Ko smo načrtovali tale dopust, sem potiho upala, da nam uspe videti losa v živo. Fantje so se mi sicer smejali v stilu "itak, pa še poziral ti bo v popolni večerni svetlobi s popolno kuliso v ozadju" pa v isti sapi "ma nehi no, sej si ga videla v živalskem vrtu v Pragi". Jaz pa sem še vedno ob vsakem znaku, ki je opozarjal voznike na te ogromne živali, upala, da ga bomo le uspeli nekje idilično srečati ... Tolk idilično, da bo pripravljen na foto session ... sanjačka u glavnem. Potem ko prevoziš že večino načrtovane poti po Norveški in se spet vrneš na Švedsko, se ti počasi začne svitati, da boš pač potegnil črto, pod katero bo pisalo "lej, losov pač nisi videl".
Z vožnjo vedno nižje proti jugu smo čez čas ponovno prišli v območje izven polarnega kroga. Prvi znak tega je bilo naše popolno navdušenje nad luno, ki se je sicer popolnoma nizko nad obzorjem spet pokazala našim očem. Nisem si mislila, da bom kdaj pogrešala luno na nebu. Pa sem jo 😃 Skupaj z luno pa smo po dolgem času dobili spet temnejši del dneva. Čeprav je bilo do prave teme in prave noči še precej kilometrov, smo bili tudi nad mrakom popolnoma navdušeni. V tistem navdušenju sva očitno z J oba hkrati začela razmišljati o situaciji, ki jo doma v našem vaškem okolju hudo dobro poznava - vozili smo se v razmerah, v katerih doma iz gozda prilezejo in priskakljajo naši gozdni sosedje - divjad. In glej ga zlomka, skoraj v istem času J izpusti nekaj kletvic, do konca pohodi bremzo, prvič na poti začutimo, da nam ABS deluje bp, na na srečo popolnoma prazni cesti pustimo sledi in plast naših pnevmatik ... ampak je bilo vredno ... los, žabec in mi smo jo odnesli brez prask. Ko smo ravno prvič ponovno vdihnili na polna pljuča, naletimo na par novih orjakov, ki tokrat na srečo ob robu ceste mirno zobata liste z visokega grmovja.
OK, dost, konec vožnje za danes. Gremo samo dol s ceste, spat in počakat nov dan, ki bo postregel s svetlobo, ki se ji teli orjaki raje izognejo.
A če imam fotke? Hahahahaha, a ste nori? V tistem šoku nisem vedela, če bom srce zadržala znotraj prsnega koša, kje da bi našla napravo, s katero bi karkoli fotknila.
Pojma nimam kdo, en od mojih sopotnikov je izjavil "no, pa maš lose, k si jih hotla" ... Od tistega trenutka dalje je vožnja na območjih znakov z opozorili o prisotnosti losov izgledala popolnoma drugače - dobili smo novega sopotnika ... strah pred losi na cestah 😉
 |
| jutranji pristanek na Senji marčevska druščina je tisti teden domovala v sosednjem zalivu |
 |
| en od značilnih pogledov na otoku |
 |
| pa še en |
 |
| celo pot sem se navduševala nad mostovi, ki povezujejo otoke med seboj, fotknila sem pa šele zadnjega med njimi, po katerem smo zapustili Senjo in ponovno dosegli celinski del Norveške |
 |
| hehehehe, zakaj tale fotka? sredi ničesar so Švedi popravljali ceste cesta je dobesedno izginila, pred nami se je odprlo gradbeno območje, čez pa nas je popeljal avto, ki si mu moral slediti preko gradbišča ... najbrž so nas želeli pripraviti na cestne razmere doma |
Komentarji
Objavite komentar