V deželi Vikingov IV

Nad Oslom je pokrajina kmalu začela kazati podobo, ki sem jo od Norveške pričakovala - neskončno zaporedje fjordov in fjelov (se mi zdi, da je tudi B počasi začel dojemati, da geografija ni tko zlo bedna zadeva 😋). Gozdovi si podajajo roko z divjimi rekami in prehajajo v tundraste površine, nad katerimi so se vse bolj pogosto dvigovali belo pobeljeni vrhovi. A moram napisat, da sem ob pogledu nanje občasno cvilila kot trapasta najstnica? Sem, ane. Oba najstnika v avtu sta temu primerno občasno zavijala z očmi, ker se za mami to očitno ne spodobi, ampak ... hehehehe, a mislita, da me to sploh briga?
Precej udobnejša pot proti severu bi vodila preko Lillehamerja, mi pa smo jo ubrali v smeri Jotunheimena - narodnega parka, ki premore hkrati tudi najvišji vrh Norveške z za nas sicer skromno višino 2.469m, s katerega sva želela odsmučati kakšno kraco.

Če odprete gornji link do Wiki-ja, se bo pokazalo opozorilo

Not to be confused with the mythological Jotunheim.

Hehehehe, confused nikakor, z lahko pa si predstavljam, da je dežela velikanov prav tam.
Ker si že nismo privoščili smučarske ture, pa smo si privoščili lahkoten skok na dva hribčka na območju Valdresflye. Popolnoma lahkoten - z ruzakom, v katerem imaš samo telefon, flašo vode, anorak in avtomobilske ključe.
Ne vem, kako je bilo z ostalimi tremi, ampak jaz sem si precej zelo želela, da bi noč preživeli tam nekje, ampak nas je pot odnesla naprej.

Naslednje popolno navdušenje smo doživeli v Lomu. Ne, ni to naš domači "Vom" na nasprotni strani Storžiča. Gre za tale Lom z eno najlepših cerkev, kar sem jih kadarkoli videla. Skozi kraj smo se vozili že precej pozno zvečer in vztrajno iskali prostor za nočitev. Za tisti dan si je J sicer zamislil, da bi izkoristil že precej daljši dan in poskusil priti do Geirangerja, vendar nam je užitek pohajkovanja po hribih vzel nekaj več časa, pa tudi lačni in utrujeni smo že bili. Potencialnih mest za prenočevanje je bilo ob poti kar nekaj, ampak vsako je imelo kakšno pomanjkljivost, tako smo se vozili in vozili ... Tudi skozi Lom smo se že pripeljali, ko sem z zadnje strani ugledala silhueto cerkve in si zaželela, da obrnemo.

Po večernem pohajkovanju po Lomu smo si počivališče izbrali na naslednjem prelazu, kjer smo prvič naleteli na preproge zrelih borovnic in za las ujeli vreme, da smo si skuhali še pred ploho, ki nas je uspavala v noč, ki je prvič začela kazati, da namerava prav zares kmalu pobegniti od nas.


Tukaj smo se odločili, da je skrajni čas, da izvlečemo fotos in dih jemajoči pokrajini privoščimo prave fotke - J pregleduje in čisti opremo, zraven pa ne dojame, da sedi na kamniti mizi

ob parkirišču se dvigajo možici

na vrhu najbližjega hriba smo še srečali nekaj ljudi



na vrhu nekaj bolj oddaljenega pa smo bili popolnoma sami

ja seveda sva se šla kepat

lepo ane ... dokler ne poudarim, da je to tundra (beri močvara in dom neštetih komarjev)
potem pa postane malo manj lepo, pa vseeno enkratno

žabec sredi ničesar, mi pa bluzimo okrog po pokrajini

Vom
oziroma ne
Lom s svojo cerkvijo


detajl cerkvenih vrat

J: obljubim, da ne bom tiščal, da bomo šli kajakirat v tole

še vedno Lom

Lom: pod telim mostom se je mularija kopala (tale reka pridere z ledenika, sam kot opomba)


slap pod našim divjim postajališčem za tisto noč

telih smo se najedli še pred večerjo

p.s.: če kdo na fotkah pogreša B, je to samo zato, ker je imel dan najstniških prebliskov in temu primerno najlepše dele dneva trmasto prespal v avtu




Komentarji

Priljubljene objave