V deželi Vikingov III

Na poteh ponavadi pišem dnevnik, ki ga kasneje spravim na ekran v popolnoma enakem zapisu kot tisti na roko spisan, kvečjemu dodam kakšno opombo. Tudi tokrat je šel z mano en fleten zvezek, v katerega pa sem kaj kmalu prenehala obširno pisati in je tokrat napolnjen v glavnem le z opombami in spremljavo stroškov. Kaj je temu krivo? Najbrž je razlogov več. V nekem trenutku sem resnično odklopila in po tednu dni na poti sem imela že kar težave odkriti kateri dan je … na srečo ti pametna naprava ponudi vse informacije, če jo le prižgeš. Ko sem ugotovila, da je minil že teden na poti, sem komaj verjela, ampak pametna naprava že ve – saj je pametna. Poleg popolnega časovnega odklopa je delen krivec za ne-pisanje tudi Gaiman, ki sem ga tokrat načela tik pred odhodom in ga je težko odložiti, ko enkrat začneš … beri »vsak prosti trenutek nameniš požiranju njegovih besed«. Po tretji strani pa mi je precej pasalo odklopiti tudi skozi štrikanje (jp, pletenje J). Tokratni zapisi torej nastajajo drugače – kot povzetek po vrnitvi.

Po dnevu v Fredrikstadu smo jo mahnili proti severu. Nad Oslom sem bila presenečena (tole bo to rundo precej pogost izraz), saj je večina cest, po katerih smo se vozili skozenj, speljanih pod zemljo. V času, ko smo bili nad njo, pa sem imela občutek, da se vozimo ob neskončno velikih marinah jadrnic in jaht, ob katerih pozabiš dvigniti spodnjo čeljust.

Nad Oslom se norveške avtoceste nehajo in se začne tista »prava« Norveška. Konec je bilo premagovanja dolgih razdalj in konec hitre vožnje. Njihove uradne cestne omejitve sicer predstavljajo 100 km/h na avtocesti, 80 km/h na cesti izven naselja in 50 km/h v naselju … kjer ni drugače napisano. In bogami, meni se zdi, da je bilo povsod drugače napisano. Ko je avto dosegel hitrost 80 km/h, je bil že skoraj praznik. Kljub počasnim potovalnim hitrostim pa je vožnja po norveških cestah milina. Pa ne zaradi urejenosti – konec koncev so precej zluknjane, uničene, ovinkaste in hudo veliko jih popravljajo (hehehehe, najbrž zato, da bi se lahko počutili kot doma - joke) … prijetno je voziti po njih zaradi ostalih udeležencev v prometu (in verjemite, zaradi tega se definitivno ne počutiš kot doma). Ne vem, če me je prehitelo 10 vozil, ko sem bila jaz za volanom. Vsi lepo mirno brez vsakega razburjenja vozijo za tabo v primerni varnostni razdalji (tega pri nas najbrž ne bom nikoli doživela, saj se mi skoraj vsak poskuša povsod nalimat na rit) ne glede na to koliko pelješ, vsi vozijo po omejitvah, nihče ne vozi v škarje … ma ne nakladam, res je tako. Na cesti se obnašajo prav sanjsko. Vožnja je nestresna. OK, obstajajo neprijetne izjeme – recimo katerakoli cesta do Geirangerja, ampak tam igrajo rusko ruleto tuji vozniki, ne domačini.

Pa če se vrnem nazaj na pot. Pri Oslu smo ostali. Ne, v samem Oslu se nismo ustavili. Naše največje želje so ležale v smeri Lofotov. Ob načrtovanju poti smo nekaj njih postavili tudi na celinski del Norveške, vendar je bila cela pot eno samo prilagajanje, česar pa smo z dosedanjih potepanj že navajeni.

Ma ne morem še nazaj na pot, dolžna sem še nekaj dodatkov. Nekateri sicer ne bojo razumeli logike naše opravljene poti J

Torej, pojasnila J Čeprav sem v resnici zmrznjeno bitje in me recimo težko spraviš plezat v led (tam me čist preveč zebe in ko se mi enkrat zanohta, me konice prstov potem bolijo vsaj še teden dni), pa vročino zelo težko prenašam in je moja najljubša oblika vode še vedno ena od hladnih oblik – sneg. In ko sva z J začela načrtovati pot, mi ni bilo treba uporabiti kaj dosti ženskih pristopov, da sem ga prepričala, da s seboj peljemo tudi turnosmučarsko opremo. Ja, moj themostexpensiveone J je pripravljen uslišati tudi take (moje) muhe. 

Potem pa … se spomnite prvega dela teh zapisov? Usek v križu? To ane … Čeprav smo se odpravili v Skandinavijo, je tudi tam poletje in smučljiv sneg najdeš le še na ledenikih. In ko je v igri ledenik, so v igri vse sestavine ledenika – prijazne in neprijazne (beri ledeniške razpoke, v hribovskem žargonu špaltne). J s svojim stanjem niti v sanjah ni smel razmišljati o hoji z obteženim ruzakom, kaj šele o spustu polnim energičnih skokov ali o bohnedaj padanju v špaltno ali reševanju nekoga, ki ga je to doletelo, ki je privezan nate … Ko sem pred odhodom kislo ugotovila, da je daleč najbolj smiselno dile pustiti doma, je sicer C takoj opozoril na to, da pozabljam nanj, pa vseeno. Mulo je fizično sposoben prestavljati gore, izkušenj na ledenikih pa nima nobenih niti teoretičnega znanja s tega področja in ne, ne upam riskirati. Imam preveč rada sebe in familijo. Vsa tista čudovita pobočja bojo počakala na kdaj drugič. Zaželela sem si pa, da gremo vseeno v kraje, kjer sem želela pustiti svoje smuč-krace, da sneg vsaj pošlatam, če ne drugega. No, zato smo se v določenem trenutku potepali po določenih krajih – čeprav brez dil v prtljažniku žabca.

Torej, dile so ostale doma. Škatla z vso plezalno opremo ima seveda že domovinsko pravico v žabcu, nisem pa vedela, koliko jo bomo lahko uporabljali. Hm, a se ne bi blo fajn s kajaki vozit po fjordih? J je seveda za mojo idejo takoj zagrabil. Seveda ga imam na sumu, da je o tem sanjal že sam, samo mi zaradi določenih razlogov (ki se tičejo izključno mojega podstrešja) uvidevno (ali pa zaradi samoohranitvenega nagona) tega ni sam predlagal. In ja, z nami sta se peljala dva dvoseda kajaka z vso potrebno opremo za prevažanje po mrzlih vodah na severni strani Evrope.

Zakaj nismo obiskali enega od najbolj znanih fjordov, kjer se vsak slika na skali z dih jemajočim pogledom v globino? Zato J ker leži na območju Bergna Ja in, zna kdo reči. Kaj zato? Razlogov je spet več:

• Odkar se je prijatelj, ki je živel v tistem delu Norveške odselil nazaj v Slovenijo, nimamo več zelo tehtnega razloga, da bi naredili ovinek na poti proti severu.
• Ker ima Bergen v povprečju 195 deževnih dni na leto (s tem, da rosenje ni upoštevano kot dež). Na to temo sem se konkretno nasmejala ob branjem ene od knjig popularnega norveškega pisca, kjer je napisal nekako v stilu, da v Bergnu dežuje le dvakrat letno – enkrat od aprila do junija in drugič od julija do novembra. Preostali del leta pa sneži.   

Glede na naše želje smo se na kakšni od točk potovanja želeli ustaviti tudi za dlje časa, pa se potem nismo, ker … hja, tko je prišlo.

Nadaljevanje sledi ...

tale bolj paše v tisto mojo zgodbo "Kwa maš ti s tem lampam?"
ampak tole čist nehote pade v oči ob poti
še dobro, da je J sfalil bankomat in sem šla za njim, da ne zaluta predaleč 😃

podzemlje Osla ... ja vem, obupna fotka, ampak smo šli tko hitro, da telefon ni imel šanse izostriti