Zgodba o žlehtnobi, sanjah, pravdah in pravici ...

 ... ali nepremičninska odisejada nekega para

Nekega lepega dne pred veliko leti v zadnjih izdihljajih dvajsetega stoletja se je mlad par na olajšanje svojih staršev odločil, da si omisli družino. Ko bi njuni starši takrat vedeli, da bo ta družina oziroma njuni otroci v resnici skoraj vse, kar bo poskrbelo za nadaljevanje prenašanja njihovih genov, bi mogoče kdaj naredili kakšno stvar tudi drugače, ampak pustimo to … ne govorim o tem.

Ta mlad par si je omisli družino. Ker ne en ne drugi ni bil otrok pravljično premožnih staršev in jima v zibelko ni bila že z rojenicami položena idilična vila na hribčku nad mestom ali vsaj malo stanovanje, kjer bi si lahko privoščila čisto svoje družinsko življenje, sta se prva leta prekladala po najetih stanovanjih in vztrajno pisala prošnje za dodelitev občinskega ali službenega stanovanja – obojih naj bi bilo v tistem času sicer dovolj, saj je Jazbinšek s svojim zakonom postavil osnovo, s katerim naj bi vsaka občina zagotovila dovolj velik fond tovrstnih stanovanj, vojaška pa so po odhodu jugoarmije še danes prosta po celi Sloveniji … A glej ga šmenta. Mlad par je po naključju živel v občini, ki je malho, ki se je napolnila z odkupom stanovanj po že omenjenem zakonu, zafrčkala v povsem druge namene in na vložene prošnje je mlad par nenehoma dobival identične odgovore, s katerimi si ni mogel kaj prida pomagati. S službenimi je bilo nekoliko drugače. Takoj po prejemu vloge sta prejela potrdilo o obravnavi, potem pa so nanju pozabili … oziroma vsaj mislila sta tako. Kakšnih deset let po oddaji vloge jima je takrat že bivši delodajalec enega od njiju sporočil, da jima je dodeljeno službeno stanovanje v nekem od boga pozabljenem kraju in naj se njihov (takrat že nekaj časa bivši) zaposleni oglasi v kadrovski službi, da uredijo vso dokumentacijo. Hm, ane no … Ampak sem spet nekoliko zašla.

Mlad par se je skupaj s svojim prvorojencem prekladal po najetih stanovanjih, kjer si postavljen na milost in nemilost najemodajalcu, ki te lahko načeloma v enem mesecu postavi pred vrata … Mnja, kaj naj zdaj napišem? Mi boste verjeli, če rečem, da se jima je to zgodilo? In to ne samo enkrat? Pustimo dejstva, kdo je bil v katerem primeru najemodajalec. To so spet svoje sočne zgodbe.

Zaradi vseh zgornjih razlogov je mlad par začel razmišljati, da je bistveno bolj varno, finančno pa precej podobno, če se z namenom zagotovitve primernega prebivališča svoji družini, o kateri sta za prihodnost sanjala s precej večjo številko, zapufata do vratu in si omislita nekaj svojega. Hja, tukaj pa se tale zgodba v resnici šele začne. Oziroma ne še.

Če želite razumeti zgodbo mladega para naprej, je zadnji čas, da napišem karkoli, da bo razumevanje lažje.
On je večino svojega življenja živel s starši v hiši. Meščanski hiši, kjer so ohranili vse tisto, kar se v stari meščanski hiši ohraniti da, poleg tega pa si uredili vse, kar je že takrat nudila sodobna tehnologija za bolj lagodno življenje. Ta hiša je premogla tudi nekaj vrta, hkrati pa je stala v tako strogem centru kraja, da si imel vso infrastrukturo na peš razdalji nekaj minut.
Ona je vse svoje življenje, razen nekaj mesecev, ki se jih v resnici ne spominja, s starši živela v takem ali drugačnem bloku ali stolpnici, zraven pa že od malega sanjarila o hiški z gozdom, vrtom z goro začimb, potokom, pticami, srnami za hišo (vsaj to zadnje ji je danes jasno, da je skupaj s potokom tisto, česar ne mara preveč). Hišo samo in njeno notranjost si je želela v kombinaciji stare gorenjske kmečke hiše z dodatkom udobja. Na temeljih svojih sanj si je pri stricu s kmetije izčvekala božansko staro skrinjo, za katero je obljubo, da je njena, od strica dobila za poroko …

Če pod to dvoje potegnemo črto, je bolj ali manj vsem jasno, da sta sanjala o hiški. Če ne o hiški, pa vsaj o nečem dovolj prostornem, ki bo imelo na voljo nekaj zemlje vsaj za začimbe, če ne tudi za marelico, bosansko slivo, hruške in jablane … V želji po vsem tem sta še pred rojstvom prvega sina zajadrala na podeželje v dolino, kjer so njo božali spomini na že nekaj let preminula prastarša. Na tem delu se ne bom ustavljala predolgo. Na hitro povedano pa je bilo takole – v svojih sanjah sta si zamislila lokacijo, našla tako, ki bi jo vsaj v začetku finančno zmogla, potem pa bi počasi po slovenski navadi urejala stvari dalje. Nad temi sanjami sta sestavila skupaj svoje želje, jih predelala skupaj z arhitektom, kar je pripeljalo do marsikomu poznanih naporov v zvezi s pridobivanjem vse mogoče dokumentacije in se na koncu udejanilo v debelih temno zelenih fasciklih in zeleno lučjo, ki sta jo dobila za uresničenje svojih takratnih sanj. Konec.

Ne, ne hecam se. S tem je poglavja o teh sanjah konec. Vmes so se zgodile grdobije in s sanjami, ki sta jih vdelala v zajeten špeh dokumentacije ni bilo nič.

Ko sta se pobrala po šoku, sta drug drugemu popihala potolčena kolena, obrisala solze in šla naprej. Zdaj pa se zgodba res začne.

Na uho jima je prišlo, da se v starem jedru njunega mesta prodaja božanska ogromna neizdelana podstreha, ki ji pripada celo nekaj vrta. On se je zakuril takoj, ona je bila sicer precej skeptična, vendar se je po ogledu pustila prepričati. Že ob samih pogovorih je nepremičninar nekaj jecljal, lastnica pa je momljajoče dodala, da je imela v preteklosti z enim od sosedov nekaj težav, vendar meni, da so osebnega značaja in da njima najbrž ne bo nagajal.

______________________________________ 
(ta del zaradi sočnosti izpisanih besed ni primeren za javno objavo in je bil temu primerno odstranjen)

Mlad par, ki je bil kljub vsem zgoraj opisanim dogodkom v tistem času še vedno mlad in se je hkrati kvalificiral za mlado družino, je vložil novo prošnjo – tokrat na Stanovanjski sklad RS in na veliko veselje obeh dobil takrat ugoden kredit za nakup omenjene podstrehe. Ker sta vedela, da jima kmalu sledi izselitev iz trenutnega prebivališča in ker sta si želela tudi povečanja družine, sta se urejanja nepremičnine lotila resno, predvsem pa hitro. Pogovori z vsemi sosedi so ju naredili kar optimistična in večino popoldnevov in noči sta prebila ob neskončnih skicah njunih trenutnih želja, saj sta jih najprej želela izrisati sama in se šele kasneje o morebitnih kiksih oziroma popravkih pogovarjati z arhitektom. V izrise sta vključila vse tisto, čemur se kljub propadu svojih prejšnjih načrtov nista želela odpovedati – vključno z njeno obljubljeno staro skrinjo.

Potem pa se je prvič zataknilo. Vsi sosedje so imeli na podstrehi pospravljene vsaj nekaj svoje krame. Vse po vrsti sta prosila, naj jo odstranijo do določenega dneva, saj bodo potem po njej pospravili in vse, kar bo ostalo tam, odpeljali na smetišče, odpad, gradbeno jamo … kamor bo pač sodilo. Takrat se je prav TISTI sosed oglasil, da na to ne pristane, da je podstreha tudi njegova in … ostalo si lahko mislite sami.

Sosed je svoje stvari pustil tam, oni so začeli s čiščenjem in na dan, ko so imeli naročen odvoz vsega, se je na prizorišču pojavila policija, čemur je sledila prva tožba. Pisalo se je zgodnje poletje v prvem letu enaindvajsetega stoletja.

Začela so se srečevanja s sodniki, odvetniki in žlehtnobnim sosedom, ki so se ga zaradi njegovega nasilništva bali vsi, ki so ga poznali in ki niti ni bil več sosed, le stanovanje je imel še vedno v lasti v tisti stavbi. Mlad par je v naslednjih letih spoznal, da niso nedotakljivi le zdravniki, pač pa da lahko po svoji vesti (oziroma brez nje) vse skupaj zafrčka tudi odvetnik, pa mu ne moreš nič (ja, seveda se jima je to zgodilo). Po menjavi odvetnika in spoznanju, da bi lahko imela mir in nadaljevala s svojimi takratnimi sanjami takoj po prvi obravnavi, če ne bi bil njun odvetnik očitno en od tistih, ki meče slabo luč nesposobnosti tudi na osebe v tem poklicu, sta se ob vrsti drugih vzporednih nepremičninskih dogodkov odločila, da obupata nad tem, da bo prebivališče njune vmes že povečane družine v tej še vedno božanski podstrehi in se odselila precej kilometrov daleč na drugo stran Gorenjske, nista pa obupala nad tem, da dokažeta, da je ta podstreha po vseh pravnih vidikih, ki jih je moč ob nekaj nočeh čepenja ob izpiskih iz zemljiške knjige dojeti tudi povsem običajnemu občanu, v celoti njuna.

Mladi par je ob vseh dogodkih že davno izgubil oznako mladosti, žleht sosed je svoje stanovanje prodal še bolj žleht ženski njunih let, ki si je najbrž na osnovi dejstva, da so ista generacija in v zelo dobrih odnosih z njenimi starši zabila v glavo, da bosta pred njo pokleknila in popustila (pa nista), tožbe in pritožbe pa so si v »lagano sportskem« ritmu sledile do skrajnih meja.

Zgoraj omenjani par v zdaj že prijetno zrelih letih s prvorojencem z volilno pravico in dvema drugima ne prav daleč od nje, z novimi sanjami v prijetni mikro vasici pod gorenjskimi hribi, kjer je od vse možne infrastrukture na voljo le avtobusna postaja, vodovod, elektrika in telefonski kabel, od ostalega luksuza pa v jasnih nočeh izvrstno vidna Rimska cesta, odsotnost zimske nižinske megle, petje ptic, v izobilju gozdnih jagod in že omenjena srnjad v vrtu za hišo, je tistega lepega sredinega dopoldneva od svoje trenutne odvetnice (tokrat take, ki je lahko v ponos svojemu cehu) prejel mail

           Pozdravljeni!
 Sporočam vam, da je sklep o vzpostavitvi etažne lastnine postal pravnomočen 3. 11. 2016. Vknjižba v zemljiško knjigo bo opravljena po uradni dolžnosti. 
Lep pozdrav


Dobra dva tedna pred tem jima je njuna odvetnica že sporočila, da je zadnje še možno sodniško dejanje v zvezi z njunim primerom dobilo zaključek v obliki priznanja, da je že davno tega kupljena podstreha res v celoti njuna, vendar je z veseljem smiselno počakati do pravnomočnosti.

In kaj zdaj?

Več kot 16 let. Njune takratne sanje je zamenjala gora skrbi, stroškov, laži, natolcevanj, groženj in izsiljevanj nasprotne strani. Ob zadnji selitvi je ona našla zvite role takrat naplotanih načrtov njunih sanj. Ob njihovem pregledovanju jo je stisnilo v želodcu, v grlo se je naselila kepa, oči pa napolnila megla. Kolikokrat je že vrgla proč svoje sanje? Vsakokrat je z njimi odvrgla košček sebe in ga vsakokrat zamenjala z novim razočaranjem nad ljudmi.


Skupaj sta se ugotovila, da so te bivše sanje zavite v ovoj negativnosti, razočaranja, grenkobe in človeške pokvarjenosti. Take sanje je najbolje pozabiti in dovoliti, da jih namesto njiju uresniči kdo drug. Naj bodo lepe. Prostor sam je še vedno lep in človeku, ki ga začuti pravilno, lahko omogoči vse tisto, kar sta si zanj želela onadva, pa ju je neizmerna človeška žlehtnoba oropala zanje.

Komentarji

Priljubljene objave