Zgodba o žlehtnobi, sanjah, pravdah in pravici ...
... ali nepremičninska odisejada nekega para
Nekega lepega dne pred veliko leti v zadnjih izdihljajih
dvajsetega stoletja se je mlad par na olajšanje svojih staršev odločil, da si
omisli družino. Ko bi njuni starši takrat vedeli, da bo ta družina oziroma njuni
otroci v resnici skoraj vse, kar bo poskrbelo za nadaljevanje prenašanja
njihovih genov, bi mogoče kdaj naredili kakšno stvar tudi drugače, ampak
pustimo to … ne govorim o tem.
Ta mlad par si je omisli družino. Ker ne en ne drugi ni bil
otrok pravljično premožnih staršev in jima v zibelko ni bila že z rojenicami
položena idilična vila na hribčku nad mestom ali vsaj malo stanovanje, kjer bi
si lahko privoščila čisto svoje družinsko življenje, sta se prva leta
prekladala po najetih stanovanjih in vztrajno pisala prošnje za dodelitev
občinskega ali službenega stanovanja – obojih naj bi bilo v tistem času sicer
dovolj, saj je Jazbinšek s svojim zakonom postavil osnovo, s katerim naj bi
vsaka občina zagotovila dovolj velik fond tovrstnih stanovanj, vojaška pa so po
odhodu jugoarmije še danes prosta po celi Sloveniji … A glej ga šmenta. Mlad
par je po naključju živel v občini, ki je malho, ki se je napolnila z odkupom
stanovanj po že omenjenem zakonu, zafrčkala v povsem druge namene in na vložene
prošnje je mlad par nenehoma dobival identične odgovore, s katerimi si ni mogel
kaj prida pomagati. S službenimi je bilo nekoliko drugače. Takoj po prejemu
vloge sta prejela potrdilo o obravnavi, potem pa so nanju pozabili … oziroma
vsaj mislila sta tako. Kakšnih deset let po oddaji vloge jima je takrat že
bivši delodajalec enega od njiju sporočil, da jima je dodeljeno službeno
stanovanje v nekem od boga pozabljenem kraju in naj se njihov (takrat že nekaj
časa bivši) zaposleni oglasi v kadrovski službi, da uredijo vso dokumentacijo. Hm,
ane no … Ampak sem spet nekoliko zašla.
Mlad par se je skupaj s svojim prvorojencem prekladal po
najetih stanovanjih, kjer si postavljen na milost in nemilost najemodajalcu, ki
te lahko načeloma v enem mesecu postavi pred vrata … Mnja, kaj naj zdaj
napišem? Mi boste verjeli, če rečem, da se jima je to zgodilo? In to ne samo
enkrat? Pustimo dejstva, kdo je bil v katerem primeru najemodajalec. To so spet
svoje sočne zgodbe.
Zaradi vseh zgornjih razlogov je mlad par začel razmišljati,
da je bistveno bolj varno, finančno pa precej podobno, če se z namenom zagotovitve
primernega prebivališča svoji družini, o kateri sta za prihodnost sanjala s precej
večjo številko, zapufata do vratu in si omislita nekaj svojega. Hja, tukaj pa
se tale zgodba v resnici šele začne. Oziroma ne še.
Če želite razumeti zgodbo mladega para naprej, je zadnji
čas, da napišem karkoli, da bo razumevanje lažje.
On je večino svojega življenja živel s starši v hiši.
Meščanski hiši, kjer so ohranili vse tisto, kar se v stari meščanski hiši
ohraniti da, poleg tega pa si uredili vse, kar je že takrat nudila sodobna
tehnologija za bolj lagodno življenje. Ta hiša je premogla tudi nekaj vrta,
hkrati pa je stala v tako strogem centru kraja, da si imel vso infrastrukturo
na peš razdalji nekaj minut.
Ona je vse svoje življenje, razen nekaj mesecev, ki se jih v
resnici ne spominja, s starši živela v takem ali drugačnem bloku ali stolpnici,
zraven pa že od malega sanjarila o hiški z gozdom, vrtom z goro začimb, potokom,
pticami, srnami za hišo (vsaj to zadnje ji je danes jasno, da je skupaj s
potokom tisto, česar ne mara preveč). Hišo samo in njeno notranjost si je
želela v kombinaciji stare gorenjske kmečke hiše z dodatkom udobja. Na temeljih
svojih sanj si je pri stricu s kmetije izčvekala božansko staro skrinjo, za
katero je obljubo, da je njena, od strica dobila za poroko …
Če pod to dvoje potegnemo črto, je bolj ali manj vsem jasno,
da sta sanjala o hiški. Če ne o hiški, pa vsaj o nečem dovolj prostornem, ki bo
imelo na voljo nekaj zemlje vsaj za začimbe, če ne tudi za marelico, bosansko
slivo, hruške in jablane … V želji po vsem tem sta še pred rojstvom prvega sina
zajadrala na podeželje v dolino, kjer so njo božali spomini na že nekaj let
preminula prastarša. Na tem delu se ne bom ustavljala predolgo. Na hitro
povedano pa je bilo takole – v svojih sanjah sta si zamislila lokacijo, našla
tako, ki bi jo vsaj v začetku finančno zmogla, potem pa bi počasi po slovenski navadi urejala stvari dalje. Nad temi sanjami sta sestavila skupaj
svoje želje, jih predelala skupaj z arhitektom, kar je pripeljalo do marsikomu
poznanih naporov v zvezi s pridobivanjem vse mogoče dokumentacije in se na
koncu udejanilo v debelih temno zelenih fasciklih in zeleno lučjo, ki sta jo
dobila za uresničenje svojih takratnih sanj. Konec.
Ne, ne hecam se. S tem je poglavja o teh sanjah konec. Vmes
so se zgodile grdobije in s sanjami, ki sta jih vdelala v zajeten špeh
dokumentacije ni bilo nič.
Ko sta se pobrala po šoku, sta drug drugemu popihala
potolčena kolena, obrisala solze in šla naprej. Zdaj pa se zgodba res začne.
Na uho jima je prišlo, da se v starem jedru njunega mesta
prodaja božanska ogromna neizdelana podstreha, ki ji pripada celo nekaj vrta.
On se je zakuril takoj, ona je bila sicer precej skeptična, vendar se je po
ogledu pustila prepričati. Že ob samih pogovorih je nepremičninar nekaj
jecljal, lastnica pa je momljajoče dodala, da je imela v preteklosti z enim od
sosedov nekaj težav, vendar meni, da so osebnega značaja in da njima najbrž
ne bo nagajal.
______________________________________
(ta del zaradi sočnosti izpisanih besed ni primeren za javno objavo in je bil temu primerno odstranjen)
Mlad par, ki je bil kljub vsem zgoraj opisanim dogodkom v tistem času še
vedno mlad in se je hkrati kvalificiral za mlado družino, je vložil novo prošnjo
– tokrat na Stanovanjski sklad RS in na veliko veselje obeh dobil takrat ugoden
kredit za nakup omenjene podstrehe. Ker sta vedela, da jima kmalu sledi
izselitev iz trenutnega prebivališča in ker sta si želela tudi povečanja
družine, sta se urejanja nepremičnine lotila resno, predvsem pa hitro. Pogovori
z vsemi sosedi so ju naredili kar optimistična in večino popoldnevov in noči
sta prebila ob neskončnih skicah njunih trenutnih želja, saj sta jih najprej
želela izrisati sama in se šele kasneje o morebitnih kiksih oziroma popravkih
pogovarjati z arhitektom. V izrise sta vključila vse tisto, čemur se kljub
propadu svojih prejšnjih načrtov nista želela odpovedati – vključno z njeno obljubljeno
staro skrinjo.
Potem pa se je prvič zataknilo. Vsi sosedje so imeli na
podstrehi pospravljene vsaj nekaj svoje krame. Vse po vrsti sta prosila, naj jo
odstranijo do določenega dneva, saj bodo potem po njej pospravili in vse,
kar bo ostalo tam, odpeljali na smetišče, odpad, gradbeno jamo … kamor bo pač
sodilo. Takrat se je prav TISTI sosed oglasil, da na to ne pristane, da je
podstreha tudi njegova in … ostalo si lahko mislite sami.
Sosed je svoje stvari pustil tam, oni so začeli s čiščenjem
in na dan, ko so imeli naročen odvoz vsega, se je na prizorišču pojavila
policija, čemur je sledila prva tožba. Pisalo se je zgodnje poletje v prvem letu
enaindvajsetega stoletja.
Začela so se srečevanja s sodniki, odvetniki in žlehtnobnim
sosedom, ki so se ga zaradi njegovega nasilništva bali vsi, ki so ga poznali
in ki niti ni bil več sosed, le stanovanje je imel še vedno v lasti v tisti
stavbi. Mlad par je v naslednjih letih spoznal, da niso nedotakljivi le
zdravniki, pač pa da lahko po svoji vesti (oziroma brez nje) vse skupaj zafrčka
tudi odvetnik, pa mu ne moreš nič (ja, seveda se jima je to zgodilo). Po
menjavi odvetnika in spoznanju, da bi lahko imela mir in nadaljevala s svojimi
takratnimi sanjami takoj po prvi obravnavi, če ne bi bil njun odvetnik očitno
en od tistih, ki meče slabo luč nesposobnosti tudi na osebe v tem poklicu, sta se ob vrsti
drugih vzporednih nepremičninskih dogodkov odločila, da obupata nad tem, da bo
prebivališče njune vmes že povečane družine v tej še vedno božanski podstrehi
in se odselila precej kilometrov daleč na drugo stran Gorenjske, nista pa
obupala nad tem, da dokažeta, da je ta podstreha po vseh pravnih vidikih, ki
jih je moč ob nekaj nočeh čepenja ob izpiskih iz zemljiške knjige dojeti tudi
povsem običajnemu občanu, v celoti njuna.
Mladi par je ob vseh dogodkih že davno izgubil oznako mladosti, žleht sosed je svoje stanovanje prodal še bolj žleht ženski njunih let, ki si je najbrž na osnovi dejstva, da so ista generacija in v zelo dobrih odnosih z njenimi starši zabila v glavo, da bosta pred njo pokleknila in popustila (pa nista), tožbe in pritožbe pa so si v »lagano sportskem« ritmu sledile do skrajnih meja.
Zgoraj omenjani par v zdaj že prijetno zrelih letih s
prvorojencem z volilno pravico in dvema drugima ne prav daleč od nje, z novimi
sanjami v prijetni mikro vasici pod gorenjskimi hribi, kjer je od vse možne
infrastrukture na voljo le avtobusna postaja, vodovod, elektrika in telefonski
kabel, od ostalega luksuza pa v jasnih nočeh izvrstno vidna Rimska cesta,
odsotnost zimske nižinske megle, petje ptic, v izobilju gozdnih jagod in že
omenjena srnjad v vrtu za hišo, je tistega lepega sredinega dopoldneva od svoje
trenutne odvetnice (tokrat take, ki je lahko v ponos svojemu cehu) prejel mail
Pozdravljeni!
Sporočam vam, da je sklep o vzpostavitvi etažne lastnine postal pravnomočen 3. 11. 2016. Vknjižba v zemljiško knjigo bo opravljena po uradni dolžnosti.
Lep pozdrav
Dobra dva tedna pred tem jima je njuna odvetnica že
sporočila, da je zadnje še možno sodniško dejanje v zvezi z njunim primerom
dobilo zaključek v obliki priznanja, da je že davno tega kupljena podstreha res
v celoti njuna, vendar je z veseljem smiselno počakati do pravnomočnosti.
In kaj zdaj?
Več kot 16 let. Njune takratne sanje je zamenjala gora
skrbi, stroškov, laži, natolcevanj, groženj in izsiljevanj nasprotne strani. Ob
zadnji selitvi je ona našla zvite role takrat naplotanih načrtov njunih sanj.
Ob njihovem pregledovanju jo je stisnilo v želodcu, v grlo se je naselila kepa,
oči pa napolnila megla. Kolikokrat je že vrgla proč svoje sanje? Vsakokrat je z
njimi odvrgla košček sebe in ga vsakokrat zamenjala z novim razočaranjem nad
ljudmi.
Skupaj sta se ugotovila, da so te bivše sanje zavite v ovoj
negativnosti, razočaranja, grenkobe in človeške pokvarjenosti. Take sanje je
najbolje pozabiti in dovoliti, da jih namesto njiju uresniči kdo drug. Naj bodo
lepe. Prostor sam je še vedno lep in človeku, ki ga začuti pravilno, lahko omogoči
vse tisto, kar sta si zanj želela onadva, pa ju je neizmerna človeška žlehtnoba
oropala zanje.
Komentarji
Objavite komentar