A bi Persen? Al pa vsaj en metin čaj?
Sori, ne morem več. Ne gre več.
Počutim se kot vesoljec med vsemi ostalimi. Pa ta svet sploh nima več pojma kam jo maha. Al pa samo jaz živim v okolici, ki je ne dohajam več. Različne histerije generacije staršev tam nekje mojih let (10 let gor ali dol) presegajo vsako mejo zdravja in okusa. Mejijo že na psihozo in obsesijo. S svojimi dejanji in aktivnostmi dušijo sebe, svojo okolico in seveda svoje mulce. Jaz jim sicer poskušam ubežati, vendar se jim vsaj na sestankih oziroma srečanjih, ki se neposredno tičejo naših otrok, ne morem izogniti.
Na plano so privrele vse silne ambicije pretirano zasedênih in zasédenih fotrov ter zdolgočasenih mam. V svojih potomcih, ki jih dolžini svoje prisotnosti na svetu primerno po večini mirno pošljejo k vragu v različnih oblikah, ko jim na žive in mrtve najedajo v smeri svojih nikoli izživetih ciljev, vidijo svoje majhne jaze, ki morajo skozi svet potovati na krilih čiste perfekcije, ki so jo zanje postavili starši.
In skozi to obsesivno pot popolnosti vsa okolica lahko opazuje izpade staršev na športnih tekmovanjih, ko v objemu stola na tribuni postanejo največji strokovnjaki vseh športov in otroške psihologije, neskončne slapove solz njihovih otrok, ko osvojijo "samo" drugo mesto v državi, zmulane ksihte otroških damic, ko z nesrečno mamo že ne vem katerič hodita po vseh poznanih modnih trgovinah in iščeta točno določeno obleko za valeto (jp, za konec osnovne šole), ki bo pasala k 14 cm petam čevljev, s katerimi se bo mladenka po vsej verjetnosti zvrnila z odra in na večer svoje valete pristala na urgenci z večkratnim zakompliciranim zlomom gležnja (ne, tole ni izmišljeno, tole je žal resnično). Da ne omenjam sploh vsesplošne družinske histerije ob maturantskem plesu ... Bohpomagej, ampak da cela družina v dveh kolenih v vse možne smeri zmeče obupne količine denarja za tist en večer, ki se ga večina maturantov kasneje v življenju spomni po vsem drugem kot po tem, kaj je imela množica čist preveč povabljenih takrat oblečeno ... razen, če mu družina s tem povzroči neskončne travme, kar pa spet predstavlja eno drugo plat te iste zgodbe.
Nič ne rečem, fajn je biti zraven ob uspehu svojih otrok. Lepo je, ko doživiš določene trenutke skupaj z njimi. Priznam, tudi meni se sprehodijo mravljinci po hrbtu, tudi jaz včasih dobim cmok v grlo in tudi meni tečejo solze in bi včasih na ves glas zavpila "a ga vidite, tale je pa moj". Ampak to so v prvi vrsti njihovi trenutki. A jim res morate viseti za vratom kot pijavke? Ali res morajo ob vsakem uspehu najprej poiskati vaš obraz v množici, da jim ta uspeh potrdite? Ali mora biti res stik z vašimi očmi tisto nekaj najhujšega, ko doživijo poraz? Ali se morate res za vsak drek vi odločati namesto njih?
A lahko malo ustavite svoje konje? Histerija upravljanja njihovih življenj je čist prehuda. Ali se ne spomnite več, kako izgleda potolči svoja lastna kolena? Ja priznam da boli, ko vidim, kako moje trmaste kopije ponavljajo moje napake, ki se na žalost niso prenesle v genski zapis kot imunska telesa. Po drugi strani pa - ali ste v šoli, ko ste ušpičili kakšno neumnost, leteli domov in hiteli detajle razlagati staršem? Ne vem no. Glede na to, da smo se od malega učili lastne napak popravljati sami in da bi po kazni v šoli sigurno sledila še kazen doma, smo vsi po spisku iskreno upali, da bo staršem kakšna od naših neumnosti zamolčana.
In če smo tole dali skozi ... kje za vraga je prišlo do kratkega stika? Ker do tega je prišlo. Vsaj polovica generacije staršev, ki jo omenjam že zgoraj, je za moje pojme čist neprimerna za starševstvo. Nekje na poti lastnega zorenja so izgubili smisel za igranje te vloge. Otroka ne poskusijo več pripraviti na življenje, pač pa hodijo pred, za in ob njem in mu s poti umikajo vse kamenčke in kamne, preusmerjajo potoke, da si le sončku bonbončku ne bi bilo treba zmočiti nog ali da bohnedaj ne bi zavil kam, kamor si starši niso zamislili. Hm ... sori, potoki morajo ostati tam, kjer so, mulca pa je treba naučiti, kako pride na drugo stran - naj poišče ali zgradi most, naj potok preusmeri sam, naj obuje dovolj visoke škornje brez lukenj oziroma naj skače dovolj daleč, da skoči čez ... v nasprotnem primeru se bo zmočil ali ostal na neželenem bregu.
Lube duše. Ti otroci bojo zelo kmalu odšli po svoje. Kaj bo pa potem? Oni se bojo sesuvali na vsakem koraku, ker niti sladoleda ne znajo kupiti sami, vam pa bo manjkala glavnina vašega vsakodnevnega bistva ...
Sicer pa nič, sem se morala samo skašljat. Spremenilo se itak ne bo kaj dosti.
Počutim se kot vesoljec med vsemi ostalimi. Pa ta svet sploh nima več pojma kam jo maha. Al pa samo jaz živim v okolici, ki je ne dohajam več. Različne histerije generacije staršev tam nekje mojih let (10 let gor ali dol) presegajo vsako mejo zdravja in okusa. Mejijo že na psihozo in obsesijo. S svojimi dejanji in aktivnostmi dušijo sebe, svojo okolico in seveda svoje mulce. Jaz jim sicer poskušam ubežati, vendar se jim vsaj na sestankih oziroma srečanjih, ki se neposredno tičejo naših otrok, ne morem izogniti.
Na plano so privrele vse silne ambicije pretirano zasedênih in zasédenih fotrov ter zdolgočasenih mam. V svojih potomcih, ki jih dolžini svoje prisotnosti na svetu primerno po večini mirno pošljejo k vragu v različnih oblikah, ko jim na žive in mrtve najedajo v smeri svojih nikoli izživetih ciljev, vidijo svoje majhne jaze, ki morajo skozi svet potovati na krilih čiste perfekcije, ki so jo zanje postavili starši.
In skozi to obsesivno pot popolnosti vsa okolica lahko opazuje izpade staršev na športnih tekmovanjih, ko v objemu stola na tribuni postanejo največji strokovnjaki vseh športov in otroške psihologije, neskončne slapove solz njihovih otrok, ko osvojijo "samo" drugo mesto v državi, zmulane ksihte otroških damic, ko z nesrečno mamo že ne vem katerič hodita po vseh poznanih modnih trgovinah in iščeta točno določeno obleko za valeto (jp, za konec osnovne šole), ki bo pasala k 14 cm petam čevljev, s katerimi se bo mladenka po vsej verjetnosti zvrnila z odra in na večer svoje valete pristala na urgenci z večkratnim zakompliciranim zlomom gležnja (ne, tole ni izmišljeno, tole je žal resnično). Da ne omenjam sploh vsesplošne družinske histerije ob maturantskem plesu ... Bohpomagej, ampak da cela družina v dveh kolenih v vse možne smeri zmeče obupne količine denarja za tist en večer, ki se ga večina maturantov kasneje v življenju spomni po vsem drugem kot po tem, kaj je imela množica čist preveč povabljenih takrat oblečeno ... razen, če mu družina s tem povzroči neskončne travme, kar pa spet predstavlja eno drugo plat te iste zgodbe.
Nič ne rečem, fajn je biti zraven ob uspehu svojih otrok. Lepo je, ko doživiš določene trenutke skupaj z njimi. Priznam, tudi meni se sprehodijo mravljinci po hrbtu, tudi jaz včasih dobim cmok v grlo in tudi meni tečejo solze in bi včasih na ves glas zavpila "a ga vidite, tale je pa moj". Ampak to so v prvi vrsti njihovi trenutki. A jim res morate viseti za vratom kot pijavke? Ali res morajo ob vsakem uspehu najprej poiskati vaš obraz v množici, da jim ta uspeh potrdite? Ali mora biti res stik z vašimi očmi tisto nekaj najhujšega, ko doživijo poraz? Ali se morate res za vsak drek vi odločati namesto njih?
A lahko malo ustavite svoje konje? Histerija upravljanja njihovih življenj je čist prehuda. Ali se ne spomnite več, kako izgleda potolči svoja lastna kolena? Ja priznam da boli, ko vidim, kako moje trmaste kopije ponavljajo moje napake, ki se na žalost niso prenesle v genski zapis kot imunska telesa. Po drugi strani pa - ali ste v šoli, ko ste ušpičili kakšno neumnost, leteli domov in hiteli detajle razlagati staršem? Ne vem no. Glede na to, da smo se od malega učili lastne napak popravljati sami in da bi po kazni v šoli sigurno sledila še kazen doma, smo vsi po spisku iskreno upali, da bo staršem kakšna od naših neumnosti zamolčana.
In če smo tole dali skozi ... kje za vraga je prišlo do kratkega stika? Ker do tega je prišlo. Vsaj polovica generacije staršev, ki jo omenjam že zgoraj, je za moje pojme čist neprimerna za starševstvo. Nekje na poti lastnega zorenja so izgubili smisel za igranje te vloge. Otroka ne poskusijo več pripraviti na življenje, pač pa hodijo pred, za in ob njem in mu s poti umikajo vse kamenčke in kamne, preusmerjajo potoke, da si le sončku bonbončku ne bi bilo treba zmočiti nog ali da bohnedaj ne bi zavil kam, kamor si starši niso zamislili. Hm ... sori, potoki morajo ostati tam, kjer so, mulca pa je treba naučiti, kako pride na drugo stran - naj poišče ali zgradi most, naj potok preusmeri sam, naj obuje dovolj visoke škornje brez lukenj oziroma naj skače dovolj daleč, da skoči čez ... v nasprotnem primeru se bo zmočil ali ostal na neželenem bregu.
Lube duše. Ti otroci bojo zelo kmalu odšli po svoje. Kaj bo pa potem? Oni se bojo sesuvali na vsakem koraku, ker niti sladoleda ne znajo kupiti sami, vam pa bo manjkala glavnina vašega vsakodnevnega bistva ...
Sicer pa nič, sem se morala samo skašljat. Spremenilo se itak ne bo kaj dosti.
Ne, ne bo se spremenilo. Lahko pa enkrat družno vzameva kak persen in ga poplakneva z metinim čajem.
OdgovoriIzbrišiAh, če se dobiva skupaj, bo že to boljše kot katerikoli čaj. Bi blo res fajn ... enkrat ... ko me naslednjič pot odnese v tvojo ravnino, se ti definitivno javim.
Izbriši