Daleč in še malo naprej ... Epilog
S prejšnjim delom so se zapisi v mojem zmahanem zvezku končali. Čeprav sem imela na 45 ur trajajoči poti domov čez glavo dovolj časa, da bi vanj dopisala še kaj, pa se to ni zgodilo. Dokler smo leteli nad Himalajo, sem vztrajno stegovala vrat proti oknu in skupaj z ostalimi poskusila locirati poznane mogočne špice, ki so se svetile v zimski belini. Kasnejši izlet po Delhiju je bil tako ali tako dogodivščina zase, ki je pustil poseben priokus v zbirki vtisov tega odklopa. Ko smo enkrat prišli do prevažanja proti domu, pa sem čas na obeh letalih razdelila med filme, glasbo in celo nekaj minut spanja.
Tale objava bi morala biti mogočna črta pod mogočno dogodivščino ... pa nekako ne pridem do tega. Vrnitev v realnost domačega vsakdana je s seboj prinesla tudi ogromen kup dela, ki ga na službenem področju namesto mene ni naredil nihče ... pa je nekako treba zaslužiti za nove odklope :)
V teh tednih po naši vrnitvi se srečujem s prijatelji in skoraj vsak ima na zalogi še kup vprašanj, na katera skozi pretekle zapise nisem uspela odgovoriti oziroma sem jih z njimi šele vzbudila. Če koga zanima karkoli v zvezi s potovanjem, naj me seveda vpraša. Čveka kot sem, sem pripravljena povedati vse, le spomnim se ne, da bi bilo mogoče zanimivo ali primerno povedati. Precej več sem (smo) sigurno povedala tudi na predavanju, ki smo ga skupaj s kolegi pripravili ob koncu oktobra v Škofji Loki. Čeprav je na predavanje prišlo več kot 130 ljudi, vas je še vedno nekaj takih, ki vam ni uspelo. Če se vas bo nabralo nekaj več (ne ravno 10 no), lahko vse skupaj ponovimo ... vse je le stvar dogovora. Poiščite me :)
In če poskusim potegniti tisto mogočno črto ... Hja, mogočnost kar izgine, nisem sposobna zajeti v besede tistega resničnega waw. Ostane pa neskončna toplina, ki sem jo dobila od ljudi tam daleč - od domačinov in od tistih, ki so bili tam skupaj z mano, ostane občutek norega miru in vsesplošne umirjenosti, ostane navdušenje nad neskončnimi gorami in želja, da se še vrnem ... nekoč, ko odkljukam še nekaj drugih ciljev, ki so na vrsti sedaj.
Tale objava bi morala biti mogočna črta pod mogočno dogodivščino ... pa nekako ne pridem do tega. Vrnitev v realnost domačega vsakdana je s seboj prinesla tudi ogromen kup dela, ki ga na službenem področju namesto mene ni naredil nihče ... pa je nekako treba zaslužiti za nove odklope :)
V teh tednih po naši vrnitvi se srečujem s prijatelji in skoraj vsak ima na zalogi še kup vprašanj, na katera skozi pretekle zapise nisem uspela odgovoriti oziroma sem jih z njimi šele vzbudila. Če koga zanima karkoli v zvezi s potovanjem, naj me seveda vpraša. Čveka kot sem, sem pripravljena povedati vse, le spomnim se ne, da bi bilo mogoče zanimivo ali primerno povedati. Precej več sem (smo) sigurno povedala tudi na predavanju, ki smo ga skupaj s kolegi pripravili ob koncu oktobra v Škofji Loki. Čeprav je na predavanje prišlo več kot 130 ljudi, vas je še vedno nekaj takih, ki vam ni uspelo. Če se vas bo nabralo nekaj več (ne ravno 10 no), lahko vse skupaj ponovimo ... vse je le stvar dogovora. Poiščite me :)
In če poskusim potegniti tisto mogočno črto ... Hja, mogočnost kar izgine, nisem sposobna zajeti v besede tistega resničnega waw. Ostane pa neskončna toplina, ki sem jo dobila od ljudi tam daleč - od domačinov in od tistih, ki so bili tam skupaj z mano, ostane občutek norega miru in vsesplošne umirjenosti, ostane navdušenje nad neskončnimi gorami in želja, da se še vrnem ... nekoč, ko odkljukam še nekaj drugih ciljev, ki so na vrsti sedaj.
 |
Komentarji
Objavite komentar