Daleč in še malo naprej ... Ladakh XII
kje: bazni tabor pod KangYatze I na cca. 5.200m
kdaj: četrtek 17.9.2015, še pred budnico
Tale noč je bila čudna. Kljub termoforju me je občasno zeblo kot mačka. Nosna sluznica je itak uničena že od tone prahu prej in v kombinaciji s telim mrazom rezultat ni najbolj prijeten.
Spalno vrečo imam noro mokro, vse, kar ni bilo pospravljeno v nepremočljivih vrečah, je prav tako mokro. Tudi listi tegale zvezka.
Ko sem vstala, je bila zunanja stran šotora pokrita s snegom, notranja pa z ivjem. Tole bo danes treba nekako posušiti. Upam, da kmalu neha snežiti in se pokaže sonce.
kdaj: petek 18.9.2015, popoldne enkrat, še pred čajem
Ah, včeraj je bil čuden dan. Cel dan smo gledali oba vodnika v gori. Potem, ko nam je Neema rekel, da bosta najkasneje v sedmih urah nazaj, ko bosta sama "predelala" vrh, potem pa je trajalo celih dvanajst ur še brez tega, da bi se lotila vršnega dela, ki se 200 višincev dviga nad nič kaj prijazno špaltno v spoštljivo precej navpično steno (po oceni tam okrog 80°), smo bili vsi že popolnoma prepričani, da tale hrib ni za nas.
Jaz sem se itak že odločila, da ne grem gor, no matter what. Ne zmorem 24 ur plezarije na tej višini. Še pri nas se ne bi lotila česa takega. Kisika je čist premalo, mišice se upirajo in fantom doma sem obljubila, da pridem nazaj živa in zdrava.
Ko smo mu povedali našo odločitev, da želimo na drugi vrh, ne na prvega, je bila v šotoru nekaj časa mučna tišina ... Pa vseeno, za našo varnost gre in odločitve so naše. Pika, konec debate o tem.
Mi smo danes skočili do začetka ledenika pod KY2. Prišli smo do višine okrog 5.500 - 5.600m, 400 višincev pa smo uspeli premagati v času 2h15.
kdaj: petek 18.9.2015, popoldne po čaju
Jaz sem danes po vrnitvi z novega višinskega rekorda presenetljivo OK. Sploh če pomislim, da mi je zjutraj utripala že oranžna luč. Zbudila sem se namreč s precej zoprnim glavobolom, desno nosnico sem imela popolnoma zabasano, na desno oko sem bolj s težavo gledala, ker mi je veka tako zelo otekla, noge sem tudi s precejšnjo težavo stlačila v čevlje, prsti pa so že tako ali tako bolj podobni klobasicam kot prstom. V glavnem sami nič fajn znaki za tole višino.
Na srečo se je izkazalo, da je stanje že rahlo alarmantne zatečenosti le posledica tega, da se mi že kakšni dve uri ni dalo vstati iz tople spalke in iti odlit odvečno tekočino na -10°C. Fantom je tukaj vseeno lažje - plastenke jim olajšajo lulanje že znotraj šotora, midve s P pa vsakokrat stiskava zobe in riskirava, da nama kaj zamrzne ;)
Ko sem potem spustila prvo napetost v mehurju (bogami, teklo je tako dolgo, da bi ob tem odpeljala že konkreten smuk), se je v roku pol ure skoraj normaliziralo stanje celotnega telesa. V vmesnem času sem še enkrat obiskala našo čudežno luknjo pod čudežnim šotorom :)
Po zajtrku smo se tako družno cela šesterica odpravili do vznožja ledenika pod KY2. Malo smo pihali, sopihali in počivali, ampak na koncu smo bili prav vsi zadovoljni z dnevom. Še čas za fotografiranje sem si lahko vzela vmes. Prav fleten dan je bil.
kdaj: petek 18.9.2015, 19.20 po večerji
Še zadnji update danes.
Večerja je bila prav prijetna. Tudi Neema je očitno v miru premlel našo odločitev, jo sprejel in skupaj smo predelali načrte za naslednje dni. Podaljšanje aklimatizacije in naskok na drugi vrh smo zamenjali za zadnje tri dni treka. Po tem pogovoru se mi je zdelo, da smo spet vsi dobili občutek, da se stvari spet odvijajo tako, kot se morajo:
- jutri prestavimo kamp nižje na mesto baznega tabora za KY2 - 100 višincev in kakšna dva kilometra nižje
- v nedeljo ob 2h zjutraj se podamo proti vrhu
- v ponedeljek čez Nimaling in GongmaruLa do novega kampa
- v torek sestop v dolino in prevoz v Leh
- v sredo počivamo
- v četrtek odhod domov
Vsi smo se že podrzali po spalkah, saj mraz noro pritiska. Jaz sem si zvečer nehala prati zobe - ne zdržim takega mraza in vode skupaj. Z zobmi še prenesem, koža pa dobiva že rahle ozebline, če jo zmočim zvečer. Včasih se mi zdi, da s prostim očesom vidim, kako potok zraven zamrzuje, ko začneta padati noč in mraz.
Bohpomagi, umazana sem itak tako, da se sama sebe ne bi dotaknila niti s palico ... kako se ti v takih razmerah spremenijo želje, po katerih hrepeniš ... če smo v začetkih naše poti še na veliko zbijali štose na račun seksa, zdaj vsi neumorno hrepenimo po topli vodi, čistih oblačilih in večina nas o mesu.
kdaj: četrtek 17.9.2015, še pred budnico
Tale noč je bila čudna. Kljub termoforju me je občasno zeblo kot mačka. Nosna sluznica je itak uničena že od tone prahu prej in v kombinaciji s telim mrazom rezultat ni najbolj prijeten.
Spalno vrečo imam noro mokro, vse, kar ni bilo pospravljeno v nepremočljivih vrečah, je prav tako mokro. Tudi listi tegale zvezka.
Ko sem vstala, je bila zunanja stran šotora pokrita s snegom, notranja pa z ivjem. Tole bo danes treba nekako posušiti. Upam, da kmalu neha snežiti in se pokaže sonce.
kdaj: petek 18.9.2015, popoldne enkrat, še pred čajem
Ah, včeraj je bil čuden dan. Cel dan smo gledali oba vodnika v gori. Potem, ko nam je Neema rekel, da bosta najkasneje v sedmih urah nazaj, ko bosta sama "predelala" vrh, potem pa je trajalo celih dvanajst ur še brez tega, da bi se lotila vršnega dela, ki se 200 višincev dviga nad nič kaj prijazno špaltno v spoštljivo precej navpično steno (po oceni tam okrog 80°), smo bili vsi že popolnoma prepričani, da tale hrib ni za nas.
Jaz sem se itak že odločila, da ne grem gor, no matter what. Ne zmorem 24 ur plezarije na tej višini. Še pri nas se ne bi lotila česa takega. Kisika je čist premalo, mišice se upirajo in fantom doma sem obljubila, da pridem nazaj živa in zdrava.
Ko smo mu povedali našo odločitev, da želimo na drugi vrh, ne na prvega, je bila v šotoru nekaj časa mučna tišina ... Pa vseeno, za našo varnost gre in odločitve so naše. Pika, konec debate o tem.
Mi smo danes skočili do začetka ledenika pod KY2. Prišli smo do višine okrog 5.500 - 5.600m, 400 višincev pa smo uspeli premagati v času 2h15.
kdaj: petek 18.9.2015, popoldne po čaju
Jaz sem danes po vrnitvi z novega višinskega rekorda presenetljivo OK. Sploh če pomislim, da mi je zjutraj utripala že oranžna luč. Zbudila sem se namreč s precej zoprnim glavobolom, desno nosnico sem imela popolnoma zabasano, na desno oko sem bolj s težavo gledala, ker mi je veka tako zelo otekla, noge sem tudi s precejšnjo težavo stlačila v čevlje, prsti pa so že tako ali tako bolj podobni klobasicam kot prstom. V glavnem sami nič fajn znaki za tole višino.
Na srečo se je izkazalo, da je stanje že rahlo alarmantne zatečenosti le posledica tega, da se mi že kakšni dve uri ni dalo vstati iz tople spalke in iti odlit odvečno tekočino na -10°C. Fantom je tukaj vseeno lažje - plastenke jim olajšajo lulanje že znotraj šotora, midve s P pa vsakokrat stiskava zobe in riskirava, da nama kaj zamrzne ;)
Ko sem potem spustila prvo napetost v mehurju (bogami, teklo je tako dolgo, da bi ob tem odpeljala že konkreten smuk), se je v roku pol ure skoraj normaliziralo stanje celotnega telesa. V vmesnem času sem še enkrat obiskala našo čudežno luknjo pod čudežnim šotorom :)
Po zajtrku smo se tako družno cela šesterica odpravili do vznožja ledenika pod KY2. Malo smo pihali, sopihali in počivali, ampak na koncu smo bili prav vsi zadovoljni z dnevom. Še čas za fotografiranje sem si lahko vzela vmes. Prav fleten dan je bil.
kdaj: petek 18.9.2015, 19.20 po večerji
Še zadnji update danes.
Večerja je bila prav prijetna. Tudi Neema je očitno v miru premlel našo odločitev, jo sprejel in skupaj smo predelali načrte za naslednje dni. Podaljšanje aklimatizacije in naskok na drugi vrh smo zamenjali za zadnje tri dni treka. Po tem pogovoru se mi je zdelo, da smo spet vsi dobili občutek, da se stvari spet odvijajo tako, kot se morajo:
- jutri prestavimo kamp nižje na mesto baznega tabora za KY2 - 100 višincev in kakšna dva kilometra nižje
- v nedeljo ob 2h zjutraj se podamo proti vrhu
- v ponedeljek čez Nimaling in GongmaruLa do novega kampa
- v torek sestop v dolino in prevoz v Leh
- v sredo počivamo
- v četrtek odhod domov
Vsi smo se že podrzali po spalkah, saj mraz noro pritiska. Jaz sem si zvečer nehala prati zobe - ne zdržim takega mraza in vode skupaj. Z zobmi še prenesem, koža pa dobiva že rahle ozebline, če jo zmočim zvečer. Včasih se mi zdi, da s prostim očesom vidim, kako potok zraven zamrzuje, ko začneta padati noč in mraz.
Bohpomagi, umazana sem itak tako, da se sama sebe ne bi dotaknila niti s palico ... kako se ti v takih razmerah spremenijo želje, po katerih hrepeniš ... če smo v začetkih naše poti še na veliko zbijali štose na račun seksa, zdaj vsi neumorno hrepenimo po topli vodi, čistih oblačilih in večina nas o mesu.
 |
| jutranji pogled iz šotora |
 |
| ko te zjutraj obsije sonce, naenkrat življenje postane bistveno lepše |
 |
| dostop do ledenika ... tele kamne malo preklinjaš, ker se ti skoraj vsak premakne pod nogami |
 |
| pogled na serake na KY1 ... vsako noč in vsak dan se je od tukaj krepko kotalilo v dolino |
 |
| ledenik med obema vrhovoma |
 |
| pomivanje posode v še vedno zaledenelem potoku |
 |
| v nekem naslednjem življenju bom takole ... |
 |
| aja, mogoče sem pa to že bila in me zato tako zelo privlačijo |
 |
| dostop do "crampon point" na dostopu za KY2 |
 |
| izgleda na dosegu roke |
 |
| crampon point - za danes pa obrnemo nazaj |
 |
| crampon point |
 |
| vrtinci na pobočju KY2 |
 |
| D&G sta zavila čist pod ledenik |
 |
| v resnici je bilo še bolj kičasto |
 |
| v tem dnevu sem našla energijo tudi za ne-nujne stvari ... rožce :) |
 |
| ja, tale tudi pri njih raste |
Komentarji
Objavite komentar