Daleč in še malo naprej ... Ladakh VIII
kje: Skyu, Markha valley, camp na cca 3.400m
kdaj: nedelja 13.9.2015, 17.17
Kaj naj rečem? Noro se mi kolca po prejšnjih hribih.
Prejšnji večer v Chillingu, ko smo si po večerji v velikem šotoru privoščili zabavo ob črnem Petru, sta dva potepuška psa raztrgala zadnji del najinega šotora, poškodovala transportno torbo, iz torbe zvlekla precej zaprtih zip vrečk z vsebino, ter iz nabranega požrla vso čokolado in energetske ploščice, kar sva jih imela. V razvlečenih vrečkah sta odvlekla še marsikaj drugega, vendar je na srečo vse ostalo nekje v bližini šotora. Upam no, da vse ... nisem našla ničesar, kar bi pogrešala. Že brez čokolade bom težko zdržala. Ali jima ostalo ni dišalo ali smo ju le zasačili preden sta uspela raztrgati še kaj bolj pomembnega, pa ne bom izvedela. V bistvu me niti ne zanima. Že to je dovolj, da sta mi konkretno pokvarila noč in dobro polovico današnjega dneva.
Fantje so šotor za silo zakrpali s silvertapeom, midva pa sva večino noči prebedela in prestradane zlomke odganjala od šotora. Neizogibna posledica noči je bil tako konkreten glavobol, ki sta ga pregnala šele dva lekadola. S tako bučo si človek žal ne more privoščiti novega 10km+ tackanja na tej višini in tokrat na noro vročem soncu. Saj, če dobrega jurja višjo višino prenesem brez neobvladljivega glavobola, me pa zdelajo eni cucki v dolini ...
Za začetek dneva smo takoj ob budnici v kampu že ugledali avto z našo preostalo robo in ekipo s šefom na čelu, ki je že pomagala s pospravljanjem kampa. Kasneje smo izvedeli, da so odpotovali iz Leha že ob 5h zjutraj, saj so se le kakšno uro kasneje menda ulice Leha zaradi praznovanja zaprle za motorna vozila in če ne bi odšli takrat, bi jih čakali v prazno.
Medtem, ko so naši spremljevalci še vedno pospravljali tabor, smo se naša četica skupaj z Anchukom, ki nas je danes kasneje zapustil, in Neemo, ki se nam je danes pridružil, odpravili na ogled vodnega mlina za moko, ki stoji kakšen kilometer ven iz vasi.
Pri nas bi kaj takega videli samo še v kakšnem muzeju, tukaj pa je zadeva non-stop v uporabi.
Kot nadaljevanje smo po obupno podrti, spodjedeni in neskončno prašni cesti odpešačili ob reki Zanskar skoraj do sotočja z reko Markha, kjer nas je čakala po mnenju vseh dogodivščina dneva. Lani so tik pred sotočjem Markhe in Zanskarja postavili most, ki naj bi povezoval obe dolini. Menda je zdržal točno pol leta, potem pa ga je odnesla narasla voda in spet so pristali na isti že dolga leta preizkušeni metodi - prevažanje sem in tja v leseni gajbi pripeti na zajlo. Priznam, ob misli na tole, predvsem pa ob pogledu na celotno inštalacijo nisem imela prav dobrega občutka. Svoje je naredil še glavobol, ki je takrat še kar vztrajal ...
Ko smo se ob odhodu ponovno poslovili od šefa agencije, nas je s smehom poslal na pot z besedami - go, climb that summit :)
Aja, Anchuk nas je zapustil, ostal je na prvotnem bregu reke. Dobili smo Neema.
Ančuk mi je ob slovesu s svojim neskončno belim nasmehom rekel: "Mateja, srečen till the end of trek, OK?" :) Hvala Anchuk!
Ja, besedo srečen sem ga čisto po naključju naučila dan prej, ko sem med dolgim sestopom v Chilling občasno vriskala in skakala kot odpuljen kozliček. Ko sem prvič vrisknila, se je zdrznil, saj do sedaj tega še ni slišal z moje strani. Potem, ko se je prepričal, da res ni nič narobe, se je pa navadil in se samo smehljal v brado.
A: are you happy?
M: yes, I'm very happy
A: how do you say happy?
M: srečen, happy means srečen
A: It's nice, srečen, it sounds nice. Be srečen all the time, it suits you.
Po eni strani mi je kar malo žal, da nas je zapustil. Njegova pozitivnost je bila nalezljiva in na koncu se je že prav lepo navadil in vklopil v naše nenehne štose. Tako zelo sproščeno je bilo biti z njim.
Po drugi strani pa je zdaj pred nami končno naš tazaresni hribovski del poti, kjer nas bosta spremljala vrhunska alpinista - Neema, 49-letni tibetanec, inštruktor v Himalayan Mountaineering Institute Darjeeling. Malo se ga moram še navaditi. Je precej bolj zaprte sorte kot Anchuk in mislim, da smo vsi po vrsti pri njem na svojevrstnem testu. Tak občutek mam.
Po prvem vtisu mi dolina Markha ni preveč všeč. Je dolga, nizka, vroča, sonce žge za znoret, prašna ... kožo na rokah imam popokano do krvi od sonca, vetra in prahu. Nos - zunaj in znotraj ni v nič kaj boljšem stanju. Hoja po tej vroči prašni dolini je najtežja prav zaradi prahu. Če hodiš prvi, ali pa daaaaleč zadaj, še nekako gre, sicer pa tisti pred tabo dviguje nore količine prahu, ki ti nosno sluznico zreže do krvi in vsi po vrsti v robce pihamo krvave gmote. Druga varianta je buf (tunel, nagobčnik po domače), ki ga nosim čez pol obraza, če le zdržim. V vročini, ki pritiska v tej dolini, ta zaščita hkrati predstavlja dodatno muko ... mislim, razmere so povsem drugačne, kot smo jih bili navajeni še do včeraj.
Dolina se vije na nizki nadmorski višini (no ja, relativno nizki, še vedno je v celoti višja od Slovenije), zato ni čudno, da se večina turistov odloči za trek po njej, saj se na 10 km dvigne le za ubogih 200 višincev, poleg tega pa vsaj za po delu doline lahko najameš avto (sort of avto), ki te prevaža po prašno kamnitih skoraj cestah naokrog. Brez veze u glavnem.
Če ne bi morali tukaj čez do baznega tabora in če ne bi bil spust pod 3.500m del aklimatizacije, bi tole kar težko prenašala. Tako pa dejstvo vzameš v zakup, preklinjaš vročino v nižinah, izdatno piješ večje količine tekočine, prestavljaš nogo pred nogo in opazuješ ljudi, ki jih srečaš v vaseh ob poti in jim že na obrazu piše, da so bistveno drugačni od tistih v prejšnjih dolinah in višinah.
Še dva dni (ali tri, saj ne vem več) tele doline, pa pridemo v bazni tabor. Bom prestavljala nogo pred nogo, zavtela vsak molilni mlin ob poti (z vedno isto željo) in poskusila vsakemu od prihajajočih dni izpleniti čimveč dobrega.
Z glavnim kuharjem imamo težave. V resnici jih mi nimamo, on jih ima. Revež ima očitno precej hud napad alergije in ima po celem telesu hude izpuščaje. Pomagali smo mu z našimi zdravili, samo meni izgleda precej hudo tole ... upam, da se unese.
Naša današnja pot je bila tako, malo čudna. Pot je ravna, mi hodimo hitro in zdi se mi, da smo dan kar malo odbluzili. Med potjo smo se kar naprej nekaj ustavljali, šli smo še v kafič ob poti (ja no, tako se temu reče :) sedli smo pod streho sešito iz padal, ki so jo napeli čez nekaj iz kamenja sezidanih klopi, tam pa pri domačinih lahko dobiš hladno limonado ali coca-colo, ki jo hranijo v hladilnikih pod zemljo. Prav v tem kafiču smo srečali človeka, ob katerem me je čist zares spreletel srh. Moški je bil domačin, po moje pod 30, precej večje rasti kot običajno v teh krajih (pa še vedno ne velik za naše razmere). Vir mojega resničnega nelagodja je ležal v njegovih strupenih svetlo zelenih očeh in njegovih zobeh - zgornje trojke je imel precej večje od ostalih snežno belih domin, hkrati pa tako ošiljene, da si imel občutek, da gledaš v obraz volku, ne človeku. Ja, priznam, meni je bilo precej nelagodno, lokalne ženske so se pa kar cedile okrog njega ...
kdaj: nedelja 13.9.2015, 17.17
Kaj naj rečem? Noro se mi kolca po prejšnjih hribih.
Prejšnji večer v Chillingu, ko smo si po večerji v velikem šotoru privoščili zabavo ob črnem Petru, sta dva potepuška psa raztrgala zadnji del najinega šotora, poškodovala transportno torbo, iz torbe zvlekla precej zaprtih zip vrečk z vsebino, ter iz nabranega požrla vso čokolado in energetske ploščice, kar sva jih imela. V razvlečenih vrečkah sta odvlekla še marsikaj drugega, vendar je na srečo vse ostalo nekje v bližini šotora. Upam no, da vse ... nisem našla ničesar, kar bi pogrešala. Že brez čokolade bom težko zdržala. Ali jima ostalo ni dišalo ali smo ju le zasačili preden sta uspela raztrgati še kaj bolj pomembnega, pa ne bom izvedela. V bistvu me niti ne zanima. Že to je dovolj, da sta mi konkretno pokvarila noč in dobro polovico današnjega dneva.
Fantje so šotor za silo zakrpali s silvertapeom, midva pa sva večino noči prebedela in prestradane zlomke odganjala od šotora. Neizogibna posledica noči je bil tako konkreten glavobol, ki sta ga pregnala šele dva lekadola. S tako bučo si človek žal ne more privoščiti novega 10km+ tackanja na tej višini in tokrat na noro vročem soncu. Saj, če dobrega jurja višjo višino prenesem brez neobvladljivega glavobola, me pa zdelajo eni cucki v dolini ...
Za začetek dneva smo takoj ob budnici v kampu že ugledali avto z našo preostalo robo in ekipo s šefom na čelu, ki je že pomagala s pospravljanjem kampa. Kasneje smo izvedeli, da so odpotovali iz Leha že ob 5h zjutraj, saj so se le kakšno uro kasneje menda ulice Leha zaradi praznovanja zaprle za motorna vozila in če ne bi odšli takrat, bi jih čakali v prazno.
Medtem, ko so naši spremljevalci še vedno pospravljali tabor, smo se naša četica skupaj z Anchukom, ki nas je danes kasneje zapustil, in Neemo, ki se nam je danes pridružil, odpravili na ogled vodnega mlina za moko, ki stoji kakšen kilometer ven iz vasi.
Pri nas bi kaj takega videli samo še v kakšnem muzeju, tukaj pa je zadeva non-stop v uporabi.
Kot nadaljevanje smo po obupno podrti, spodjedeni in neskončno prašni cesti odpešačili ob reki Zanskar skoraj do sotočja z reko Markha, kjer nas je čakala po mnenju vseh dogodivščina dneva. Lani so tik pred sotočjem Markhe in Zanskarja postavili most, ki naj bi povezoval obe dolini. Menda je zdržal točno pol leta, potem pa ga je odnesla narasla voda in spet so pristali na isti že dolga leta preizkušeni metodi - prevažanje sem in tja v leseni gajbi pripeti na zajlo. Priznam, ob misli na tole, predvsem pa ob pogledu na celotno inštalacijo nisem imela prav dobrega občutka. Svoje je naredil še glavobol, ki je takrat še kar vztrajal ...
Ko smo se ob odhodu ponovno poslovili od šefa agencije, nas je s smehom poslal na pot z besedami - go, climb that summit :)
Aja, Anchuk nas je zapustil, ostal je na prvotnem bregu reke. Dobili smo Neema.
Ančuk mi je ob slovesu s svojim neskončno belim nasmehom rekel: "Mateja, srečen till the end of trek, OK?" :) Hvala Anchuk!
Ja, besedo srečen sem ga čisto po naključju naučila dan prej, ko sem med dolgim sestopom v Chilling občasno vriskala in skakala kot odpuljen kozliček. Ko sem prvič vrisknila, se je zdrznil, saj do sedaj tega še ni slišal z moje strani. Potem, ko se je prepričal, da res ni nič narobe, se je pa navadil in se samo smehljal v brado.
A: are you happy?
M: yes, I'm very happy
A: how do you say happy?
M: srečen, happy means srečen
A: It's nice, srečen, it sounds nice. Be srečen all the time, it suits you.
Po eni strani mi je kar malo žal, da nas je zapustil. Njegova pozitivnost je bila nalezljiva in na koncu se je že prav lepo navadil in vklopil v naše nenehne štose. Tako zelo sproščeno je bilo biti z njim.
Po drugi strani pa je zdaj pred nami končno naš tazaresni hribovski del poti, kjer nas bosta spremljala vrhunska alpinista - Neema, 49-letni tibetanec, inštruktor v Himalayan Mountaineering Institute Darjeeling. Malo se ga moram še navaditi. Je precej bolj zaprte sorte kot Anchuk in mislim, da smo vsi po vrsti pri njem na svojevrstnem testu. Tak občutek mam.
Po prvem vtisu mi dolina Markha ni preveč všeč. Je dolga, nizka, vroča, sonce žge za znoret, prašna ... kožo na rokah imam popokano do krvi od sonca, vetra in prahu. Nos - zunaj in znotraj ni v nič kaj boljšem stanju. Hoja po tej vroči prašni dolini je najtežja prav zaradi prahu. Če hodiš prvi, ali pa daaaaleč zadaj, še nekako gre, sicer pa tisti pred tabo dviguje nore količine prahu, ki ti nosno sluznico zreže do krvi in vsi po vrsti v robce pihamo krvave gmote. Druga varianta je buf (tunel, nagobčnik po domače), ki ga nosim čez pol obraza, če le zdržim. V vročini, ki pritiska v tej dolini, ta zaščita hkrati predstavlja dodatno muko ... mislim, razmere so povsem drugačne, kot smo jih bili navajeni še do včeraj.
Dolina se vije na nizki nadmorski višini (no ja, relativno nizki, še vedno je v celoti višja od Slovenije), zato ni čudno, da se večina turistov odloči za trek po njej, saj se na 10 km dvigne le za ubogih 200 višincev, poleg tega pa vsaj za po delu doline lahko najameš avto (sort of avto), ki te prevaža po prašno kamnitih skoraj cestah naokrog. Brez veze u glavnem.
Če ne bi morali tukaj čez do baznega tabora in če ne bi bil spust pod 3.500m del aklimatizacije, bi tole kar težko prenašala. Tako pa dejstvo vzameš v zakup, preklinjaš vročino v nižinah, izdatno piješ večje količine tekočine, prestavljaš nogo pred nogo in opazuješ ljudi, ki jih srečaš v vaseh ob poti in jim že na obrazu piše, da so bistveno drugačni od tistih v prejšnjih dolinah in višinah.
Še dva dni (ali tri, saj ne vem več) tele doline, pa pridemo v bazni tabor. Bom prestavljala nogo pred nogo, zavtela vsak molilni mlin ob poti (z vedno isto željo) in poskusila vsakemu od prihajajočih dni izpleniti čimveč dobrega.
Z glavnim kuharjem imamo težave. V resnici jih mi nimamo, on jih ima. Revež ima očitno precej hud napad alergije in ima po celem telesu hude izpuščaje. Pomagali smo mu z našimi zdravili, samo meni izgleda precej hudo tole ... upam, da se unese.
Naša današnja pot je bila tako, malo čudna. Pot je ravna, mi hodimo hitro in zdi se mi, da smo dan kar malo odbluzili. Med potjo smo se kar naprej nekaj ustavljali, šli smo še v kafič ob poti (ja no, tako se temu reče :) sedli smo pod streho sešito iz padal, ki so jo napeli čez nekaj iz kamenja sezidanih klopi, tam pa pri domačinih lahko dobiš hladno limonado ali coca-colo, ki jo hranijo v hladilnikih pod zemljo. Prav v tem kafiču smo srečali človeka, ob katerem me je čist zares spreletel srh. Moški je bil domačin, po moje pod 30, precej večje rasti kot običajno v teh krajih (pa še vedno ne velik za naše razmere). Vir mojega resničnega nelagodja je ležal v njegovih strupenih svetlo zelenih očeh in njegovih zobeh - zgornje trojke je imel precej večje od ostalih snežno belih domin, hkrati pa tako ošiljene, da si imel občutek, da gledaš v obraz volku, ne človeku. Ja, priznam, meni je bilo precej nelagodno, lokalne ženske so se pa kar cedile okrog njega ...
 |
| vodni mlin |
 |
| nekoč je bil en most :) |
 |
| čez reko moraš pa vseeno v gajbici |
 |
| na drugi strani reke so nas čakali novi konji, ki bodo naslednje dni prenašali naš tovor |
 |
| dolina Markha |
 |
| še malo doline ... prašna, ravna, vroča ... |
 |
| v "kafiču" pod padalom |
 |
| nad vasico seveda stoji samostan, ampak tegale sem pa jaz prešpricala namesto tega sem si privoščila hladno limonado pod padalom |
 |
| relativna nižina in s tem kar precej višja temperatura ozračja, zgodnji prihod v kamp in bližina reke če sešteješ vse to, ti kmalu postane jasno, da bomo danes spet vsi čisti pa ne samo mi, tudi cunje so za trenutek spet prijetno dišale, ko smo jih oprali |
Komentarji
Objavite komentar