Daleč in še malo naprej ... Ladakh VII
kje: Chilling, camp na 3.200m
kdaj: sobota 12.9.2015, pojma nimam, kolk je ura - popoldne po čaju, dan je še
Sam tolk - če sem se v prejšnih treh campih počutila skoraj kot v raju, se tukaj pač ne ...
Zjutraj smo se direktno iz campa povzpeli na DungdunchenLa 4.710m. Tempo smo spet prepustili J in na vrh nas je spravil v uri in pol, kar je na tej višini naravnost fenomenalno. No ja, saj mogoče pa bo kaj iz naših načrtov. Še Anchuk je dodal, da je glede na tisto, kar smo preživljali ob vzponu na KonzkeLa, napredek v naši aklimatiziranosti zelo očiten.
Po dvigu na DungdunchenLa nas je čakalo 1.500 višincev spusta po neverjetno pobarvani pokrajini do Chillinga.
In če smo se preteklih 50 km* gibali po skoraj neobljudenih krajih, smo se zdaj spustili nazaj do civilizacije, kar se najbolj občuti po svinjariji, ki te tukaj spremlja prav na vsakem koraku. Fuuuuuuj.
Jah no, pogrešam od živali pomuljeno skoraj angleško travo med venci neverjetnih gora kamor ti seže oko.
Tukaj pa na vsakem koraku naletiš na smeti, črepinje, prazne steklenice ... hočem nazaj v divjino.
Z vrha DungdunchenLa so se nam kot na dlani odprli zasneženi hribi - med drugimi bistveno bližje Stok Kangri z druge strani in KangYatze z vsemi svojimi vrhovi. Bi rabila spet en mali mlinček, da bi obrnila željo ali dve.
Ravnokar je mimo mene prilomastila krava, uboga shirana potepuška krava. Madona, komaj je zgrešila šotor. Kaj drugega kot zatulit nanjo sploh ne smem, saj sem v Indiji in krave so tu svete zadeve ...
Kakorkoli - današnja pot je bila, kar se barvitosti tiče, daleč najlepša in najbolj impresivna. Celo pot je večina nas intenzivno brskala za kamenjem oziroma kristali v kamnih. Barve pobočij se prelivajo v tisočerih odtenkih in tam na višini se počutiš, kot bi z vrha opazoval umetnike pri igračkanju ... Dolg spust v dolino se je vil med igranjem z barvami v okolici.
Bližje, ko smo bili kampu, topleje je postajalo in v nižini je bilo spet lažje stopiti v bližnji potok, da smo sprali s sebe prah in znoj celega dneva.
Žal mi je le, da tako lep dan zaključimo v taki svinjariji ... Ampak ... saj gremo jutri dalje.
* pojasnilo - še vedno čakam J, da mi dostavi statistični del naših potepanj ... prehojene kilometre po posameznih etapah skupaj z višinami in višinskimi razlikami, pa ... saj veste, ne morem človeku vsake pol leta težit za nekaj, kar je rekel, da bo naredil ... menda bo :)
kdaj: sobota 12.9.2015, pojma nimam, kolk je ura - popoldne po čaju, dan je še
Sam tolk - če sem se v prejšnih treh campih počutila skoraj kot v raju, se tukaj pač ne ...
Zjutraj smo se direktno iz campa povzpeli na DungdunchenLa 4.710m. Tempo smo spet prepustili J in na vrh nas je spravil v uri in pol, kar je na tej višini naravnost fenomenalno. No ja, saj mogoče pa bo kaj iz naših načrtov. Še Anchuk je dodal, da je glede na tisto, kar smo preživljali ob vzponu na KonzkeLa, napredek v naši aklimatiziranosti zelo očiten.
Po dvigu na DungdunchenLa nas je čakalo 1.500 višincev spusta po neverjetno pobarvani pokrajini do Chillinga.
In če smo se preteklih 50 km* gibali po skoraj neobljudenih krajih, smo se zdaj spustili nazaj do civilizacije, kar se najbolj občuti po svinjariji, ki te tukaj spremlja prav na vsakem koraku. Fuuuuuuj.
Jah no, pogrešam od živali pomuljeno skoraj angleško travo med venci neverjetnih gora kamor ti seže oko.
Tukaj pa na vsakem koraku naletiš na smeti, črepinje, prazne steklenice ... hočem nazaj v divjino.
Z vrha DungdunchenLa so se nam kot na dlani odprli zasneženi hribi - med drugimi bistveno bližje Stok Kangri z druge strani in KangYatze z vsemi svojimi vrhovi. Bi rabila spet en mali mlinček, da bi obrnila željo ali dve.
Ravnokar je mimo mene prilomastila krava, uboga shirana potepuška krava. Madona, komaj je zgrešila šotor. Kaj drugega kot zatulit nanjo sploh ne smem, saj sem v Indiji in krave so tu svete zadeve ...
Kakorkoli - današnja pot je bila, kar se barvitosti tiče, daleč najlepša in najbolj impresivna. Celo pot je večina nas intenzivno brskala za kamenjem oziroma kristali v kamnih. Barve pobočij se prelivajo v tisočerih odtenkih in tam na višini se počutiš, kot bi z vrha opazoval umetnike pri igračkanju ... Dolg spust v dolino se je vil med igranjem z barvami v okolici.
Bližje, ko smo bili kampu, topleje je postajalo in v nižini je bilo spet lažje stopiti v bližnji potok, da smo sprali s sebe prah in znoj celega dneva.
Žal mi je le, da tako lep dan zaključimo v taki svinjariji ... Ampak ... saj gremo jutri dalje.
* pojasnilo - še vedno čakam J, da mi dostavi statistični del naših potepanj ... prehojene kilometre po posameznih etapah skupaj z višinami in višinskimi razlikami, pa ... saj veste, ne morem človeku vsake pol leta težit za nekaj, kar je rekel, da bo naredil ... menda bo :)
 |
| takoj nad kampom vzpon na DungdunchenLa |
 |
| DungdunchenLa |
 |
| vse tole smo že prehodili - pred dvema dnevoma smo "umirali" tamle na oni strani |
 |
| naši upi pa so usmerjeni tja daleč, kjer prvič zagledamo naš želeni cilj |
 |
| KangYatze z vsemi svojimi vrhovi kot na dlani ... a še daaaaaaleč |
 |
| danes se moramo najprej po tej dolini spustiti do reke Zanskar, ki se malenkost vidi v dolini tam v daljavi (rahlo desno navzgor od sredine fotografije) |
 |
| gremo počasi - skupaj s konji in vso opremo |
 |
| preko barvnih poti |
 |
| mimo ostrih balvanov posejanih po žametu, ki raste iz tal, za katera nimaš občutka, da bi vsebovala pikico dobre zemlje |
 |
| mimo ostankov življenja |
 |
| in skritih živih bitij občasne mimoidoče zaradi varovalnih barv komaj opaziš :) |
 |
| končni sestop do doline nas pelje po trenutno suhi rečni strugi |
 |
| nihče od nas si v teh kanjonih ne želi doživeti avgustovskega deževja, ki je letos tukaj ohromilo večino pokrajine ... ko po teh pobočjih prihrumi voda, je situacija najbrž res grozljiva |
 |
| današnji cilj relativna civilizacija in reka Zanskar, Chilling |
Komentarji
Objavite komentar