Daleč in še malo naprej ... Ladakh VI
kje: camp na višini 4.200m
kdaj: petek 11.9.2015, okrog 21h, po večerji v šotoru
Po jutranjem ritualu - čaj v posteljo, umivanje, pospravljanje kampa in zajtrk, smo se spet podali na pot.
Dan je bil bolj relaksacijski kot ne. Prvo polovico dneva smo se večino časa zmerno spuščali, tako da smo na najnižji točki prišli na nekje 3.700m. Ko se je kasneje že z obljubo skorajšnjega kampa pred nami dvignil PagalLa s svojimi kar navpičnimi 4.270m, sem kar globoko zajela sapo in se ob grižljajih Bountyja lotila poslušanja tistih dveh, ki sedita vsak na eni od mojih ramen in se ponavadi ne strinjata v svojih razmišljanjih ... Saj jih poznate no, en je razmišljajoče realen, drugi pa razburljiv kibic, za katerega se ponavadi izkaže, da je rahlo (ali pa precej) zaletav, ampak če mu uspe, se ima resnici na ljubo precej bolje od tistega prvega ...
Oni prvi: "Lej, za včeraj ti je jasno, da si v tisti hrib zagrizla čist prehitro, ane. In jasno ti je tudi, da to vedno delaš, če hodiš prva. In kaj imaš od tega? Nič! Najprej zbezljaš naprej, vmes ne nadzoruješ tempa svoje hoje, posledično čez čas zakuhaš kot slaba mašina in ko pride do tega, je že prepozno ... Ja no, a ni tko?"
Oni drugi: "Ja lej, sploh nimam kej rečt, prav ima ..."
Kako naj se temu potem sploh upiram? Ne morem :) Sploh ne, če popolnoma isto kot njun odmev ponavlja še J ...
Ob vznožju zadnjega vzpona smo se razporedili vsak po svoje. G je počakal naše kuharske mojstre in z njimi skoraj poletel na vrh ... očitno njegovo telo sploh še ni odkrilo, da nam nekdo zapira pipo s kisikom :) D je prav tako v ostrejšem tempu pihnil za njim, preostali trije pa smo soglasno določili J, da hodimo z njegovim tempom, lepo v gosjem redu ... Zase vem, da z njegovim tempom lahko hodim cel dan ... moj zaletavi pa me lahko poleže že v eni uri ... In se je obrestovalo :) glede na podatke na spremljajočih napravah smo zadnjih dobrih 300 višincev stresli v slabi uri, kar za to višino ni slabo, predvsem pa smo na vrh prišli brez vmesnega "umiranja" in občutka, da ti bo razgnalo glavo (in pljuča), še vedno precej polni energije ...
Ja, zdaj sem skočila že kar na konec dneva. Po PagalLa je namreč sledil le še krajši spust (samo ene dva kilometra) do najbolj idiličnega kampa do sedaj.
Če skočim še malo nazaj ... v sredino dneva. Pohajkovanje po dolini nas je peljalo skozi vasico Sumdah Chenmo. Za moje pojme sicer vasica kot marsikatera druga na naši poti. V bistvu tako nekako kot doma je tudi tukaj čas žetve, ljudje se predajajo svojim opravilom ... in precej podobno kot na našem podeželju obveščanje o nečem običajnem deluje po istem principu in precej hitro ... le da tukaj zvok mobitela (tukaj signala seveda ni ... ) zamenja old fashion vpitje z enega na drugi hrib. Ostro močni ženski glasovi so si s hriba na hrib sporočili prav vse :) no ja, sklepam, razumeli jih itak nismo.
kdaj: petek 11.9.2015, okrog 21h, po večerji v šotoru
Po jutranjem ritualu - čaj v posteljo, umivanje, pospravljanje kampa in zajtrk, smo se spet podali na pot.
Dan je bil bolj relaksacijski kot ne. Prvo polovico dneva smo se večino časa zmerno spuščali, tako da smo na najnižji točki prišli na nekje 3.700m. Ko se je kasneje že z obljubo skorajšnjega kampa pred nami dvignil PagalLa s svojimi kar navpičnimi 4.270m, sem kar globoko zajela sapo in se ob grižljajih Bountyja lotila poslušanja tistih dveh, ki sedita vsak na eni od mojih ramen in se ponavadi ne strinjata v svojih razmišljanjih ... Saj jih poznate no, en je razmišljajoče realen, drugi pa razburljiv kibic, za katerega se ponavadi izkaže, da je rahlo (ali pa precej) zaletav, ampak če mu uspe, se ima resnici na ljubo precej bolje od tistega prvega ...
Oni prvi: "Lej, za včeraj ti je jasno, da si v tisti hrib zagrizla čist prehitro, ane. In jasno ti je tudi, da to vedno delaš, če hodiš prva. In kaj imaš od tega? Nič! Najprej zbezljaš naprej, vmes ne nadzoruješ tempa svoje hoje, posledično čez čas zakuhaš kot slaba mašina in ko pride do tega, je že prepozno ... Ja no, a ni tko?"
Oni drugi: "Ja lej, sploh nimam kej rečt, prav ima ..."
Kako naj se temu potem sploh upiram? Ne morem :) Sploh ne, če popolnoma isto kot njun odmev ponavlja še J ...
Ob vznožju zadnjega vzpona smo se razporedili vsak po svoje. G je počakal naše kuharske mojstre in z njimi skoraj poletel na vrh ... očitno njegovo telo sploh še ni odkrilo, da nam nekdo zapira pipo s kisikom :) D je prav tako v ostrejšem tempu pihnil za njim, preostali trije pa smo soglasno določili J, da hodimo z njegovim tempom, lepo v gosjem redu ... Zase vem, da z njegovim tempom lahko hodim cel dan ... moj zaletavi pa me lahko poleže že v eni uri ... In se je obrestovalo :) glede na podatke na spremljajočih napravah smo zadnjih dobrih 300 višincev stresli v slabi uri, kar za to višino ni slabo, predvsem pa smo na vrh prišli brez vmesnega "umiranja" in občutka, da ti bo razgnalo glavo (in pljuča), še vedno precej polni energije ...
Ja, zdaj sem skočila že kar na konec dneva. Po PagalLa je namreč sledil le še krajši spust (samo ene dva kilometra) do najbolj idiličnega kampa do sedaj.
Če skočim še malo nazaj ... v sredino dneva. Pohajkovanje po dolini nas je peljalo skozi vasico Sumdah Chenmo. Za moje pojme sicer vasica kot marsikatera druga na naši poti. V bistvu tako nekako kot doma je tudi tukaj čas žetve, ljudje se predajajo svojim opravilom ... in precej podobno kot na našem podeželju obveščanje o nečem običajnem deluje po istem principu in precej hitro ... le da tukaj zvok mobitela (tukaj signala seveda ni ... ) zamenja old fashion vpitje z enega na drugi hrib. Ostro močni ženski glasovi so si s hriba na hrib sporočili prav vse :) no ja, sklepam, razumeli jih itak nismo.
 |
| zjutraj moraš prvič odliti odvečno tekočino še preden se sonce prebije do šotorov in ... |
 |
| ... in preden ti Tundup z nežnim glasom in večnim nasmehom pred šotorom zapoje "good morning, how are you? sleep well? tea ready" ob taki prijaznosti ni variante, da ne bi dneva začel prav tako - z nasmehom do ušes |
 |
| pejmo, nov dan je pred nami |
 |
| Sumdah Chenmo - običajno življenje v odročnih vaseh le čudni zahodnjaki, ki si v času žetve nerazumljivo vzamejo čas za nekoristno odkrivanje odročnih delov sveta, so edina motnja v utečenem vsakodnevnem ritmu |
 |
| vaški vodovod ... seveda poskusiš ne stopiti vanj |
 |
| ni vasi brez samostana ali je to mogoče obratno? :) |
 |
| v samostanu so nam še dovolili fotografiranje v hiši, kjer imajo pospravljene nedavno izkopane lesene kipce Bude, pa fotografiranje ni dovoljeno pravzaprav škoda - kipci so precej poškodovani in tako, kot jih hranijo sedaj, njihovo stanje ne bo nič boljše, z leti kvečjemu slabše ... ampak ja, smo jih videli |
 |
| iz vasi nas pot pelje naprej ... pred nami se že vidi PagalLa, vendar nas pred njim čaka še konkreten spust v dolino |
 |
| ne, do samega konca potepanja se nisem navadila na poglede ... zame popolnoma osupljivi in cvilia sem ves čas ... taka sem :) aja, tale vijoličen grmiček ... uganete kaj je? popoldne smo ob čaju z užitkom grizljali hudo aromatične liste |
 |
| vzpon na PagalLa Janezov tempo je nekaj povsem drugega ... na vrhu smo soglasno sprejeli odločitev - če nam bo dano poskusiti osvojiti KY, nas boš ti s svojim tempom peljal gor |
 |
| vzpon naše opreme |
 |
| pogled proti enemu najlepših campov na celotni poti v barvnih pobočjih, ki jim ni konca, se skrivajo neskončni zakladi kristalov v melišču nad campom sem preživela kar nekaj časa, našla nekaj lepih primerkov, ampak kilaža prtljage je pri letalskih prevoznikih na žalost hudo omejena in zadovoljiti sem se morala s precej majhnim obsegom tistega, kar sem na koncu prinesla s seboj |
 |
| kamp na soncu se grejemo vsi - mi in sveže oprane cunje |
 |
| je blo treba "pod tuš", dokler je še dovolj toplo za kaj takega spodaj v jarku teče kar konkreten potok, po mnenju fantov s temperaturo 1,5 cm ;) zame je bil vsekakor prehladen in s P sva si privoščili prijaznost lavorja pogrete vode |
 |
| v trenutku, ko je sonce zbežalo, pa smo se spet vsi zavili v puh |
Komentarji
Objavite komentar