Daleč in še malo naprej ... Ladakh V
kje: camp na višini 4.100m
kdaj: četrtek 10.9.2015, okrog 21h, po večerji v šotoru
Včerajšnji dan se je zaključil bolj čudno. Ma ne, nič ni narobe z mano. Oziroma skoraj nič ni narobe z mano, če požrešnost štejemo pod "nič" ... Sem dolžna pojasnilo, mar ne?
Malo daljše pojasnilo :) Na tejle naši dogodivščini nas je šest in vsak od nas s seboj nosi kakšno posebnost, kar se tiče hrane. Ob odhodu je od vseh skupaj imela največ pomisleka okrog hrane P, ki je vegetarijanka. Verjamem, da jo je nekoliko črvičilo ob misli na to, da se bo prepustila v oskrbo s hrano drugim ... tudi mene je, ampak če je človek vsejed, je najbrž vseeno nekoliko drugače ... Ne vem no, sklepam.
V glavnem, eno večjih presenečenj ob odhodu "v divjino" je bila s krohotom pospremljena izjava šefa - "hehehehe, ta dva tedna boste vsi vegetarijanci". Ne spomnim se prav dobro vseh takratnih komentarjev in izjav, vem pa, da je vmes padla tudi ena v stilu ... "o mater, a pričakujejo, da pridem na 6000+ samo na travo?"
Tako da - ena vegetarijanka, en, ki ne konzumira mleka, en, ki ne je sladkarij, ena, ki ne zna živeti brez čokolade, en, ki je zelenjavo le kot prilogo k mesu in en, ki je ves čas neskončno lačen in zelenjava zanj ni zaresna hrana, smo se na poti prepustili v gurmansko oskrbo kuharjem z nekaj plehnatimi kastrolami in dvema gorilcema na kerozin ... pa bo, kar bo.
Če se vrnem nazaj ...
Včerajšnji dan se je zaključil bolj čudno. Vsi smo do konca popadli večerjo (kar je fajn, saj bi bilo pomanjkanje apetita precej slab znak) in se vsi po vrsti najedli absolutno preveč. Ko ti na štirih jurjih skuhajo velikohodni menu z juho, petimi glavnimi jedmi in sladico ... Ko sem se po večerji plazila v šotor (višinski šotori imajo hudičevo nizke vhode), sem bila dvakrat na robu tega, da vso večerjo vržem nazaj. Posledično je bilo tudi moje spanje bolj tako tako. Poleg tega se že v samem začetku nisem najbolj primerno oblekla. V bistvu sem naredila napako že ob samem prihodu v tabor, ko sem posedala in poležavala zunaj premalo oblečena in tako dosegla le to, da me je premrazilo že pred večerjo, česar niti prevelika količina tople juhe ni mogla popraviti. Potem po večerji se nikakor nisem mogla primerno ogreti in tako je bila noč zame bolj klavrna - mrzla in zaradi požrešnošti precej časa na robu bruhanja (ja no, saj vem in žal mi je).
Sem se pa naučila in danes nisem ponovila iste napake. Pri večerji sem pojedla le tri skledice juhe (ne se smejat, RES je neskončno dobra - kremna juha z ogromno ingverja; ne morem pomagat, obožujem ta okus), zdajle pa ležim v šotoru v spalni vreči, ki jo dodatno greje še z vročo vodo napolnjena čutara, ki povzroča blagodejne učinke utrujenim stopalom.
Če se vrnem na začetek današnjega dneva.
Zbudili smo se v mrzlo jasno jutro. Kondenz na notranji strani šotora je zmrznil. Jaz bolj čudna kot ne, pred nami pa za vse razen za D načrt prvega višinskega rekorda - 4.890m visoki KonzkeLa.
Priznam, zadnjih 200 višincev je bil kar konkreten zalogaj in vsaj meni je dihanje kar precej usmerjalo tempo hoje. Blokada, ko pljuča srkajo ... pa nimajo kaj dosti, srce buta, mišice pa namesto stroja, ki bi te prinesel na vrh, delujejo kot puding s preveč dodane tekočine ... Bemti punca, si ti sigurna, da imaš načrt priti nad 6000, če te že švoh 5000 tako zdela? Boš še malo razmislila, a ne ... a veš, ne bo konec sveta, če si boš morala priznati, da ne gre. OK? OK, bova o tem kdaj drugič, saj imaš še kakšen dan časa do tja ...
Na vrhu so se pred nami odprli nori pogledi. V daljavi se vidi Stok Kangri, našega cilja pa še ni na spregled - menda ga bomo videli čez dva dni. Komaj lahko verjamem, da bomo vse te širjave, ki so se nam pokazale z vrha KonzkeLa, tudi prehodili ... Človek bi lahko fotografiral tam gor cele ure. In še nekaj :) če si (relativno) pri miru, tudi dihaš lahko prou fajn ... Ampak čakal nas je še precej dolg spust v dolino na drugi strani.
Trenutno se D in oba J-a spopadajo z glavoboli, G, P in jaz pa smo zaenkrat kar OK. Upam, da ostane čimbolj obvladljivo. Jutri nas čaka bolj v izi dan z novim dodatkom njihove kulture. Daleč v dolini pred nami je vasica, kjer so pred kratkim izkopali stare lesene kipe stoječega Bude ...
kdaj: četrtek 10.9.2015, okrog 21h, po večerji v šotoru
Včerajšnji dan se je zaključil bolj čudno. Ma ne, nič ni narobe z mano. Oziroma skoraj nič ni narobe z mano, če požrešnost štejemo pod "nič" ... Sem dolžna pojasnilo, mar ne?
Malo daljše pojasnilo :) Na tejle naši dogodivščini nas je šest in vsak od nas s seboj nosi kakšno posebnost, kar se tiče hrane. Ob odhodu je od vseh skupaj imela največ pomisleka okrog hrane P, ki je vegetarijanka. Verjamem, da jo je nekoliko črvičilo ob misli na to, da se bo prepustila v oskrbo s hrano drugim ... tudi mene je, ampak če je človek vsejed, je najbrž vseeno nekoliko drugače ... Ne vem no, sklepam.
V glavnem, eno večjih presenečenj ob odhodu "v divjino" je bila s krohotom pospremljena izjava šefa - "hehehehe, ta dva tedna boste vsi vegetarijanci". Ne spomnim se prav dobro vseh takratnih komentarjev in izjav, vem pa, da je vmes padla tudi ena v stilu ... "o mater, a pričakujejo, da pridem na 6000+ samo na travo?"
Tako da - ena vegetarijanka, en, ki ne konzumira mleka, en, ki ne je sladkarij, ena, ki ne zna živeti brez čokolade, en, ki je zelenjavo le kot prilogo k mesu in en, ki je ves čas neskončno lačen in zelenjava zanj ni zaresna hrana, smo se na poti prepustili v gurmansko oskrbo kuharjem z nekaj plehnatimi kastrolami in dvema gorilcema na kerozin ... pa bo, kar bo.
Če se vrnem nazaj ...
Včerajšnji dan se je zaključil bolj čudno. Vsi smo do konca popadli večerjo (kar je fajn, saj bi bilo pomanjkanje apetita precej slab znak) in se vsi po vrsti najedli absolutno preveč. Ko ti na štirih jurjih skuhajo velikohodni menu z juho, petimi glavnimi jedmi in sladico ... Ko sem se po večerji plazila v šotor (višinski šotori imajo hudičevo nizke vhode), sem bila dvakrat na robu tega, da vso večerjo vržem nazaj. Posledično je bilo tudi moje spanje bolj tako tako. Poleg tega se že v samem začetku nisem najbolj primerno oblekla. V bistvu sem naredila napako že ob samem prihodu v tabor, ko sem posedala in poležavala zunaj premalo oblečena in tako dosegla le to, da me je premrazilo že pred večerjo, česar niti prevelika količina tople juhe ni mogla popraviti. Potem po večerji se nikakor nisem mogla primerno ogreti in tako je bila noč zame bolj klavrna - mrzla in zaradi požrešnošti precej časa na robu bruhanja (ja no, saj vem in žal mi je).
Sem se pa naučila in danes nisem ponovila iste napake. Pri večerji sem pojedla le tri skledice juhe (ne se smejat, RES je neskončno dobra - kremna juha z ogromno ingverja; ne morem pomagat, obožujem ta okus), zdajle pa ležim v šotoru v spalni vreči, ki jo dodatno greje še z vročo vodo napolnjena čutara, ki povzroča blagodejne učinke utrujenim stopalom.
Če se vrnem na začetek današnjega dneva.
Zbudili smo se v mrzlo jasno jutro. Kondenz na notranji strani šotora je zmrznil. Jaz bolj čudna kot ne, pred nami pa za vse razen za D načrt prvega višinskega rekorda - 4.890m visoki KonzkeLa.
Priznam, zadnjih 200 višincev je bil kar konkreten zalogaj in vsaj meni je dihanje kar precej usmerjalo tempo hoje. Blokada, ko pljuča srkajo ... pa nimajo kaj dosti, srce buta, mišice pa namesto stroja, ki bi te prinesel na vrh, delujejo kot puding s preveč dodane tekočine ... Bemti punca, si ti sigurna, da imaš načrt priti nad 6000, če te že švoh 5000 tako zdela? Boš še malo razmislila, a ne ... a veš, ne bo konec sveta, če si boš morala priznati, da ne gre. OK? OK, bova o tem kdaj drugič, saj imaš še kakšen dan časa do tja ...
Na vrhu so se pred nami odprli nori pogledi. V daljavi se vidi Stok Kangri, našega cilja pa še ni na spregled - menda ga bomo videli čez dva dni. Komaj lahko verjamem, da bomo vse te širjave, ki so se nam pokazale z vrha KonzkeLa, tudi prehodili ... Človek bi lahko fotografiral tam gor cele ure. In še nekaj :) če si (relativno) pri miru, tudi dihaš lahko prou fajn ... Ampak čakal nas je še precej dolg spust v dolino na drugi strani.
Trenutno se D in oba J-a spopadajo z glavoboli, G, P in jaz pa smo zaenkrat kar OK. Upam, da ostane čimbolj obvladljivo. Jutri nas čaka bolj v izi dan z novim dodatkom njihove kulture. Daleč v dolini pred nami je vasica, kjer so pred kratkim izkopali stare lesene kipe stoječega Bude ...
 |
| orodja naših kuharskih mojstrov - kerozinski gorilnik in plehnate kastrole |
 |
| če bi mi kdo pred odhodom rekel, da ne bom mogla prehvalit tele kuhinje, bi mu namenila enega "tistih" pogledov ... sej me poznate ... znam "tako" pogledat ... in ja, priznam, zmotila bi se |
 |
| pred nami na levi strani fotke je KonzkeLa ... gora na desni strani pa še ne doseže šestih jurjev ... priznam, skupaj sta mi ta dan pripravila precej hladen tuš |
 |
| so pa barve risale široke nasmehe na obraz |
 |
| KonzkeLa ... ko si gor, si pa tko zelo OK, zadovoljen sam s sabo in navdušen nad novim osebnim dosežkom |
 |
| Tundup ... u fejk-kroksih na skoraj 5000m |
 |
| ah ne, neumnosti nam pa nikoli ne šarijo po glavah |
 |
| spust v dolino na drugi strani danes bomo spali v dolini tam pri zadnji rdeči lisi bolj na koncu doline v daljavi se bohoti Stok Kangri; ko bomo pod njim, bomo nekje na polovici naše poti proti baznemu taboru pod KangYatze |
 |
| na pobočjih nad nami se ves čas podijo tropi "blue sheep" |
 |
| ko gre sonce za hribe, se skoraj v trenutku shladi in zavetje puha v šotoru pride še kako prav |
 |
| naša zvesta spremljevalka skozi mrzle temne noči lahko noč :) |
Komentarji
Objavite komentar