Daleč in še malo naprej ... Ladakh IV
kje: camp na višini 3.940m
kdaj: sreda 9.9.2015, 15:12
Za nami je prvi dan treka. Po jutranjem obredu, ko dobimo čaj v posteljo (čist zares, božansko dober črn indijski čaj z mlekom, cimetom in kardamomom), smo pospravili svojo opremo, pozajtrkovali in odšli.
V pakiranju smo precej očitno še precej štorasti, ampak je zadeva nekako normalna. Ob odhodu od doma smo vsi svoje torbe spakirali vse po sistemu tetrisa, pred odhodom na trek smo si po dva in dva v eno torbo preložili višinsko zimsko plezalno opremo, ki nam jo bodo dostavili ob naslednjem srečanju z delom civilizacije (cesto), vso ostalo robo pa v drugo torbo, ki je temu primerno nabito polna in vsako jemanje robe ven povzroči kar nekaj kaosa. Ob jutranjem pospravljanju smo se vsi soočili z isto težavo - torbe so bile že nabito polne, izven njih pa še vsi šotori, spalne vreče in še kaj večjega ... Na srečo so spremljevalni fantje bolj praktični kot mi in so nam svetovali, da vse skupaj spravimo v svojo vrečo, ki jih imamo s seboj za potrebe natovarjanja na konje ...
Kako bo zadeva funkcionirala naprej, si nisem najbolje predstavljala ... dokler nisem videla. Ob našem odhodu je camp še vedno stal ... vendar so fantje zavihali rokave, podrli vse (razen naših šotorov, kar smo opravili sami), počakali konje, ki so se nam skupaj z obema konjevodcema pridružili, naložili nanje vso našo robo, nas malo pred koncem poti prehiteli in ko smo dosegli naš današnji cilj, je novi kamp že dobival novo podobo ...
Še eno stvar si moram pribeležiti - cel dan sem trenirala imena naših štirih sopotnikov. Vodiču je ime Anchuk. Ime mi ni in ni šlo v glavo, dokler nekdo od naših ni izjavil - a veš, čuk pa sova ... no, potem je bilo pa lažje. Še njemu smo razložili, na kakšen način si ga bom poskušala zapomniti in mislim, da se mu je zdelo prav zabavno. Oba pomočnika sta Tundupa, kuhar pa Rigzin. Če ne drugače, bom pokukala sem noter, da si zapomnim ... bom pač s plonkceglcem okol hodila.
V tem prvem dnevu treka se je naša pot veliko večino časa vila še po so called civilizaciji. Civilizacijo ob tem predstavlja predvsem relativno zravnano kamenje, preko katerega se sem in tja precej pogumno pripelje kakšno vozilo (eni trije v celem dnevu), za katerega pri nas doma niti v sanjah ne bi dobil prometnega dovoljenja, za te predele pa je v glavnem dovolj, da mu dela hupa in se vozniku ne zdi škoda preoblikovanja in praskanja podvozja. Drugi (od dveh) kazalcev civilizacije je elektrika, ki je hkrati precej bolj nevarna zadeva kot prevažanje po že omenjenih čudnih cestah. Električne žice so namreč (tam, kjer so) namontirane tako nizko, da bi jih s čimerkoli lahko dosegel vsak malo bolj razigran otrok ... da smo imeli ob tem spoznanju vsi konkretno zaskrbljene poglede, najbrž ni potrebno razlagati.
Ker pot ni bila ne vem kako naporna, smo dan izkoristili za (ponovno) izčrpno izpraševanje Anchuka o vsem, kar se tiče njegove dežele. Kar nekaj časa smo se zadržali ob temah, ki so povezane z odročnostjo vasi, skozi katere smo hodili. Obe s P sva si bili enotni, da si ne predstavljava, kako jim lahko na takih razdaljah deluje zdravstvo, kako rojevajo in kako umirajo ... Mislim, gre nekako, pa vseeno. Danes se menda večina otrok že rodi v porodnišnici, vendar dejansko rojstvo otroka še vedno praznujejo šele potem, ko otrok preživi prvih nekaj let (2-3 odvisno od letnega časa rojstva). Temu primerno niti ne vejo natančno, koliko prebivalcev resnično živi v odročnih vaseh, do katerih pelje nekaj dni konkretne hoje in so v zimskem času odrezane od preostalega sveta.
Po drugi strani pa je v teh vaseh ogromno starejših, starih ljudi. Ko jih srečujem, niti ne znam oceniti njihove starosti. Vsi so majhni, vsi so suhljati, z nagubano zmahano porjavelo kožo na obrazu in obveznim nasmehom do ušes, ki pri večini presenetljivo kaže izredno lepe, zdrave in močne zobe. Ko vrtamo v Anchuka, z veseljem razlaga o vsem ... Zdravil praktično ne uporabljajo. Njihova zdravila so rožce, voda, delo, ... dobrota ... Šele, če grejo stvari resnično narobe, si omislijo zdravnika. Sicer pa, da iz teh odročnih krajev pride do zdravnika, posameznika najbrž stanje že celo premoženje in/ali veliko dni pešačenja po nič kaj prijaznih poteh.
OK, kaj pa, ko kdo v teh krajih umre? - so deževala naprej naša vprašanja. Vsi smo imeli namreč v glavah podobe plavajočih trupel po Gangesu ... Neeeeeeee no, pa to je v resnici podaljšek Tibeta :) OK, povej, sama ušesa so nas.
V bistvu je njihov pogled na smrt oziroma "pospravljanje" pokojnika precej bolj smiseln kot tisti, ki smo se ga bali. Za moje pojme tudi precej bolj smiseln kot tisti, ki ga prakticiramo v naših krajih. Visoke samostanske može, menihe v resnici razkosajo in jih predajo ujedam, da so koristni do zadnje pikice svojega obstoja.
Navadne umrle smrtnike pa sežgejo in del njihovega pepela skupaj z zemljo zapečejo v take male kornetaste skulpture, ki smo jih videvali ob molilnih mlinčkih v samostanih. A sem zašla v preveč morbidne vode? Jah tako je, resnično črpamo vse informacije, ki jih je Anchuk pripravljen deliti z nami.
Mogoče je tale bolj zanimiva :) Že v Lehu smo opazili precej moških, ki so se držali za roke, dobesedno rinili en v drugega, si poležavali po naročjih ... Seveda je bilo vprašanje, kako pri njih potekajo poroke, obvezno na sporedu.
Odgovor je tako, precej zanimiv. Pred poroko imata v večini primerov mlada dva še vedno na vsakem koraku za vratom nekoga, ki ju nadzoruje (sistem gardedame). Po drugi strani pa smo izvedeli, da je bila še ne dolgo nazaj pri njih splošna praksa taka, da so si v družini bratje ali sestre delili ženo ali moža ... ja, v obe strani gre ta zgodba :) danes to menda ni več tako pogosto, še vedno pa obstaja in tega nihče ne preprečuje ali obsoja ... To je šlo nekako tako - če so v družini same sestre in se prva poroči, si potem tega moža z njo delijo vse naslednje (lahko, lahko tudi ne, po želji :) ). Enako je funkcioniralo v družinah z brati ... Po poglobljenem pogovoru smo prišli do tega, da je bila na tak način predvsem zagotovljena varnost celi družini, če se je kateremu od uradnih zakoncev karkoli zgodilo. V glavnem, še naš Anchuk ima (sori, pozabila točne številke) nekaj pravih bratov/sester in nekaj polbratov/polsester od svojih tet. U glavnem so one big happy family :)
A se vrnem nazaj na pot?
Ko ti je vse tako novo, seveda srkaš :) Ko smo v daljavi prvič ugledali jaka (tibetansko govedo), smo bili spet kot mali cvileči otroci. In taki kot smo, je bil za nas vsak primerek goveda, ki je imelo malo daljšo dlako, jak ... Japajade. Tudi v primeru tega goveda imamo več različic: jak je ... jak pač, dimo in dzo pa sta podobno kot mula in mezeg v kombinaciji konja in osla ... mnja, detajli so mi ušli iz pomnilnika ... sori.
Naši spremljevalci med vsemi tremi primerki razlikujejo že od daleč, jaz pa najbrž ne bom nikoli.
kdaj: sreda 9.9.2015, 15:12
Za nami je prvi dan treka. Po jutranjem obredu, ko dobimo čaj v posteljo (čist zares, božansko dober črn indijski čaj z mlekom, cimetom in kardamomom), smo pospravili svojo opremo, pozajtrkovali in odšli.
V pakiranju smo precej očitno še precej štorasti, ampak je zadeva nekako normalna. Ob odhodu od doma smo vsi svoje torbe spakirali vse po sistemu tetrisa, pred odhodom na trek smo si po dva in dva v eno torbo preložili višinsko zimsko plezalno opremo, ki nam jo bodo dostavili ob naslednjem srečanju z delom civilizacije (cesto), vso ostalo robo pa v drugo torbo, ki je temu primerno nabito polna in vsako jemanje robe ven povzroči kar nekaj kaosa. Ob jutranjem pospravljanju smo se vsi soočili z isto težavo - torbe so bile že nabito polne, izven njih pa še vsi šotori, spalne vreče in še kaj večjega ... Na srečo so spremljevalni fantje bolj praktični kot mi in so nam svetovali, da vse skupaj spravimo v svojo vrečo, ki jih imamo s seboj za potrebe natovarjanja na konje ...
Kako bo zadeva funkcionirala naprej, si nisem najbolje predstavljala ... dokler nisem videla. Ob našem odhodu je camp še vedno stal ... vendar so fantje zavihali rokave, podrli vse (razen naših šotorov, kar smo opravili sami), počakali konje, ki so se nam skupaj z obema konjevodcema pridružili, naložili nanje vso našo robo, nas malo pred koncem poti prehiteli in ko smo dosegli naš današnji cilj, je novi kamp že dobival novo podobo ...
Še eno stvar si moram pribeležiti - cel dan sem trenirala imena naših štirih sopotnikov. Vodiču je ime Anchuk. Ime mi ni in ni šlo v glavo, dokler nekdo od naših ni izjavil - a veš, čuk pa sova ... no, potem je bilo pa lažje. Še njemu smo razložili, na kakšen način si ga bom poskušala zapomniti in mislim, da se mu je zdelo prav zabavno. Oba pomočnika sta Tundupa, kuhar pa Rigzin. Če ne drugače, bom pokukala sem noter, da si zapomnim ... bom pač s plonkceglcem okol hodila.
V tem prvem dnevu treka se je naša pot veliko večino časa vila še po so called civilizaciji. Civilizacijo ob tem predstavlja predvsem relativno zravnano kamenje, preko katerega se sem in tja precej pogumno pripelje kakšno vozilo (eni trije v celem dnevu), za katerega pri nas doma niti v sanjah ne bi dobil prometnega dovoljenja, za te predele pa je v glavnem dovolj, da mu dela hupa in se vozniku ne zdi škoda preoblikovanja in praskanja podvozja. Drugi (od dveh) kazalcev civilizacije je elektrika, ki je hkrati precej bolj nevarna zadeva kot prevažanje po že omenjenih čudnih cestah. Električne žice so namreč (tam, kjer so) namontirane tako nizko, da bi jih s čimerkoli lahko dosegel vsak malo bolj razigran otrok ... da smo imeli ob tem spoznanju vsi konkretno zaskrbljene poglede, najbrž ni potrebno razlagati.
Ker pot ni bila ne vem kako naporna, smo dan izkoristili za (ponovno) izčrpno izpraševanje Anchuka o vsem, kar se tiče njegove dežele. Kar nekaj časa smo se zadržali ob temah, ki so povezane z odročnostjo vasi, skozi katere smo hodili. Obe s P sva si bili enotni, da si ne predstavljava, kako jim lahko na takih razdaljah deluje zdravstvo, kako rojevajo in kako umirajo ... Mislim, gre nekako, pa vseeno. Danes se menda večina otrok že rodi v porodnišnici, vendar dejansko rojstvo otroka še vedno praznujejo šele potem, ko otrok preživi prvih nekaj let (2-3 odvisno od letnega časa rojstva). Temu primerno niti ne vejo natančno, koliko prebivalcev resnično živi v odročnih vaseh, do katerih pelje nekaj dni konkretne hoje in so v zimskem času odrezane od preostalega sveta.
Po drugi strani pa je v teh vaseh ogromno starejših, starih ljudi. Ko jih srečujem, niti ne znam oceniti njihove starosti. Vsi so majhni, vsi so suhljati, z nagubano zmahano porjavelo kožo na obrazu in obveznim nasmehom do ušes, ki pri večini presenetljivo kaže izredno lepe, zdrave in močne zobe. Ko vrtamo v Anchuka, z veseljem razlaga o vsem ... Zdravil praktično ne uporabljajo. Njihova zdravila so rožce, voda, delo, ... dobrota ... Šele, če grejo stvari resnično narobe, si omislijo zdravnika. Sicer pa, da iz teh odročnih krajev pride do zdravnika, posameznika najbrž stanje že celo premoženje in/ali veliko dni pešačenja po nič kaj prijaznih poteh.
OK, kaj pa, ko kdo v teh krajih umre? - so deževala naprej naša vprašanja. Vsi smo imeli namreč v glavah podobe plavajočih trupel po Gangesu ... Neeeeeeee no, pa to je v resnici podaljšek Tibeta :) OK, povej, sama ušesa so nas.
V bistvu je njihov pogled na smrt oziroma "pospravljanje" pokojnika precej bolj smiseln kot tisti, ki smo se ga bali. Za moje pojme tudi precej bolj smiseln kot tisti, ki ga prakticiramo v naših krajih. Visoke samostanske može, menihe v resnici razkosajo in jih predajo ujedam, da so koristni do zadnje pikice svojega obstoja.
Navadne umrle smrtnike pa sežgejo in del njihovega pepela skupaj z zemljo zapečejo v take male kornetaste skulpture, ki smo jih videvali ob molilnih mlinčkih v samostanih. A sem zašla v preveč morbidne vode? Jah tako je, resnično črpamo vse informacije, ki jih je Anchuk pripravljen deliti z nami.
Mogoče je tale bolj zanimiva :) Že v Lehu smo opazili precej moških, ki so se držali za roke, dobesedno rinili en v drugega, si poležavali po naročjih ... Seveda je bilo vprašanje, kako pri njih potekajo poroke, obvezno na sporedu.
Odgovor je tako, precej zanimiv. Pred poroko imata v večini primerov mlada dva še vedno na vsakem koraku za vratom nekoga, ki ju nadzoruje (sistem gardedame). Po drugi strani pa smo izvedeli, da je bila še ne dolgo nazaj pri njih splošna praksa taka, da so si v družini bratje ali sestre delili ženo ali moža ... ja, v obe strani gre ta zgodba :) danes to menda ni več tako pogosto, še vedno pa obstaja in tega nihče ne preprečuje ali obsoja ... To je šlo nekako tako - če so v družini same sestre in se prva poroči, si potem tega moža z njo delijo vse naslednje (lahko, lahko tudi ne, po želji :) ). Enako je funkcioniralo v družinah z brati ... Po poglobljenem pogovoru smo prišli do tega, da je bila na tak način predvsem zagotovljena varnost celi družini, če se je kateremu od uradnih zakoncev karkoli zgodilo. V glavnem, še naš Anchuk ima (sori, pozabila točne številke) nekaj pravih bratov/sester in nekaj polbratov/polsester od svojih tet. U glavnem so one big happy family :)
A se vrnem nazaj na pot?
Ko ti je vse tako novo, seveda srkaš :) Ko smo v daljavi prvič ugledali jaka (tibetansko govedo), smo bili spet kot mali cvileči otroci. In taki kot smo, je bil za nas vsak primerek goveda, ki je imelo malo daljšo dlako, jak ... Japajade. Tudi v primeru tega goveda imamo več različic: jak je ... jak pač, dimo in dzo pa sta podobno kot mula in mezeg v kombinaciji konja in osla ... mnja, detajli so mi ušli iz pomnilnika ... sori.
Naši spremljevalci med vsemi tremi primerki razlikujejo že od daleč, jaz pa najbrž ne bom nikoli.
 |
| :) mi in Anchuk (brez J, ki slika) |
 |
| joj G, a lohk nehaš ... tole je električna napeljava v vaseh |
 |
| živjo, jaz sem jak |
 |
| konji z našo robo so nas prehiteli in potujejo dalje po dolini |
 |
| pogled nazaj - naslednjo vas bomo videli čez tri dni |
 |
| luščenje graha - v krogu z vpreženimi osli vmes med grahom je potem vse sorte :) |
 |
| našim konjem sledimo tudi mi, do kampa je še kar daleč |
 |
| naše nocojšnje prebivališče že dobiva svojo podobo |
 |
| skupen počitek po turi - še zadnji trenutki izven šotorov, dokler temperatura ne pade preveč JK nam je popoldne celo popestril z literarnim odlomkom |
 |
| Lahko noč! |
Komentarji
Objavite komentar