Daleč in še malo naprej ... Ladakh III
kje: camp v Phanjla 3.300m
kdaj: torek 8.9.2015, 18:47 skoraj že tema
Evo, začelo se je. Nismo več v Lehu. Končnoooooooo. Vsi po vrsti smo kar mencali, cvilili in vriskali, ko smo odhajali. Saj vem, da je bil potreben postanek na 3.500 ampak trije dnevi se vseeno vlečejo kot smrkelj, če imaš zanje na voljo le poležavanje, pohajkovanje po malem (obupno prašnem) mestecu, samo tri za šoping primerne trgovine s hribovsko robo, ki smo jih že nekajkrat obrnili do zadnjega kotička in v njih pobrali vse, kar je bilo vrednega pobrati in vsak svojo zalogo knjig, ki so v resnici namenjene premagovanju časa v baznem taboru, ko se bo treba spraviti na toplo in pač početi nekaj ...
Zjutraj smo napokali punkle na mini bus, dobili spremljavo za prvi del podviga in odrinili iz mesta. Imam sicer težavo, pojma nimam, če si bom lahko zapomnila imena naših štirih spremljevalcev. Njihova imena so mi tako zelo tuja, da je težko. Pismo, Bilobil se ni nič kaj izkazal pri tem, čeprav sem ga pridno jedla pred odhodom. Od današnjega truda v tej smeri (imena namreč) mi je ostal samo en velik nič. Sori fantje, si vas bom poskusila zapomniti jutri ali kakšen drug dan.
Današnji dan je bil v prvi vrsti namenjen prevažanju do izhodišča našega treka in vmes, ker so že ravno na poti, obisk dveh večjih samostanov v tem delu pokrajine.
Najbrž bi bilo zanimivo izvedeti, kaj so si o nas mislili in se o nas pogovarjali naši spremljevalci, ko smo kot tipični turisti vzdihovali nad pokrajino, po kateri smo se vozili in kar naprej ustavljali mini bus za fotke. Hehehe, pa nima veze, kaj so si v resnici mislili, samo moja misel ... grem stavit, da so se zabavali. Če ne drugega, je bilo marsikaj smešnega že v busu, čeprav neposrednim udeležencem kakšnega pripetljaja (recimo kapljanje razbitega jajca izpod stropa ...) ni bilo do smeha.
Nekaj o vzdihovanju ... nad pokrajino. Seveda smo bili presenečeni. Resnici na ljubo gre za neskončno puščavo. Ta neskončna puščava ima en kup hribčkov in dolin, kot bi se velikani igrali v orjaškem peskovniku z raznobarvnim peskom in raznobarvnimi kamenčki (no ja, za nas balvani in gorami, ampak če pogledam perspektivo velikana ...). Med temi pustimi in nam poznanemu življenju neprijaznimi vzpetinami pa se ob precej očitnem viru življenja vijejo barve rodovitnosti - od zlato rumene barve zrelega žita, ki čaka na žetev, do osupljivo zelene, ki prav nič ne kaže na to, da bo v deželo kmalu vstopila zima. Ko smo za povrh odkrili, da je ta vir življenja samo veličanstvo Ind, je bilo naše navdušenje spet tam ... kakšen meter do dva nad tlemi. Ja, smo kot trop malih otrok, ki se jim za vsakim ovinkom pred noge zavali nov kontejner Lego kock ... Navdušeni, vzhičeni, odločeni, da posrkamo vse, kar se nam novega ponuja, pa vsaj zase vem, da na žalost v notranjem pomnilniku ni dovolj prostora, da bi ostalo vse ... definitivno pa bo vsaj nekaj.
Boh, mi skačejo misli sem in tja. Če bo tole malo bolj zmešano, mi boste morali oprostiti. Ko se človek kar trese, da bi spisal vse, se to pač dogaja. Ko bi videli, kakšen je šele zvezek. Vse je popisano in prečrtano in spet napisano :) misli letijo vsaka posebej in težko jih je spraviti v red. Nč, gremo dalje.
Samostani ob poti.
Do prvega resnega ustavljanja pri samostanu je vožnjo pestrilo naše navdušenje in osuplost nad pokrajino.
Ja, še nekaj. Že ob pristanku na letališču v Lehu (sori, moram malo nazaj) je bilo prvo srečanje s to pokrajino pravzaprav srečanje s puško .... jp, puško. Kalašnikovo sem še prepoznala, bilo je pa še vse kaj drugega. "No foto!" se je vztrajno drl stric z ognjeno igračko ...
Na naši vožnji do izhodišča treka smo vsi po vrsti dojeli, da življenja v tem delu sveta ne kroji samo narava, pač pa tudi indijska vojska, ki v tistem delu sveta kao brani svoje ozemlje (glede na zgodovinske dogodke, je tam z razlogom). Po celotni dolini Inda, kjer smo se vozili, je le sem in tja nekaj naselij, vse ostalo pa je posejano s kasarnami polnimi vojakov, ki nadzorujejo tudi promet na glavni "high hills highway" (tukaj zraven paše un smejko, ki crkuje od smeha) ... Ja, tale highway je občasno tudi taka, da jaz po njej s svojim Loverjem ne bi upala peljati ... ne, res ne.
Misli, pejte nazaj ... samostani ob poti :)
Likir je bil prvi od obiskanih. Če sem čist poštena, sem se v samostanu prepustila našemu vodiču. Trajalo je sicer nekaj minut, da sem preklopila na razumevanje njegove angleščine, potem pa je pripovedoval tako prijetno, da sem se preselila tja ... For the record - tale pot tukaj je moje prvo srečanje s tibetansko budistično vero (al je to vera al prepričanje al politika ali način življenja mi je čist vseeno - prvič se s tem srečujem neposredno, tako od blizu). Iz vodiča smo po vsej verjetnosti srkali najbolj osnovna dejstva o budizmu in tukaj jih ne bi razlagala naprej - ata Google in teta Wiki sigurno vesta o tem povedati precej več, kot je meni ostalo od naših pogovorov v samostanu. Od vsega skupaj bom sem dodala le link na "krog življenja" - bolj zase, kot kaj drugega.
Dodala bi le moje občutke od tam. Ne vem, ali imam prav ali ne ... zelo močno se mi dozdeva, da je prav Likir samostan, ki je nastopal v filmu (iz prvega dela teh mojih zapisov). Tisti, ki me poznate, veste, da jaz in točno poimenovani bogovi nismo ravno na ti, da živim v nekem svojem svetu prepričanj (ali bolje rečeno ugibanj), da nimam nič proti, če vsak od vas/nas živi, misli in razmišlja, kakor mu pač paše ... spoštujem verovanja drugih, ne pustim pa se vkalupiti in prisiliti v nekaj, kaj je proti moji volji (ali trmi, bi rekel marsikdo) ... kljub vsemu naštetemu ... ko sem vstopila v Likir, me je preplavil tak nor mir, da sem se kar ustrašila. Pojma nimam, kaj je tam, nekaj je ... in tisto nekaj je noro prijetno, toplo, pomirjujoče ... ko sem tam pod kipom velikega sedečega Bude izza oken sosednjih poslopij zaslišala še veselo čebljanje otrok, sem si zaželela, da nas pot ne bi priganjala naprej ...
Lamayuru je bil naslednji. (op. - ko zdaj doma iščem dodatne informacije o vsem skupaj, ker seveda v spominu ni ostalo vse, me pa vsebina še kako zanima, sem odkrila več povezav. Če vas zanima, kliknite na povezavo ... tale je druga, kot tista v začetku odstavka Lamayuru)
Že pot do sem je bila tko malo čudna. Po eni strani gre za tisto famozno višinsko avtocesto, za prehod na katero je bilo potrebno pokazati vse naše potne liste in vize in dovolilnice in kaj jaz vem kaj vse še ... po drugi strani pa smo se občasno vozili po cesti, po kateri bi šla, če bi bila sama, na nekaterih mestih izključno peš s čelado na glavi in prav ničesar ne bi imela proti, če bi mi nekdo za prehod najhujših prečk napeljal vrvno ograjo ... ok, mal pretiravam. Čisto nič pa ne pretiravam, če povem, da je bilo na cesti nekaj odsekov takih, da sem jih premižala in v mislih razmišljala, da ne bi bilo fer, da se skotalim dol po unem bregu v enem blesavem preveč naloženem avtobusu še preden vidim resnični obraz Himalaje, ki si ga v resnici želim.
Saj vem, J in ostali fantje bojo ob branju tega zamahnili z roko in odvrnili "nehi no, sej ni blo tko hudo", obe s P sva pa nekajkrat globoko vzdihnili in vsaj jaz sem čist zares mižala ob prehodu tistih kočljivih delov. Mižala sem še toliko bolj, ko sem na nasutem kupu skal in kamenja gledala ženske in otroke, ki so čistili zasuto cesto in pomislila, da bi čist mirno lahko pobirali stave "a bo ta prišel čez al ne ..." in ko ti potem prinori še nori domačin ... uf, spet bo nekaj nove srebrnine v frizuri ...
Aja, samostan. Hm, kako naj to povem? Ta me je pa odbijal. A zakaj? Pojma nimam. Bil je hladen, kot bi bil tam z napačnim razlogom ... ne vem, nimam prave razlage. Odbijal me je in tudi ven sem ušla prav hitro. Sori, mogoče mu delam krivico, ampak tako je bilo.
Tekom dneva smo odkrili, da je naš vodič (jutri si moram res zapomniti njegovo ime) hudo za štose.
In potem :) potem smo zaključili s samostani. Ne vem, ali se nam res na daleč vidi, da nas kar meče od pričakovanja ... Vodič nas je namreč kar precej (kaj pa vem, več kot 5 km) pred našim današnjim kampom spokal ven iz busa in nas tko - malo na počez odpeljal peš proti kampu. Vmes nas je peljal čez most, za kar nisem čist sigurna - ali je bil to preizkus ali si upamo tam čez ali preizkus ali znamo plavati, ker je itak več šans, da pademo noter kot pridemo suhi čez :) Tudi teren je bil občasno tak, da me je kar zaskrbelo, ker na mojem kolenu ni bilo opornice - kdo pa rabi opornico za prevažanje z avtobusom ...
Ob poti od vasi (mislim, da je bila Wanla, morala bi preveriti na zemljevidu) proti kampu smo srečali kar nekaj domačinov in ni bilo niti enega, ki ne bi bil nasmejan od ušesa do ušesa. Vsi te z veseljem pozdravljajo "julley" (kot smo kasneje izvedeli, je tole prikladna beseda za skoraj vse) in na njihovih obrazih ne moreš zgrešiti jasnega sporočila, da so te res veseli in da si resnično dobrodošel. Waw, nor občutek. A je možno, da ti nekje v od boga pozabljeni deželi, kjer vsi pomivajo na roke v ledeno mrzlem potoku (mnja, po drugi strani imajo pa telefone boljše od mojega), nek popolnoma nepoznan človek, ki ga ne boš videl nikoli več, lahko v srce strese toliko topline s preprostim nasmehom?
Evropa, draga moja stara gospa, tukaj pa pogoriš na celi črti.
kdaj: torek 8.9.2015, 18:47 skoraj že tema
Evo, začelo se je. Nismo več v Lehu. Končnoooooooo. Vsi po vrsti smo kar mencali, cvilili in vriskali, ko smo odhajali. Saj vem, da je bil potreben postanek na 3.500 ampak trije dnevi se vseeno vlečejo kot smrkelj, če imaš zanje na voljo le poležavanje, pohajkovanje po malem (obupno prašnem) mestecu, samo tri za šoping primerne trgovine s hribovsko robo, ki smo jih že nekajkrat obrnili do zadnjega kotička in v njih pobrali vse, kar je bilo vrednega pobrati in vsak svojo zalogo knjig, ki so v resnici namenjene premagovanju časa v baznem taboru, ko se bo treba spraviti na toplo in pač početi nekaj ...
Zjutraj smo napokali punkle na mini bus, dobili spremljavo za prvi del podviga in odrinili iz mesta. Imam sicer težavo, pojma nimam, če si bom lahko zapomnila imena naših štirih spremljevalcev. Njihova imena so mi tako zelo tuja, da je težko. Pismo, Bilobil se ni nič kaj izkazal pri tem, čeprav sem ga pridno jedla pred odhodom. Od današnjega truda v tej smeri (imena namreč) mi je ostal samo en velik nič. Sori fantje, si vas bom poskusila zapomniti jutri ali kakšen drug dan.
Današnji dan je bil v prvi vrsti namenjen prevažanju do izhodišča našega treka in vmes, ker so že ravno na poti, obisk dveh večjih samostanov v tem delu pokrajine.
Najbrž bi bilo zanimivo izvedeti, kaj so si o nas mislili in se o nas pogovarjali naši spremljevalci, ko smo kot tipični turisti vzdihovali nad pokrajino, po kateri smo se vozili in kar naprej ustavljali mini bus za fotke. Hehehe, pa nima veze, kaj so si v resnici mislili, samo moja misel ... grem stavit, da so se zabavali. Če ne drugega, je bilo marsikaj smešnega že v busu, čeprav neposrednim udeležencem kakšnega pripetljaja (recimo kapljanje razbitega jajca izpod stropa ...) ni bilo do smeha.
Nekaj o vzdihovanju ... nad pokrajino. Seveda smo bili presenečeni. Resnici na ljubo gre za neskončno puščavo. Ta neskončna puščava ima en kup hribčkov in dolin, kot bi se velikani igrali v orjaškem peskovniku z raznobarvnim peskom in raznobarvnimi kamenčki (no ja, za nas balvani in gorami, ampak če pogledam perspektivo velikana ...). Med temi pustimi in nam poznanemu življenju neprijaznimi vzpetinami pa se ob precej očitnem viru življenja vijejo barve rodovitnosti - od zlato rumene barve zrelega žita, ki čaka na žetev, do osupljivo zelene, ki prav nič ne kaže na to, da bo v deželo kmalu vstopila zima. Ko smo za povrh odkrili, da je ta vir življenja samo veličanstvo Ind, je bilo naše navdušenje spet tam ... kakšen meter do dva nad tlemi. Ja, smo kot trop malih otrok, ki se jim za vsakim ovinkom pred noge zavali nov kontejner Lego kock ... Navdušeni, vzhičeni, odločeni, da posrkamo vse, kar se nam novega ponuja, pa vsaj zase vem, da na žalost v notranjem pomnilniku ni dovolj prostora, da bi ostalo vse ... definitivno pa bo vsaj nekaj.
Boh, mi skačejo misli sem in tja. Če bo tole malo bolj zmešano, mi boste morali oprostiti. Ko se človek kar trese, da bi spisal vse, se to pač dogaja. Ko bi videli, kakšen je šele zvezek. Vse je popisano in prečrtano in spet napisano :) misli letijo vsaka posebej in težko jih je spraviti v red. Nč, gremo dalje.
Samostani ob poti.
Do prvega resnega ustavljanja pri samostanu je vožnjo pestrilo naše navdušenje in osuplost nad pokrajino.
Ja, še nekaj. Že ob pristanku na letališču v Lehu (sori, moram malo nazaj) je bilo prvo srečanje s to pokrajino pravzaprav srečanje s puško .... jp, puško. Kalašnikovo sem še prepoznala, bilo je pa še vse kaj drugega. "No foto!" se je vztrajno drl stric z ognjeno igračko ...
Na naši vožnji do izhodišča treka smo vsi po vrsti dojeli, da življenja v tem delu sveta ne kroji samo narava, pač pa tudi indijska vojska, ki v tistem delu sveta kao brani svoje ozemlje (glede na zgodovinske dogodke, je tam z razlogom). Po celotni dolini Inda, kjer smo se vozili, je le sem in tja nekaj naselij, vse ostalo pa je posejano s kasarnami polnimi vojakov, ki nadzorujejo tudi promet na glavni "high hills highway" (tukaj zraven paše un smejko, ki crkuje od smeha) ... Ja, tale highway je občasno tudi taka, da jaz po njej s svojim Loverjem ne bi upala peljati ... ne, res ne.
Misli, pejte nazaj ... samostani ob poti :)
Likir je bil prvi od obiskanih. Če sem čist poštena, sem se v samostanu prepustila našemu vodiču. Trajalo je sicer nekaj minut, da sem preklopila na razumevanje njegove angleščine, potem pa je pripovedoval tako prijetno, da sem se preselila tja ... For the record - tale pot tukaj je moje prvo srečanje s tibetansko budistično vero (al je to vera al prepričanje al politika ali način življenja mi je čist vseeno - prvič se s tem srečujem neposredno, tako od blizu). Iz vodiča smo po vsej verjetnosti srkali najbolj osnovna dejstva o budizmu in tukaj jih ne bi razlagala naprej - ata Google in teta Wiki sigurno vesta o tem povedati precej več, kot je meni ostalo od naših pogovorov v samostanu. Od vsega skupaj bom sem dodala le link na "krog življenja" - bolj zase, kot kaj drugega.
Dodala bi le moje občutke od tam. Ne vem, ali imam prav ali ne ... zelo močno se mi dozdeva, da je prav Likir samostan, ki je nastopal v filmu (iz prvega dela teh mojih zapisov). Tisti, ki me poznate, veste, da jaz in točno poimenovani bogovi nismo ravno na ti, da živim v nekem svojem svetu prepričanj (ali bolje rečeno ugibanj), da nimam nič proti, če vsak od vas/nas živi, misli in razmišlja, kakor mu pač paše ... spoštujem verovanja drugih, ne pustim pa se vkalupiti in prisiliti v nekaj, kaj je proti moji volji (ali trmi, bi rekel marsikdo) ... kljub vsemu naštetemu ... ko sem vstopila v Likir, me je preplavil tak nor mir, da sem se kar ustrašila. Pojma nimam, kaj je tam, nekaj je ... in tisto nekaj je noro prijetno, toplo, pomirjujoče ... ko sem tam pod kipom velikega sedečega Bude izza oken sosednjih poslopij zaslišala še veselo čebljanje otrok, sem si zaželela, da nas pot ne bi priganjala naprej ...
Lamayuru je bil naslednji. (op. - ko zdaj doma iščem dodatne informacije o vsem skupaj, ker seveda v spominu ni ostalo vse, me pa vsebina še kako zanima, sem odkrila več povezav. Če vas zanima, kliknite na povezavo ... tale je druga, kot tista v začetku odstavka Lamayuru)
Že pot do sem je bila tko malo čudna. Po eni strani gre za tisto famozno višinsko avtocesto, za prehod na katero je bilo potrebno pokazati vse naše potne liste in vize in dovolilnice in kaj jaz vem kaj vse še ... po drugi strani pa smo se občasno vozili po cesti, po kateri bi šla, če bi bila sama, na nekaterih mestih izključno peš s čelado na glavi in prav ničesar ne bi imela proti, če bi mi nekdo za prehod najhujših prečk napeljal vrvno ograjo ... ok, mal pretiravam. Čisto nič pa ne pretiravam, če povem, da je bilo na cesti nekaj odsekov takih, da sem jih premižala in v mislih razmišljala, da ne bi bilo fer, da se skotalim dol po unem bregu v enem blesavem preveč naloženem avtobusu še preden vidim resnični obraz Himalaje, ki si ga v resnici želim.
Saj vem, J in ostali fantje bojo ob branju tega zamahnili z roko in odvrnili "nehi no, sej ni blo tko hudo", obe s P sva pa nekajkrat globoko vzdihnili in vsaj jaz sem čist zares mižala ob prehodu tistih kočljivih delov. Mižala sem še toliko bolj, ko sem na nasutem kupu skal in kamenja gledala ženske in otroke, ki so čistili zasuto cesto in pomislila, da bi čist mirno lahko pobirali stave "a bo ta prišel čez al ne ..." in ko ti potem prinori še nori domačin ... uf, spet bo nekaj nove srebrnine v frizuri ...
Aja, samostan. Hm, kako naj to povem? Ta me je pa odbijal. A zakaj? Pojma nimam. Bil je hladen, kot bi bil tam z napačnim razlogom ... ne vem, nimam prave razlage. Odbijal me je in tudi ven sem ušla prav hitro. Sori, mogoče mu delam krivico, ampak tako je bilo.
Tekom dneva smo odkrili, da je naš vodič (jutri si moram res zapomniti njegovo ime) hudo za štose.
In potem :) potem smo zaključili s samostani. Ne vem, ali se nam res na daleč vidi, da nas kar meče od pričakovanja ... Vodič nas je namreč kar precej (kaj pa vem, več kot 5 km) pred našim današnjim kampom spokal ven iz busa in nas tko - malo na počez odpeljal peš proti kampu. Vmes nas je peljal čez most, za kar nisem čist sigurna - ali je bil to preizkus ali si upamo tam čez ali preizkus ali znamo plavati, ker je itak več šans, da pademo noter kot pridemo suhi čez :) Tudi teren je bil občasno tak, da me je kar zaskrbelo, ker na mojem kolenu ni bilo opornice - kdo pa rabi opornico za prevažanje z avtobusom ...
Ob poti od vasi (mislim, da je bila Wanla, morala bi preveriti na zemljevidu) proti kampu smo srečali kar nekaj domačinov in ni bilo niti enega, ki ne bi bil nasmejan od ušesa do ušesa. Vsi te z veseljem pozdravljajo "julley" (kot smo kasneje izvedeli, je tole prikladna beseda za skoraj vse) in na njihovih obrazih ne moreš zgrešiti jasnega sporočila, da so te res veseli in da si resnično dobrodošel. Waw, nor občutek. A je možno, da ti nekje v od boga pozabljeni deželi, kjer vsi pomivajo na roke v ledeno mrzlem potoku (mnja, po drugi strani imajo pa telefone boljše od mojega), nek popolnoma nepoznan človek, ki ga ne boš videl nikoli več, lahko v srce strese toliko topline s preprostim nasmehom?
Evropa, draga moja stara gospa, tukaj pa pogoriš na celi črti.
 |
| velikanovi peskovniki z rodovitnim delom ob Indu |
 |
| iz vodiča smo črpali vse, kar je delil z nami - Likir |
 |
| tukaj bi pa kar stala in stala ... res je bilo prijetno, pomirjujoče ... mogoče zato, ker si tako zelo majhen? Ker sedečemu kipu ne prideš niti do gležnja? Pojma nimam, pa niti ni važno. Občutek ostaja ... |
 |
| Likir še od daleč |
 |
| Vsega tega, kar sije s te fotografije, se moramo mi še naučiti ... Pa tako preprosto izgleda vse skupaj |
 |
| Vedno v smeri urinega kazalca ... vsak od nas si misli svoje ... pa grem stavit, da imamo skupno točko, o kateri upamo ... |
 |
| Lamayuru - molitev menihov |
 |
| Lamayuru moonland z našim otovorjenim mini busom |
 |
| "testni most", čez katerega nas je peljal vodič a če so se mi tresle hlače? še vse kaj drugega kot samo hlače od tu se ne vidi, ampak tistale brv je bila RES zanimiva, ravnotežje imamo pa očitno vsi dobro, saj nihče ni plaval :) |
 |
| julley! in nasmeh do ušes, čeprav smo se videli prvič, zadnjič in nikoli več |
 |
| ni fotoshop, tud malo ne :) res je taka pokrajina |
 |
| tule bomo spali danes - prvi dan v divjini (čeprav, tole je drugače sredi vasi) |
 |
| "Ej banda, en nasmeh :) začelo se je. Prvi dan je za nami. Res je, da še ni bil zaresen in bolj kot ne kulturno obarvan, ampak tole bo naš "štabni" in jedilni šotor za nekaj časa." G: "jp, pa hvala vsem za prijeten dan!" |
Komentarji
Objavite komentar