Daleč in še malo naprej ... Ladakh II

kje: Leh Ladakh, hotel Rafica v sobi
kdaj: nedelja 6.9.2015, 21:58 po lokalnem času

Včeraj so nas lokalni možakarji, ki so nas pretovorili z letališča, prepustili hotelskemu razvajanju z enim samim navodilom - popoldne pride šef do vas.

Ob 16h se je na hotelskem dvorišču res pojavil solastnik firme - en od bratov. Če sem čist poštena - malo je bil podoben tistim fotografijam, ki sem si jih ogledala doma pred odhodom in ker se včasih zna kamera precej poigrati z realnostjo, sem si pač mislila, da je to on ... no, pa smo skozi pogovor le odkrili, da govorimo z drugim bratom, ne tistim, s katerim smo komunicirali od doma.
V glavnem, dobili smo se, skupaj popili čaj, predelali podrobnosti našega podviga, ki sledi v naslednjih dneh in se zmenili, da se ponovno vidimo naslednji dan (danes), da pregledamo našo opremo in ko bo nekaj več jasnega v zvezi z razmerami na samem vrhu.

Po opoldanskem kulinaričnem razvajanju v hotelu in omenjenem sestanku smo jo ubrali proti mestu. Polni pričakovanj smo se kaj kmalu pognali v hrib - iz gneče in kaosa na ulicah se pač ne vidi hribov nad mestom. Čeprav smo se že tako ali tako na hitro dvignili na 3.500m nad morjem, smo vsi v pričakovanju "da vidim, a me kej matra" rinili še višje in višje. Čeprav je samostan nad mestom dvignjen le dobrih 150m, do njega ni šlo brez sopihanja. Za izgovor je zelo prikladen "domač" GG - saj smo bili skoraj tako visoko :)
Poleg višine nam precej težav povzroča še obupno suh zrak, ki je še hujši v kombinaciji z neznosno velikimi količinami prahu, ki se dviga na netlakovanih ulicah mesta. Zdaj mi je jasno, zakaj ima večina domačinov čez usta in nos potegnjene buf-e, da izgledajo kot nindže. Od danes dalje bom tudi jaz nindža. K vragu pa izgled, diham pa le lažje s tisto fliko čez nos in usta.

Noč je bila bolj čudna. Jaz sem že zvečer vzela lekadol, saj je glava nabijala kot za stavo, J pa se je večino noči mučil z dihanjem in razbijanjem srca, zjutraj pa se je revež zbudil še z vročino. Drek pasji, še tega je treba. Po premisleku in analizi vsega, kar se je v zadnjih nekaj dnevih dogajalo z njim, sem zaključila, da ima definitivno očitno obupno vnetje sinusov ... hm, to ponavadi doleti mene. Ampak na srečo imam s seboj dovolj zdravil, da ga lahko poskusimo spraviti k sebi še pred odhodom v divjino.
Po zajtrku J skupaj z zdravili pospravimo na hotelski vrt in se tako sami odpravimo po mestu. Ob ponovnem sestanku v agenciji izvemo, da je skupina Angležev, ki bi ponoči morala kreniti proti vrhu KY, obupala in so obrnili v dolino. Načeloma naj bi se sicer dalo priti gor, vendar je zadeva vprašljiva. O našem vrhu se bomo z vodičem pogovarjali v samem baznem taboru, do takrat pa lahko le vrtimo molilne mlinčke, da bi nam bile razmere naklonjene.

Tipična ulica v Lehu - med luknjami (da ti mirno ostane v njej kolo avtomobila), peskom, prahom in kamenjem je mogoče odkriti celo kakšno fliko asfalta. Avtomobili tako kot po vsej Indiji vozijo po levi ... če se seveda po levi da. Vsekakor vozijo povsod, s svojimi vozili rinejo v take razmere, da bi jaz kvečjemu zamižala in počakala, da bo, kar bo. Po nikakršnih ulicah Leha pa gonijo kot za stavo. Gas po moje tiščijo do konca, včasih zabremzajo, včasih tudi ne, vedno pa trobijo tako zelo, da sem čist resno razmišljala, da imajo mogoče hupo zvezano skupaj z bremzo. Seveda pa se ustavijo pred kravo, ki se prav ležerno premika naokoli ...

Po pregledu urnika in možnih razpletov smo odkrili, da moramo definitivno morebitna darila za domov nakupiti še pred odhodom. Urnik sam je namreč tako natrpan, da ni rečeno, da bomo mogoče direktno s hriba lovili avion ... če bomo mogoče pod hribom čakali ugodne razmere

glavni "plac" v mestu prenavljajo ... tud mrdnit ne smejo, če jim slučajno v beton zakoraka (sveta) krava ... pa tud sicer ne mrdnejo kaj dosti. Po dva dvigujeta eno lopato ... tko, sem in tja kdaj. Ne pretegnejo se prav zelo. Sem si pa po ogledu načrtov za tale trg zaželela, da se mogoče čez 10 spet oglasim naokrog ... takrat bi pa že lahko bilo kaj dokončanega

vzpon do palače in samostana nad mestom
včasih ti ni čist jasno, a greš prav ali boš nekomu uletel v kuhinjo (ali wc ... vonjave so glih take)
če bi imeli s seboj kakšno čelko, bi si tudi prihranili kakšno bližnje srečanje glav z izredno nizkimi podboji v črno črnih prehodih ... podboji so pa pač nizki, prilagojeni njihovim postavam. V naši šestorici sem bila daleč najmanjša, napram domačinom pa se počutim skoraj kot godzila.

ko se umakneš malo višje, te tudi prah in hrup mesta ne dosežeta tako zelo

Bomo zmogli? Bomo ja :)
Pred nami je noro prijetna dogodivščina in vsi komaj čakamo, da se potovanje zares začne. Tegale čakanja v mestu imamo vsi po vrsti že po malem dovolj ... Peeeeeeeeejmo že :)