Behind the scene ...
Ko se vrnem s kakšnega potepanja po hribih s polno kartico fotk, ponavadi poberem precej vzdihov in komentarjev v stilu - ooooooooh kok lepo, kr fouš sem ti, k lahko doživiš kej tko lepega ...
Khm ... ja no, tudi ta vzdihovanja lahko delim na dva dela - eni so tisti, ki točno vejo, kaj se skriva za tem, rečmo temu podobno hribovsko ubrisani kolegi, ki si ne morejo vzeti časa za podoben odklop in tisti drugi, ki jih stopijo le (dejansko) kičaste slike, vse ostalo jim je pa bolj ali manj nepoznano.
A o čem zdaj sploh govorim?
Po eni strani bi rada povedala, da tista prva hribovska lepota leži nad vsakim mestom, če se le odpelješ malo ven in si pripravljen za kakšno uro pretegnit noge, tako rekoč dostopna vsakomur, ki si jo želi. Res pa je, da je tista hitro dostopna hribovska lepota ponavadi tudi bolj oblegana in vsaj zame - ne tisto nekaj, kar me resnično vleče v hribe.
Po drugi strani pa - lube duše, za temi kičastimi fotkami se skriva še vse kaj drugega, na kar marsikdo ne pomisli. Odkrivanje osupljivih lepot nekoristnega sveta je pogosto povezano s tem, da toplo domačo posteljo zapustiš le kakšno uro zatem, ko si legel vanjo. Ne glede na to, kdaj se zliješ ven iz postelje, je v hribolazenju in alpinizmu švic neizogibna zadeva. Ko greš na turo za nekaj dni, praviloma od vsega švica smrdiš kot konj in nobeno oblačilo, ki ga imaš s seboj, nima več prijetnega vonja oprane svežine. V dolini nam na kraj pameti ne pade, da bi nase navlekel prešvicano oblačilo iz prejšnjega dneva ... kar je tam gori povsem običajno. Če je suho, ga daš nase ... a da smrdi? Ja, si mislim, da smrdi. V resnici se na dolgi turi tudi vohaš ne več. V realnost padeš šele doma, ko ti otroci že na vhodnih vratih povejo, da smrdiš kot kuga ... kljub čistim cunjam. Pravzaprav je občudovanje hribovske idile v veliki meri povezano s smradom. Če si že lahko privoščiš spanje v koči nekje nad 2500m, so to praviloma skupna ležišča, kjer praviloma večina sospalcev smrči, zvečer so se najedli še energijsko polne hrane, da zagotovijo normalno funkcioniranje telesa za naslednji dan, kar prinese za sabo še prdenje, da o vseh prešvicanih cunjah tam noter sploh ne govorim. V kočah na takih višinah tudi na tuš po našvicanem dnevu ne moreš kaj preveč računati. Saj sem in tja v kakšni od njih celo najdeš kakšno namontirano tuš ročko ... ampak iz nje tečejo izključno samo lihkar raztaljene ledene kocke ... Za preoblečt imaš pa itak samo tisto, kar prineseš v omari na svojem hrbtu. Vsaj kar se mene tiče, je tretjina moje teže skrajni rob, ki ga še lahko nosim naokoli, pa še to le omejeni čas. Na dolgi rok je tudi ta teža bistveno previsoka, zato ob pakiranju dolgo in konkretno razmisliš, kaj boš spravil na svoj hrbet - z vsem napakiranim pa moraš zagotoviti funkcionalno vse tisto, kar potrebuješ. Ne moreš računati še na to, da boš dišal po rožcah ...
Ampak se vseeno spraviš, vleče te, živiš za odklope, ko pustiš civilizacijo v dolini in smukneš v okolje, kjer te velikokrat niti telefonski signali ne dosežejo. Potep v odročne skalne višine je tisto, kar potrebuješ in kar te napolni s precej več energije, kot ti jo vzpon (in sestop) do tja vzame. Seveda pa ti potepi poleg zgoraj omenjanih radosti hribovskega življenja prinese tudi "usnjeno" kožo na obrazu, bolj izrazite obrazne gube, polomljene in podplute nohte, občasne žulje, odrgnine, rane, pozimi non stop pomrznjen, poleti pa popečen nos, skratka poškodbe ... občasno tudi tiste znotraj glave. Večina kolegov, s katerimi sem se pogovarjala o tej temi, so mi priznali, da so več kot enkrat prišli v situacijo, ko so si potiho ali kar glasno povedali nekaj v stilu - "mater sem prtegnjen-a, da rinem sem gor", vsak je že prišel do kočljive situacije, v kateri ga je stresel strah, situacije, ko posumiš vase - bom zmogel ali ne ... In ko to razložiš nekomu, ki ni podobno ubrisan kot ti (ane Marjana :)), dobiš direktno - "pol si pa sam še bl prf..., kt sem si mislila, če to še vedno počneš".
A kaj imamo od tega? Če sem čist poštena, tega ne znam enostavno opisati. To, da se nikoli ne bi vrnila v dolino, je že dejstvo. Ja, res se ne bi. Vsako rundo mi je odveč iti nazaj dol. Kar pa se tiče premagovanja težav ... ma to v resnici niso težave, to so izzivi. Ne vem, kako to razložiti. Lahko poskusim skozi svoje delo. Predstavljajte si strašno zakomplicirano situacijo ob izvedbi projekta. Situacijo, ki ti ob nastanku praviloma požre vsaj kakšno noč spanca in zaradi katere si nekaj časa bolj zadirčen, nepriljuden ... in potem organiziraš in izpelješ zadeve tako, da imaš popolno win-win situacijo. Takrat se počutiš mega dobro, veš, da si nekaj naredil resnično dobro ... no, natančno tako se počutim po prav vsaki turi. Ne rabim težav, da se počutim mega. Rabim samo hribe in počutim se lahko vrhunsko.
Ob zadnjem potepu na višini v Italiji na mejnem stiku s Švico in Francijo sta dan pred našim odhodom v dolino prišla dva para - moška plezalca, ženski pa obe izraziti ne-hribovki. Onadva sta se znašla po svoje, onidve pa sta se kar precej lovili naokrog. Precej sta bili zaprepadeni, ko sta dojeli, da je edina voda, ki jo lahko dobita, tista, ki priteče nekaj 100 m dalje direktno izpod ledenika - ni flaširane izvedbe z okusom. Ja in wc je tudi samo tisti na štrbunk tam čez v tisti piksni nekaj 10 m oddaljeni od koče. Ko bi vedeli, da ponoči na poti do wc piksne kraljuje alfa kozorog ... in se včasih noče premakniti ne levo ne desno ... ga moraš počakat, da se premakne sam od sebe ... lahko pa v času, ko čakaš, da se mogočni samec premakne, z vsemi svojimi prekipevajočimi občutki plavaš po neverjetno svetli Rimski cesti, ki se vije direktno nad tabo - daleč stran od vseh motečih luči.
Ti dve po moji oceni sploh nista bili sposobni videti prav vseh lepot, ki so ju obkrožale, saj sta imeli preveč dela s tem, kako se bosta na slabih 3000m obnašali čimbolj podobno tistemu v dolini. Mnja, to ne gre no. Zato tudi nismo v dolini in zato uidemo tja, kamor pridejo lahko samo tisti, ki so se pripravljeni za to potruditi. Ob takih izjavah ponavadi pokasiram vprašljive ali celo sarkastične poglede v stilu - ej, ženska, ampak takle matranje za par fotk ... Hehehehe, ni to par fotk. So vtisi, ki ne izginejo. So občutki, ki jih ne moreš razložiti nekomu, ki hribov in skal ne ljubi iz dna srca.
Kaj naj rečem za konec? Za vsako božansko hribovsko fotko se poleg kiča na prvi pogled skriva še precej fizičnega naprezanja in še več osebnega zadovoljstva. Je težko, ampak lepo. Je včasih vprašljivo ampak te tako zelo polni z zadovoljstvom, da se splača. Poškodbe se pa tudi pozdravijo ... prej ali slej :)
Khm ... ja no, tudi ta vzdihovanja lahko delim na dva dela - eni so tisti, ki točno vejo, kaj se skriva za tem, rečmo temu podobno hribovsko ubrisani kolegi, ki si ne morejo vzeti časa za podoben odklop in tisti drugi, ki jih stopijo le (dejansko) kičaste slike, vse ostalo jim je pa bolj ali manj nepoznano.
A o čem zdaj sploh govorim?
Po eni strani bi rada povedala, da tista prva hribovska lepota leži nad vsakim mestom, če se le odpelješ malo ven in si pripravljen za kakšno uro pretegnit noge, tako rekoč dostopna vsakomur, ki si jo želi. Res pa je, da je tista hitro dostopna hribovska lepota ponavadi tudi bolj oblegana in vsaj zame - ne tisto nekaj, kar me resnično vleče v hribe.
Po drugi strani pa - lube duše, za temi kičastimi fotkami se skriva še vse kaj drugega, na kar marsikdo ne pomisli. Odkrivanje osupljivih lepot nekoristnega sveta je pogosto povezano s tem, da toplo domačo posteljo zapustiš le kakšno uro zatem, ko si legel vanjo. Ne glede na to, kdaj se zliješ ven iz postelje, je v hribolazenju in alpinizmu švic neizogibna zadeva. Ko greš na turo za nekaj dni, praviloma od vsega švica smrdiš kot konj in nobeno oblačilo, ki ga imaš s seboj, nima več prijetnega vonja oprane svežine. V dolini nam na kraj pameti ne pade, da bi nase navlekel prešvicano oblačilo iz prejšnjega dneva ... kar je tam gori povsem običajno. Če je suho, ga daš nase ... a da smrdi? Ja, si mislim, da smrdi. V resnici se na dolgi turi tudi vohaš ne več. V realnost padeš šele doma, ko ti otroci že na vhodnih vratih povejo, da smrdiš kot kuga ... kljub čistim cunjam. Pravzaprav je občudovanje hribovske idile v veliki meri povezano s smradom. Če si že lahko privoščiš spanje v koči nekje nad 2500m, so to praviloma skupna ležišča, kjer praviloma večina sospalcev smrči, zvečer so se najedli še energijsko polne hrane, da zagotovijo normalno funkcioniranje telesa za naslednji dan, kar prinese za sabo še prdenje, da o vseh prešvicanih cunjah tam noter sploh ne govorim. V kočah na takih višinah tudi na tuš po našvicanem dnevu ne moreš kaj preveč računati. Saj sem in tja v kakšni od njih celo najdeš kakšno namontirano tuš ročko ... ampak iz nje tečejo izključno samo lihkar raztaljene ledene kocke ... Za preoblečt imaš pa itak samo tisto, kar prineseš v omari na svojem hrbtu. Vsaj kar se mene tiče, je tretjina moje teže skrajni rob, ki ga še lahko nosim naokoli, pa še to le omejeni čas. Na dolgi rok je tudi ta teža bistveno previsoka, zato ob pakiranju dolgo in konkretno razmisliš, kaj boš spravil na svoj hrbet - z vsem napakiranim pa moraš zagotoviti funkcionalno vse tisto, kar potrebuješ. Ne moreš računati še na to, da boš dišal po rožcah ...
Ampak se vseeno spraviš, vleče te, živiš za odklope, ko pustiš civilizacijo v dolini in smukneš v okolje, kjer te velikokrat niti telefonski signali ne dosežejo. Potep v odročne skalne višine je tisto, kar potrebuješ in kar te napolni s precej več energije, kot ti jo vzpon (in sestop) do tja vzame. Seveda pa ti potepi poleg zgoraj omenjanih radosti hribovskega življenja prinese tudi "usnjeno" kožo na obrazu, bolj izrazite obrazne gube, polomljene in podplute nohte, občasne žulje, odrgnine, rane, pozimi non stop pomrznjen, poleti pa popečen nos, skratka poškodbe ... občasno tudi tiste znotraj glave. Večina kolegov, s katerimi sem se pogovarjala o tej temi, so mi priznali, da so več kot enkrat prišli v situacijo, ko so si potiho ali kar glasno povedali nekaj v stilu - "mater sem prtegnjen-a, da rinem sem gor", vsak je že prišel do kočljive situacije, v kateri ga je stresel strah, situacije, ko posumiš vase - bom zmogel ali ne ... In ko to razložiš nekomu, ki ni podobno ubrisan kot ti (ane Marjana :)), dobiš direktno - "pol si pa sam še bl prf..., kt sem si mislila, če to še vedno počneš".
A kaj imamo od tega? Če sem čist poštena, tega ne znam enostavno opisati. To, da se nikoli ne bi vrnila v dolino, je že dejstvo. Ja, res se ne bi. Vsako rundo mi je odveč iti nazaj dol. Kar pa se tiče premagovanja težav ... ma to v resnici niso težave, to so izzivi. Ne vem, kako to razložiti. Lahko poskusim skozi svoje delo. Predstavljajte si strašno zakomplicirano situacijo ob izvedbi projekta. Situacijo, ki ti ob nastanku praviloma požre vsaj kakšno noč spanca in zaradi katere si nekaj časa bolj zadirčen, nepriljuden ... in potem organiziraš in izpelješ zadeve tako, da imaš popolno win-win situacijo. Takrat se počutiš mega dobro, veš, da si nekaj naredil resnično dobro ... no, natančno tako se počutim po prav vsaki turi. Ne rabim težav, da se počutim mega. Rabim samo hribe in počutim se lahko vrhunsko.
Ob zadnjem potepu na višini v Italiji na mejnem stiku s Švico in Francijo sta dan pred našim odhodom v dolino prišla dva para - moška plezalca, ženski pa obe izraziti ne-hribovki. Onadva sta se znašla po svoje, onidve pa sta se kar precej lovili naokrog. Precej sta bili zaprepadeni, ko sta dojeli, da je edina voda, ki jo lahko dobita, tista, ki priteče nekaj 100 m dalje direktno izpod ledenika - ni flaširane izvedbe z okusom. Ja in wc je tudi samo tisti na štrbunk tam čez v tisti piksni nekaj 10 m oddaljeni od koče. Ko bi vedeli, da ponoči na poti do wc piksne kraljuje alfa kozorog ... in se včasih noče premakniti ne levo ne desno ... ga moraš počakat, da se premakne sam od sebe ... lahko pa v času, ko čakaš, da se mogočni samec premakne, z vsemi svojimi prekipevajočimi občutki plavaš po neverjetno svetli Rimski cesti, ki se vije direktno nad tabo - daleč stran od vseh motečih luči.
Ti dve po moji oceni sploh nista bili sposobni videti prav vseh lepot, ki so ju obkrožale, saj sta imeli preveč dela s tem, kako se bosta na slabih 3000m obnašali čimbolj podobno tistemu v dolini. Mnja, to ne gre no. Zato tudi nismo v dolini in zato uidemo tja, kamor pridejo lahko samo tisti, ki so se pripravljeni za to potruditi. Ob takih izjavah ponavadi pokasiram vprašljive ali celo sarkastične poglede v stilu - ej, ženska, ampak takle matranje za par fotk ... Hehehehe, ni to par fotk. So vtisi, ki ne izginejo. So občutki, ki jih ne moreš razložiti nekomu, ki hribov in skal ne ljubi iz dna srca.
Kaj naj rečem za konec? Za vsako božansko hribovsko fotko se poleg kiča na prvi pogled skriva še precej fizičnega naprezanja in še več osebnega zadovoljstva. Je težko, ampak lepo. Je včasih vprašljivo ampak te tako zelo polni z zadovoljstvom, da se splača. Poškodbe se pa tudi pozdravijo ... prej ali slej :)
nekaj kiča z zadnjega potepa
včasih ne veš natančno, ali ti neseš ruzak, ali ruzak nese tebe
vsekakor neskončno paše, ko ga končno daš dol z ramen
v vsakem primeru imaš s seboj samo tisto, kar si spakiral in prinesel - odvisen sam od sebe
po plezariji v granitu potem ne greš ravno ožemat limone ... razen, če si res mazohist
ampak tukaj selfiji predstavljajo čist drugačno dimenzijo - zadovoljstvo ob opravljeni turi s soplezalcem
sem lep, ampak tudi mogočen in nevaren ... pod mojimi nogami letijo skale
in ne pozabi, ti gostuješ v mojem okolju, ne jaz v tvojem
zmahana koža, gube okrog oči, opečen nos ... nasmeh pa od ušesa do ušesa
Jaz sem tista, ki spada med druge. Sorry. Na hrib me ne spraviš. Nisem se jaz brez razloga preselila v Nizke dežele :D Fotke so pa res lepe. In seveda kot vedno, tudi tvoj zapis.
OdgovoriIzbriši