Še eno šolsko leto ...

se končuje.

Ma ne mi rečt ... bo najbrž spustil kdo kakšno pikro. Ja, vem. Nisem edini starš z otroki v šoli. Itak, jasno mi je.

Bilo je relativno običajno leto ... Ja, relativno. Noben od najstnikov ne zaključuje svojega dela šole, nihče ni menjal okolja ... običajno ... relativno.

Pa je bilo vseeno drugače.

Doma imamo dislektika. Super, enkraten fant, le od samega rojstva dalje (ko so mi ga na vrat na nos odpeljali na intenzivno nego) vem, da je nekako drugačen. V današnjem svetu za vsak drek veljajo le potrdila ... ne, nimam zdravniškega potrdila, da je dislektik, dolgo niti nisem vedela, da je to to. V njegovih zgodnjih letih sem vrtala v dohtarje, kaj je z njim ... če otrok ni prvi, pač opaziš razliko v razvoju, obnašanju, funkcioniranju na splošno ... pa sem vedno dobila le odgovore v stilu "vse je v mejah normale". Mah :( klinc pa v mejah normale. Odstopanja od drugih dveh bratov so bila le preveč očitna. Ampak kaj naj s tem?
"Gospa, po vseh znakih sodi v čist normalno populacijo ..." običajna puhlica človeka, ki gleda svoje razpredelnice.
Potem obupaš nad dohtarji, si misliš svoje in nekako probaš naprej odgurat.

In guraš ... ni enostavno, včasih neskončno utrujajoče, izčrpa te dejstvo, da ne poznaš recepta kako. Vmes včasih obupaš in si rečeš - klinc, ma naj bo mulo samo srečen v tej svoji koži. Nikakor ti ni jasno, da lahko suvereno odigra dolge in zahtevne vloge v dramskem krožku (in to tako, da mu cela dvorana stoje ploska), po drugi strani pa se ne more naučiti ene Vrbe ... ene kratke Vrbe, Prešerna ... to pa ja vsak zna (upam).
Vmes doživlja nesporazume z okolico, z najstniško napihnjenimi in večvrednostno zafrustriranimi iščočimi se vrstniki, poskušaš pomagati, a velikokrat še sam potem, ko posušiš njegove solze, nekje sam spustiš na plano svoje.

Dokler ...

Dokler nisem nekega večera ob koncu predlanskega koledarskega leta v ženski slačilnici pred/po treningu naletela na Ano. Od prej sem jo poznala le na videz in s stene, kjer sem občudovala njeno tehniko in moč (jah ženska raztura). Pojma nimam, kako sva se zapletli v pogovor. Ni bil ženski čvek - ni taka ne ona ne jaz.
Vmes sem ji potožila o tem, kako obupujem nad sinom, ker ne vem več, kako in predvsem kaj sploh še narediti, da bi bilo vse skupaj za vse vsaj malo lažje. Ta pogovor takrat je bil prvi in niti slučajno zadnji (vsi pa v slačilnici plezalnega centra). Ana mi je začela odpirati nove poglede na "glavo" mojega otroka in vedno naslednjič vprašala - ej, kako ste? Ko sem ji prvič povedala, da njeni nasveti delujejo, je samo z nasmehom odvrnila - "jp, vem. Tudi sama sem dislektik."

Potem, ko sem spoznala Ano in novo plat svojega sina, je bilo letošnje leto prvo celo šolsko leto. Ja, seveda sem šla tudi v šolo in pogovarjali smo se tudi z njihovimi strokovnimi delavci. Skupaj smo sicer prišli do tega, da naš osnovnošolski sistem ni tak, da bi takim otrokom lahko prišel kaj dosti naproti, še vedno pa smo življenje ljudje in mi smo tisti, ki odločamo, kakšen odnos bomo imeli do sočloveka.

For the record - moj sin (vsi trije pravzaprav) je še vedno precej običajen najstnik. Z lahkoto ga spravimo v vse stereotipne opazke - tipičen najstnik, skoraj tipičen moški ... če bi bil občasno malo manj len, bi bilo tudi zanj precej lažje, če ne bi stvari odlašal, prav tako ... klasika pravzaprav
Pa je vseeno letos prvo leto (ever), ko ta isti sin končuje šolsko leto z nasmehom na obrazu, brez opazne živčne obremenitve, brez norih stresnih situacij ... in to s precej boljšimi rezultati kot prejšnja leta. Ob tem mi je sicer zanimivo, da je njegov učni uspeh bistveno poskočil pri predmetih, kjer so jim zamenjali učitelje, ampak ob tem bi se po moje morali bolj zamisliti učitelji, ne jaz kot mami.

Pod črto - neskončno sem hvaležna Ani, da mi je odprla oči in mi pomagala, da sem začela razmišljati v pravo smer in vsem tistim učiteljem, ki so mu bili pripravljeni pomagati oziroma nanj pogledati z rahlo drugačnimi očmi. Rezulatat je vsaj zame osupljiv. V očeh starša je sreča otroka daleč najbolj na prvem mestu.

Komentarji

Priljubljene objave