Pismo mojim otrokom

Prvič  me je konkretno stisnilo že tisti črni teden, pa potem večerni zvonec na domačih vratih v tednu kasneje, pa novo sporočilo spet zdaj  ... ljudje odhajajo. Noro fejst ljudje odhajajo. Mladi, čist premladi. Zakaje si je itak brez veze vlačiti po možganih, ker zatojev ni od nikoder.

Za njimi pa ostajajo otroci, veliki in majhni, in glih en tolk stari kot moji ... 

Razmišljanje, kolutkanje po glavi ... dragi moji, sem vam sploh že povedala vse, kar bi vam rada? Pa tud če sem vam ... ste me slišali? Vem, da svojih staršev najraje ne poslušamo, najraje spuščamo tiste glasove, da prosto plavajo okrog naših ušes, njihove vsebine pa ne zagrabimo ... saj sama nisem kaj dosti drugačna. Kljub temu, da sem vaša mami, sem še vedno samo človek -  z vsemi pomanjkljivostmi in napakami vred. Ko vas gledam, kako se prebijate skozi svoja leta, me včasih trga, ko vidim, kako ponavljate iste napake, kot sem jih tudi sama, kot smo jih skoraj vsi. Dala bi marsikaj, da bi se hoteli česa naučiti tudi iz mojih napak, da vam ne bi bilo treba delati svojih ... po drugi strani pa hudo dobro vem, da ta možnost ne obstaja ... saj ste moji, moje ogledalo. Dobro vem, da vas ne morem in ne smem za roko voditi po vaših življenjih, lahko vas poskusim usmerjati med čermi, in vem, da morate sami potolči lastna kolena, prigarati lastne šive na bradah in srcih ... moje brazgotine ne veljajo, ne zaležejo za vaše izkušnje ... in če vas kdaj privijem preveč, je to samo zato, ker bi vam rada prihranila nesmiselne rane, ker pozabim, da jih potrebujete prav tako kot jih potrebujem jaz. Včasih bi vam rada kaj prihranila ... samo to.

Od vas oziroma za vas bi rada, da ste srečni. V življenju velja samo to, ali ga živiš z veseljem ali životariš iz dneva v dan. Bila bi neskončno zadovoljna, če bi vedela, da sledite svojim sanjam. Da imate nekje v svojih trdoglavih in trmoglavih bučah postavljene lastne želje in tisto nekaj, kar bi radi, tudi uresničujete, se trudite in sledite svojim sanjam. Ja, sanjam. Sanjati je treba, nujno. Brez sanj ni nič. Brez sanj dneve samo preživljaš, s sanjami pa živiš ... če se jih seveda trudiš spraviti v življenje. V sanjah lahko načrtuješ tisto, kar potem v realnosti slediš,  resnično postaviš ali vsaj poskusiš postaviti. Brez sanj, želja in ciljev je tudi življenje kr neki. Sanjajte, želite si in vsak dan dajte vse od sebe, da boste čim bližje uresničitvi svojih sanj. S čakanjem ne dosežeš nič ...

In za vraga - zmanjšajte uporabo chatov na telefonu in računalniku. OK je, da čvekate z vrstniki, ampak čvekajte v živo. Usedi se na kolo in se odpelji do tistega na drugi strani chata ... počnite to v živo. Družite se z ljudmi, začutite njihovo bližino, delite in sprejmite objeme rok, pogledov in topline. Računalnik te ne bo nikoli objel, ne bo te pobožal in ne bo ti s poljubom posušil solz, ki bodo lile čez veke ... to zmore samo živo bitje.

Ne bojte se odpreti drugemu človeku. Vem, zavedam se, da obstajajo posamezniki, ki vas bodo prizadeli, vendar je to del odraščanja, del zorenja in del življenja. Vsi ljudje niso slabi. Naj vam nekaj po duši grdih posameznikov ne vzame lepote stika z ostalimi, s tistimi, ki vam bodo življenje v resnici obogatili. Ljubite in pustite se ljubiti. Ko tečejo, jih ne skrivajte - solz ... in ko tečejo vam dragim osebam, se ne zadržujte, da bi jih kakorkoli posušili. Objem v pravem času podira gore in gradi mostove.

Držite se ljudi z iskricami v očeh, iskrice so nalezljive, iskrice te polnijo z energijo in zadovoljstvom. Kaj pa tisti brez njih, boste vprašali? Hm, ena najlepših stvari na svetu je prižgati iskrico v očeh drugega. Če vam to uspe, boste srečni že zaradi tega, če ne, pa vam čist odkito priporočam, da se od takega človeka oddaljite. Če se sliši še tako grdo - če ne gre, ne gre. Bohpomagej. Določenim ljudem ne moreš pomagati, ker si ne dovolijo pomagati. Od takih beži preč, taki ljudje so pijavke, ki te bodo izželi in zastrupili s svojim negativizmom, jamranjem in samopomilovanjem.

Ja, še jaz ... mogoče vam kdaj ni jasno, zakaj počnem vse to, kar počnem. Priznam, ko sem bila vaših let, sem obsojala starega očeta, ki ni želel biti "prizemljen" in ga je to stalo življenja ... danes ga hudo zelo razumem. Fantje moji dragi - živim, samo živim. Meja med življenjem in njegovim koncem je tako majhna, tako hitra (kar sem seveda morala izkusiti sama, da sem dojela), da je škoda vsake žive minute, ki je ne živiš. Mogoče sem čudna, še bolj neobičajna kot drugi starši, pa vendar sem to jaz ... in če me slučajno kdaj nepričakovano ulovi ta kruta meja življenja, morate vedeti ... svoje življenje živim, ne životarim, uživam v vsakem dnevu posebej, uživam z vami in rada vas imam.

Prosim vas, živite svoje sanje, pa naj bodo kakršnekoli že. Tudi če mi mogoče kdaj na prvo žogo ne bojo všeč, se bom potrudila, da vas bom razumela in vas ne bom ovirala pri njihovem uresničevanju. Bodite srečni in zadovoljni, samo to šteje. Rada vas imam!