No man is an island

Menda sem družabna. Menda znam biti zabavna. Menda je (nekaterim) fajn bit v moji družbi.

Fajn, ampak ...

Kljub glasnemu in družabnemu delu življenja sem neskončno rada tiho, neopaženo zlita z okolico, naravo. Najraje me ni. Že moj delovni vsakdan je tako hudo glasen, da je zavijanje v tišino nujno nujna zadeva. Moji pobegi v naravo so praviloma dnevi relativne tišine. Dnevi, ko glasbo izbirajo ptice, veter, voda, škripanje snega ali šelestenje listja, moje misli in zvok povišanega utripa zaradi pospešenega delovanja krvne črpalke. Čeprav se vsaj na daljših turah držim pravila, da se ne potepam sama, so moji spremljevalci navajeni tovrstne tišine, ki je občasno prekinjena le za tiste nujne trenutke komuniciranja (podri varovanje, a bi čokolado, v kero smer gremo zdej in podobne). Pravzaprav sta od vseh mojih kompanjonov samo mlajša sinova še neustavljiva čebljača ... ampak družinske ture so itak poglavje zase, vsaj dokler mulci potrebujejo še dodatno motivacijo za dan na redkejšem zraku.

Od množice hribovskih poti daleč najraje izbiram take, za katere sem precej prepričana, da ne bom srečevala prav veliko ljudi. Pa nisem ljudomrznež, da si ne bo kdo narobe razlagal teh mojih besed. Ljudi imam rada, ne maram pa njihovega vsiljevanja.

Povsem drugačni občutki se porajajo v človeku, ko na samotni gorski stezi sreča gornika, ki čist hribovsko odzdravi in ti z jezika sname misel o lepoti dneva in ture, ali pa vsiljivo babnico*, ki prisluškuje pogovoru med tabo in tvojim otrokom in se čuti dolžno razlagati, kaj je otrok najbrž mislil z določeno besedo ... Mislim, a mi daš mir prosim?

Prav groteskno je opazovati take ljudi, ki se kot pijavke obesijo na svoje sopotnike, pa kljub temu, da reveži skoraj tečejo pred njimi, v svoji samopomembni glasnosti niti ne opazijo, da jih sploh ne poslušajo. Večina njih (tihih sopotnikov) ima na obrazu tisti apatičen izraz, ki sem in tja uvidevno pokima, za kuliso pa si želijo le miru in tišine ... Ko ti razgrajači pridejo na cilj, ki so si ga postavili za tisti dan, praviloma izvlečejo telefon in kličejo vse po vrsti. Vsakomur od njih glasno razlagajo, kje in s kom so, koliko časa so hodili ... skoraj do tega, katere gate ima na sebi in kako so se obnesle. Tako nekajkrat po vrsti ... in prav nič jih ne briga, da s tem pravzaprav onesnažujejo vrh vsem tistim, ki so v tistem trenutku prav tako tam. 

Medtem ko, recimo temu umirjeni gornik, v primeru, da mu nekje na višini zazvoni telefon, največkrat klicatelju na kratko odvrne - Lej, u hribih sem, a je nujno? Te pokličem, ko bom v dolini, OK?

Pa saj, resnici na ljubo, tovrstni galameži rogovilijo tudi po dolini. Tam jih je v bistvu še več, vendar se jim je mogoče lažje izogniti - vsaj meni. V prepričanju lastne pravilnosti, pravičnosti in dobrote se lotijo usmerjanja ljudi na svojo (pravo) pot, neskončnega prepričevanja, organiziranja dela življenja tistim, ki to potrebujejo ali ne in v večini primerov ne sprejemajo nobene zavrnitve, pravzaprav se pogosto naredijo, da je ne slišijo. Slišijo samo prikimavanja in pritrjevanja. Vse ostalo ne obstaja oziroma, če že slišijo, to sprejmejo celo kot napad nase.

Ne vem, zakaj to počnejo. Res ne. Po eni strani razmišljam, da so najbrž hudo osamljeni ali vsaj hudo potrebni pozornosti, samopotrditve, občutka koristnosti, kar je žalostno. Po drugi strani pa ... lube duše, pustite ljudem dihati, dopustite jim, da si sami izbirajo svoje poti, pustite jim do besede in do tišine. Ne vem, kako funkcionirajo drugi, zase pa lahko rečem, da me pretirano vtikanje v moje življenje odbije in vrata vam bom definitivno zaprla. Če imamo kaj skupnega, bom to prej ali slej odkrila na svoj način in če si želim vaše družbe, vas bom spustila zraven. Ne silite in ne rinite vame. Ne izkoriščajte moje odprtosti, če sem vam že pustila blizu. Ne trudite se, da bi spremenili mene, moj način razmišljanja in funkcioniranja. Z vsem tem lahko dosežete eno samo stvar - svoja vrata bom zaprla. In ko jih zaprem, jih praviloma zaprem za vedno. Na žalost me je lastna zgodovina naučila, da je ponovno odpiranje vrat v veliki večini primerov brezupno dejanje, ki za sabo potegne samo še več slabe volje.

No man is an island ... 

* kljub temu, da sem z veseljem ženska, moram napisati, da so glasni vsiljivci, ki jih izrazito ne maram, v 95% primerov ženske ... obup, babe, nehejte težit!