En malo daljši vikend

Oj! Ja, saj sem še živa. Pa tud dogaja se kar precej (dobrega, pa tud malo manj dobrega), samo časa mi še vedno obupno primanjkuje. Priznam, da obstajajo trenutki in dogodki, ki bi si definitivno zaslužili objavo, ker puščajo konkretne sledi v mojem vsakdanu, pa vseeno ne pridejo na vrsto. Za določene si je pa treba vzeti čas ... ni druge :)

En dan pred tedni je priletelo ... ej, a bi? ...
A me zezaš? Itak, da bi, men pa tega ni treba dvakrat rečt :) bom še moje doma povprašala, če ma kdo kej proti, ampak po moje smo kr zmenjeni.

Trije dnevi, dva apartmaja, dve familiji, dva avtomobila, 2 bicikla, 4 plezalsko ubrisani, pa še štirje, k tud plezajo ... pa še velik druzga ... recimo čist premočna burja za moj okus.

Med načrti se je nahajalo en kup frikanja na otoku, kšna tura z biciklom, roštiljada, skok v morje, če ne v morje, pa vsaj v bazen, vestna rehidracija, pohajkovanje po otoku, neomejene količine sladoleda ...

Od zgornjega smo od plezarije dva dneva po poskusih v Portafortuni na koncu pristali v zavetrnih smercah Bunculuke, zadnji dan pa v Veli Dragi v delnem zavetju kanjona pod Učko, bicikla nista stopila ven iz prtljažnika, ker mi v takih sunkih vetra na kraj pameti ni padlo, da bi probala sploh sest nanj, v morju se je namakal en, k je bil dost ubrisan, da je res skoču u tiste valove, bazen je bil odprt samo od 9 h - 12h (ne, nisem se zatipkala - švoh tri ure dopoldne, ja, takrat smo bli pa vsi zunaj), sladoleda se v Baški ne dobi (spljoh - popoln ghost town) ... aja, roštiljada in rehidracija sta bli pa vestno izpeljani, tuki nimam čist nobenih pripomb ... pa družba tud, jasno.

Če lohk mal pojamram zraven - vetra bi bilo lahko manj, pa tud kakšen dan več bi se čist prilegel. Aja, naslednjič mora z nami vsa alpinistična oprema. Z D sva spet z užitkom iskala prehode tam po sončnih skalnih vuko***inah in delala načrte, kam bi blo fajn zlezt. Kaj kmalu sta se v sanjarjenju pridružila še J in S ... ni kej, gremo še. Enkrat, k ne bo tolk pihalo.


Baška je v tem času ghost town


burja je do dobra razburkala morje


kar pa ni preprečilo kopanja največjim trmoglavcem pod soncem ;) D, ane


ostali smo na obali raje počeli druge lumparije


uživali v soncu, dokler je vztrajalo nad tlemi


in seveda hodili plezat ... v edino zavetrno skalo na otoku









vmes zgroženo odkrili, da za tele vrage še ni premrzlo


Ker veter ni in ni ponehal, smo se zadnji dan z otoka odpravili takoj po zajtrku in se namenili v Velo Drago, ki nas je napolnila s precej mešanimi občutki. Z D nama je dala vetra ena (po vodničku) švohotna 4a (pa tud S je kar sopihal na njej), medtem ko je le streljaj preč ležala 4b, na kateri je B prvič ever dobil dovoljenje, da pleza naprej 



ponovitev teorije o vpenjanju - še na ravnem


boh sem bla živčna, da se mi ne skotali dol po steni


ampak je mulo oddelal svoje čist suvereno in na vrhu postregel s sijočim nasmehom zadovoljstva


nas pet na kupu


pogled v kanjon z razgledne točke

Nč, to j to. Konec. Je blo treba nazaj v službo.

Komentarji

  1. Haha, super. Vam je burja nagajala, mi pa smo ta veter lovili v jadra. Vidiš kako je vedno neka stvar za nekoga OK, za drugega pa ne. Da je tačas na obali mrtvilo, je pa itak normalno....a, ne?

    OdgovoriIzbriši
  2. :) Ja več sreče prihodnjič, bi se lahko reklo. Čeprav na slikah zgleda pa vse TOP!
    Sam tale bazen pa nm tud nikol ni jasn, ga še nismo vidl odprtega???

    OdgovoriIzbriši
  3. @helena: a veš, da smo tudi dol gledali dva, ki sta zelo uživaško izkoriščala tale veter. Z JM sva vmes še razmišljala, da mora bit najbrž ful noro, če zadevo res obvladaš
    @Tina: jaz sem pa mislila, da smo samo mi taki troti, da nam ne rata dobit odprtega bazena

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave