Nujno potreben odklop

Kje naj začnem? Da sem bila še dan prej ckrnjena kot strela ... a kaj je tu novega? Ja, res je ... ob trenutnem tempu sem itak večkrat utrujena do konca. Ampak če vremenarji končno napovejo še kar solidno vreme, moraš tud to odmislit in najti čas in energijo, da greš mal pobožat skale. Letos je sezona tko nikakršna :(

Ko sva se skobacala iz postelj, sva se odpeljala čez mejo, malo naprej od Rabeljskega jezera naložila precej težka ruzaka in se odpravila navzgor - proti bivaku Gorica v dolini Bele vode. Ob vseh kajpačejih (vreme, počutje, prostor v bivaku ...)  sva enoglasno sklenila - če ne drugače, sva si ukradla dan in tud, če greva samo do bivaka in nazaj, bo ok ...

tile ravni velikani v spodnjem delu vzpona so obema vzeli sapo

hm, ni čudno, da je bil ruzak težak kot strela - nekdo si je privoščil šerpo za dostop od koče Brunner :)

kar parkiral se je na mojo čelado in tam vztrajal do roba gozdne meje, ki je še kar precej višje

Pan di Zucchero v ozadju ... čist noro me vleče tale zob, čeprav bo še (vsaj) malo počakal

če upoštevam Miheliča, imaš tam na voljo "kratko a napeto plezanje v dobri skali z malimi prijemi", kar si predstavljam eno samo krimpanje :) ne bi še ... enkrat drugič :)

zadnji klanec pod bivakom se vleče kot ponedeljek po podaljšanem vikendu

Ob prihodu do bivaka sva bila povsem sama. Robo sva spravila v manjšega od obeh bivakov, se zmenila za pol ure pavze, preden pičiva naprej, nekaj pojedla, se preoblekla ... in v te pol ure dočakala popoln preobrat vremena. Hm, napoved ni bila glih taka, pa tud Aladin je dan prej kazal precej drugačno simulacijo. Na hitro sva se sporazumela, da tole ne kaže ravno prijetno in bi še malo počakala, preden zarineva v kakšno od načrtovanih sten. En čas sva čakala, pa je bilo vedno slabše :( Obema je postalo jasno, da bi bil vstop v kerokoli od smeri v tistem trenutku igranje rulete. Ko sva se ravno odpravila na pohajkovanje naokrog, so naju nazaj k piksni obrnile dežne kaplje ... ja no, sva še malo počakala, da so se tud tiste kaplje zlile na tla.

Nekoliko kasneje sva se odpravila do vstopov vseh smeri, ki sva jih imela velikodušno zacahnane za ta vikend, da si vsaj ogledava, kam bova pičila naslednje jutro, če bo vreme vsaj približno tako, kot so ga napovedovali.

v smeri domačih hribov so izgledale razmere še bistveno slabše

Po izdatnem pohajkovanju po krnici in požvižgavanju s svizci tam gor itak nimaš kaj veliko početi in je čist pasalo, da sva se kmalu zavila v spalke in odplavala v mižale. Prvo rundo zbujanja sta nama pripravila dva Italijana, ki sta iskala prostor v bivaku in vžigalice, precej kasneje pa še štirje Štajerci, ki so se naslednji dan v smeri pred nama izdatno trudili, da bi nama zrušili hrib direkt na glavo (bentiboga)

Še precej kasneje se je ponoči za kakšni dve minuti direktno nad nami utrgal oblak, proti jutri pa je okrog piksne definitivno šarila najmanj ena žival ... pa se mi še ni dalo iz spalke, da bi odkrila, kdo naju je prišel pozdravit. 

Tukaj manjka kup nočnih zvezdnih fotk, ki niso ratale :)

jutro je bilo čist kičasto in tud slučajno mi ni bilo težko zlezt ven iz tople spalke, da sem lovila prve sončne žarke, ki so prihajali iz smeri slovenskih hribov

Mislim, da mi ni treba prav posebej razlagati, da je bilo zjutraj "mrz k ps". En čas sva posedala naokrog, navdušeno opazovala Visoko belo špico, ki sva si jo zacahnala za začetek sobote, čist zadovoljna ugotavljala, kok je fajn, da se je sonce uprlo vanjo in zavita v puhice, kapo in rokavice žalostno pogledovala prav tja gor, ko sva ugotovila, da je jesensko sonce v resnici že tako zelo nizko, da bo raz, ki ga nameravava zlezti, čez kakšni dve uri definitivno že v senci. Drek pasji :( kaj pa zdaj? Jaz nisem bila pripravljena na celodnevno zmrzovanje, če so se južne stene na nasprotni strani veselo kopale v soncu.

OK, udariva naslednjo, saj jo imava na spisku, ane :) Ive - Piemontese v Mali lojtrci 

V trenutku, ko sva se spravila proti steni, ugotoviva, da sta tudi obe štajerski navezi izbrali isti cilj. Takrat v zvezi s tem nisem imela nobenih pomislekov, kar pa se je potem v steni bistveno spremenilo. Z JM sva se zmenila, da jih (kaj pa jaz vem zakaj, ker so bili bistveno mlajši in so izgledali hitrejši, vplezani?) spustiva naprej. Napakaaaaa :( Obup od obupa. Za njimi smo bile še tri naveze in vseh sedem nas je občasno konkretno preklinjalo, saj je čez steno ves čas letela skalna kanonada. 

Zjutraj se je krnica konkretno napolnila z novimi prišleki.

nekje v začetku smeri

nekje v spodnjem kaminu

na izhodu zgornjega kamina

spodaj razgled na bivak

sedlo na drugi strani Male lojtrce tik pred sestopom - je blo treba pospravit robo in nataknit bolj udobne čevlje

sestopna rampa nazaj v dolino, kjer sva malo višje ob vstopu pustila težji del ruzakov

Po telem naju je čakalo še približno jurja višincev nazaj do avta. Čeprav sva od načrtovanih treh smeri zaradi različnih razlogov uspela v žep pospraviti eno samo, sva bila čist zadovoljna. Ob spustu v dolino sva v debati en drugemu neskončno cedila sline, saj sva razmišljala samo še o tem, kaj si bova privoščila za pozno kosilo.