V smeri Košute

Ta teden je bil v resnici čuden. Teden, za katerega sem švicala celo jesen in pol zime, teden, ki bi ga morala po vseh jesenskih načrtih odšvicati v Švici ... aaaaah, načrti, ki so se tistega pozno januarskega dne podrli. Saj dejstva sem že pred časom kar sprejela, pa vseeno občasno zareže kakšna črna misel in ko so se kolegi skupaj z J na deževno sredo zjutraj odpravili proti Švici, mi ni bilo čist vseeno.
Tako kot so ostali neizpolnjeni trenutno nedosegljivi načrti, je ostal tudi še dan dopusta, ki je bil v resnici načrtovan za švicarski odklop ... pa sej švicam lahko tudi doma, a ne :) pa družbo tud lohk dobim ...

Ko se je vreme nekoliko ustalilo, ko sem obletala vse nujne obiske pri dohtarjih (B je pičila čebela in izgledalo je hudo hudo ... brez Medrola nismo upali skozi izkušnjo), ko so mi zagotovili, da bo tista doza zdravila držala še najmanj 24 ur in ko je S po norem koncertu Black Keysov prišel tolk k sebi, da je bil pripravljen z enim očesom spremljati hudo otečenega brata, sva se s C napokala v avto in odšla na redkejši zrak.

Za poletno vreme sva bila v resnici pozna. Do planine sva bila tik-tak, tam pa sva pred razcepom za Kofce goro in Veliki vrh precej časa čakala in cincala, a precej črnim oblakom zaupava al ne ... Na koncu je obveljala odločitev, da bosta oba hriba že počakala, ker naju ni mikalo, da bi naju na vrhu podiral veter in podile strele niti morebiten slalom med dežnimi kapljami se nama ni zdel obetaven. Greva dol, pa v soboto ponoviva vajo precej bolj zgodaj, ko bo vreme še kaj bolj stabilno.

Petkova debata kje je kdo bil in kam kdo gre za vikend nama je prinesla še družbo. Kaj kmalu se je pokazalo, da sta se C&M konkretno ujela, vsaj kar se tiče neskončnega krohotanja - najraje na moj račun oziroma spet na račun baterij v fotosu ... ne, res ne bi preveč o tem, je bilo dovolj, da sta se oba v moji družbi na ta račun nasmejala do solz, pa še vsi tisti na Velikem vrhu, ki so uspeli slišati naše pogovore.

kot dva telička, anede ;)

v četrtek sva bila že kar malo pozna za poletno vreme, oblaki so bili kar konkretno grozeči

pod razcepom za Kofce goro in Veliki vrh sva se dokončno odločila, da zadevo ponoviva čez dva dni

sobotno vreme je bilo bistveno lepše, družba pa tud zabavna - če sta bla malo višje dva telička, tukaj kar mal težko komentiram :P vsekakor se krava ni branila M-jevega božanja

ker so se oblaki vseeno konkretno podili čez greben, smo na razcepu sprejeli odločitev, da jo mahnemo na Kofce goro in na vrhu, če bojo razmere dopuščale, skočimo na desno proti Kladivu

na grebenu proti Kofce gori je bilo vroče kot v peklu in sama sem konkretno preklinjala izbiro dolgih hlač, v kratke se mi pa ni dalo preoblačiti, čeprav sem jih ves čas nosila v ruzaku s seboj

Kofce gora - hm, a nas bo odpihnilo al ne? Veter je konkretno bril in občasno smo bili popolnoma zaviti v meglo - no, zdaj sem bila pa čist vesela, da sem imela na sebi dolge hlače. Pa jakna je tud našla ven iz ruzaka. Kaj bomo zdej? Mal čudno se obrača vse skupej, a ne. Pejmo rajši proti Velikem vrhu, pa bomo na razcepu videli, a obrnemo nazaj na planino al gremo na vrh.

večino časa smo po grebenu hodili v oblaku

včasih se je nebo clo kaj odprlo, sončna toplota je pa tud kar prav prišla

M seveda ne more mimo snega :)

na vrh Velikega vrha smo prišli v soncu

pa se je zlo kmal nazaj zaprlo

kar pa ni oviralo C&M, da ne bi počela neumnosti na vrhu ... itak je bil to njun element čist cel dan ... C pravi, da se že dolgo ni toooooooolk nasmejal

na grebenu navzdol nas je seveda spet konkretno prepihalo, ampak po mislih so nam hodili štruklji in kislo mleko, ki nas čakajo na planini :)

aja ja seveda, rožce :)

priznam, ene parkrat sem slšala - dej M, a gremo lohk naprej, k teli oblaki res niso nekej najlepšega ... pust zdej rožce ... pa ni šlo, seveda ni šlo, če so pa tko noro lepe tam gor v divjini, ne moreš kar mimo, ane

Oba dneva sta prinesla neskončno veliko pozitivnosti. Ko imaš ob koncu dneva kotičke ustnic obrnjene navzgor, je čist preprosto fajn :)